VSRS Sodba XI Ips 48229/2015-111

Jedro

Obrazložen zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora ob dejstvu, da gre za mlajšega mladoletnika, jasno vsebuje tudi presojo o njegovi izjemnosti kakor tudi presojo, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v prvem odstavku 471. člena ZKP, ne pridejo v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpd 48229/2015 z dne 18. 12. 2015 zoper mladoletnega obdolženca T. B. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 472. členom ZKP zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 48229/2015 z dne 22. 12. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz vseh razlogov, določenih v 420. členu ZKP, in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi oziroma podredno, da mu pripor nadomesti z milejšim ukrepom, hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8. 1. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Po njenem mnenju iz obeh sklepov jasno izhaja, da sta sodišči ob upoštevanju izjemnosti odreditve pripora zoper mladoletnika navedli vse razloge o obstoju pripornega razloga in neogibne potrebnosti pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru se je dne 8. 1. 2016 izjavil obdolženčev zagovornik, ki v izjavi navaja, da se ne strinja z odgovorom vrhovne državne tožilke in ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o izjemnosti, ki mora biti na podlagi prvega odstavka 472. člena ZKP izkazana za odreditev pripora mladoletniku.

B.

5. Zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ne oporeka obstoju utemeljenega suma, kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je pa po njegovem mnenju sporen zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti ter neogibne potrebnosti pripora. Zagovornik opozarja, da obdolženec še ni dopolnil šestnajst let in da lahko sodnik za mladoletnike na podlagi prvega odstavka 472. člena ZKP odredi pripor zoper mladoletnika le izjemoma. Izrecno uveljavlja, da sodnica za mladoletnike takšne presoje v obravnavanem primeru ni opravila, saj iz izpodbijanega sklepa takšna izjemnost odreditve pripora ni razvidna niti obrazložena niti ni presojano, ali ne bi mogel biti isti cilj dosežen s kakšnim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz 471. člena ZKP. Stališče pritožbenega sodišča, da v izpodbijanem sklepu sicer res ni posebej izrecno poudarjena izjemnost ukrepa pri mladoletnem obdolžencu, da pa je imela sodnica za mladoletnike pred očmi dejstvo, da gre za mladoletnega storilca kaznivega dejanja, pa po trditvah zagovornika pomeni branjenje pomanjkljive odločitve sklepa o odreditvi pripora in le še potrjuje njegove navedbe, da presoja izjemnosti ukrepa sploh ni bila opravljena. Poleg tega je ugotovitev sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o obstoju okoliščin, ki naj bi predstavljale ponovitveno nevarnost, splošna in abstraktna ter ne dosega potrebne stopnje obrazloženosti, ki jo je potrebno podati, ko gre za odreditev pripora zoper mladoletno osebo, ki še ni stara šestnajst let. Po oceni zagovornika odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji le na teži kaznivega dejanja, kar pa ne zadošča in se zgolj zaradi dejstva, da je storjeno kaznivo dejanje imelo za posledico smrt osebe, ne sme zanemariti potrebe po celoviti presoji vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti pri odreditvi pripora. Po stališču zagovornika bi morala sodnica za mladoletnike in še posebej senat, ki je odločal o pritožbi, pri svoji odločitvi upoštevati tudi kakšen vzgojni ukrep lahko sodišče izreče mladoletniku, če bo ugotovilo, da je podana njegova kazenska odgovornost za očitani kaznivi dejanji. S temi navedbami zagovornik nakazuje, da napadeni pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Po določbi prvega odstavka 472. člena ZKP sme sodnik za mladoletnike izjemoma odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP. Tako v procesni teoriji kot v sodni praksi je sprejeta razlaga, da je v postopku proti mladoletniku pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce. V drugem odstavku 192. člena ZKP je med drugim predpisano, da mora sodišče upoštevati pri izbiri ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Slednje velja toliko bolj za postopek proti mladoletniku, saj se v postopku proti mladoletnikom v veliko večji meri kakor v postopku proti polnoletnim storilcem upoštevata osebnost mladoletnika in njegova potreba za prevzgojo. Skladno z načeli subsidiarnosti, sorazmernosti in varstva največjih otrokovih koristi, poudarjenih v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - v nadaljevanju KOP) dopustnost odreditve pripora zoper mladoletnika le izjemoma pomeni, da se lahko pripor odredi šele, ko ni mogoče uporabiti drugih ukrepov, zlasti tistih, ki so predvideni v prvem odstavku 471. člena ZKP (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 304/2006 z dne 31. 8. 2006 in odločba Ustavnega sodišča U-I-103/95 z dne 24.10.1996 in U-I-219/12-13, Up-834/12-25 z dne 19. 12. 2012). Zato je pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika (posebej še mlajšega mladoletnika) izjemoma odredi pripor, treba presoditi vse navedene vidike ter takšno presojo tudi ustrezno utemeljiti.

7. Navedbi zagovornika, da je sodišče pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti zoper obdolženca odredilo le na podlagi teže očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP sklepalo na podlagi več okoliščin, med katerimi je odločilna teža res dana okoliščinam storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zlasti kaznivega dejanja uboja. Pri presoji je sodišče upoštevalo težo, ki jo je kaznivemu dejanju uboja z izbiro kazenske sankcije dal že zakonodajalec, težo kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, ter okoliščine storitve kaznivih dejanj. Vendar je sodišče ponovitveno nevarnost utemeljilo tudi na podlagi ugotovljenih okoliščin subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja in kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Glede na okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma načina storitve kaznivega dejanja, ko je obdolženec najprej stekel za oškodovancem, ga poškropil s sprejem in lovil po parkirišču ter se nato usedel v avto, iz katerega je predhodno vzel otroka, in se odpeljal čez križišče na drugo stran ceste ter se s precejšnjo hitrostjo zaletel direktno v oškodovanca, je sodišče utemeljeno sklepalo o osebnostnih lastnostih obdolženca in zaključilo, da gre pri mladoletnem obdolžencu za agresivno osebo, ki konflikte rešuje na nasilen način in za dosego svojega cilja ne izbira niti sredstev niti načina ter mu za življenje posameznika ni mar. Poleg tega je bil obdolžencu zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Km 51985/2014 z dne 16. 9. 2015 že izrečen vzgojni ukrep, ki pa nanj očitno ni vplival tako, da kaznivih dejanj ne bi več ponavljal, temveč je, ravno nasprotno, v zelo kratkem času svoje nasilje stopnjeval do te mere, da se je brez zaviranja zapeljal direktno v človeka in mu pri tem prizadejal tako hude telesne poškodbe, da je še istega večera v bolnišnici umrl. Zagovornik je torej spregledal, da ponovitvena nevarnost temelji tudi na obdolženčevi agresivnosti in njegovem prejšnjem življenju, ki sta subjektivni okoliščini, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno zaključilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi se znašel v takšnih ali podobnih konfliktnih situacijah, ki v vsakdanjem življenju niso nič neobičajnega, in bi ponovno prišla do izraza njegova agresivnost, odreagiral na podoben način, kot je do oškodovanca v obravnavanem primeru. Izkustveno utemeljen je namreč sklep, da storilec, ki s svojim ravnanjem izkaže tolikšno stopnjo agresije kot v obravnavanem primeru, tudi v prihodnosti do podobnih ravnanj ne bi imel zadržkov. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ima izpodbijani pravnomočni sklep konkretne razloge tako o okoliščinah objektivne kot subjektivne narave, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, zato očitana kršitev ni podana.

8. Glede na navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, pač pa so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, je sodišče razumno ocenilo, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, teža očitanega kaznivega dejanja pa upravičuje tudi poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Ker pri milejših ukrepih, tudi tistih, določenih v 471. členu ZKP, celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev teh ukrepov vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklep sodnice za mladoletnike o odreditvi pripora kot sklep senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, razumno utemeljita, da je odreditev pripora zoper mladoletnega obdolženca, čeprav gre za izjemen ukrep, nujna, sploh spričo teže kaznivega dejanja ter velike nevarnosti, ki jo tovrstna kazniva dejanja predstavljajo za življenje ljudi, in se le s tem ukrepom lahko zavaruje varnost ljudi, saj obdolženec, ki mu je bil že izrečen vzgojni ukrep za istovrstno kaznivo dejanje, s svojim dosedanjim ravnanjem ni izkazal, da bi bil pripravljen spoštovati pričakovanja in odločitve sodišča. Poleg tega domače okolje, v katerem obdolženi živi, po prepričanju sodišča ni vzpodbudno za mladoletnika, ki je na kraj prišel s svojim očetom in se skupaj z njim aktivno vključil v dogajanje, oče pa mu ni niti vsaj poskusil preprečiti, da bi usedel v avto in se z njim odpeljal, čeprav se je obdolženi za krajši čas ustavil ob njem na parkirišču. Sodnica za mladoletnike v izpodbijanem sklepu sicer res ni izrecno poudarila izjemnosti odrejenega ukrepa, vendar po presoji Vrhovnega sodišča takšen obrazložen zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora ob dejstvu, da gre za mlajšega mladoletnika, jasno vsebuje tudi presojo o njegovi izjemnosti kakor tudi presojo, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v prvem odstavku 471. člena ZKP, ne pridejo v poštev.

9. Glede navedb zagovornika, da bi morala imeti sodnica za mladoletnike in senat, ki je odločal o pritožbi, pri odločanju o odreditvi pripora pred očmi, kakšen vzgojni ukrep bo lahko izrečen mladoletnemu obdolžencu, če bo ugotovljena njegova kazenska odgovornost, pa je potrebno zagovorniku odgovoriti, da takšne dolžnosti ZKP ne predvideva in dopušča odreditev pripora tudi mlajšemu mladoletniku, čeprav mu v kazenskem postopku ni mogoče izreči kazni mladoletniškega zapora (prvi odstavek 72. člena KZ v zvezi s 375. členom KZ-1). Kot pa je bilo že poudarjeno, je potrebno odreditev pripora mlajšemu mladoletniku presojati po najstrožjih merilih, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi spoštovano.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za

varstvo

zakonitosti, je zahtevo za

varstvo

zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za

varstvo

zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki

74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 304/2006
• Sklep Kp 1/2000
• Sodba XI Ips 11733/2009 ( XI Ips 15/2010)