<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 48988/2015-71

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2016:XI.IPS.48988.2015.71
Evidenčna številka:VS2007848
Datum odločbe:28.01.2016
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - postopek proti mladoletniku - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost milejši ukrep

Jedro

V postopku proti mladoletniku je pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpd 48988/2015 z dne 22. 12. 2015 zoper mladoletnega S. M. odredila pripor na podlagi prvega odstavka 472. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je podan utemeljen sum, da je mladoletnik storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kmp 48988/2015 z dne 24. 12. 2015 pritožbo zagovornika mladoletnega S. M. zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil.

2. Zagovornik mladoletnega S. M. je dne 30. 12. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da podatki kazenskega spisa ne dajejo podlage za utemeljen sum, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ter da je pripor v obravnavanem primeru nepotreben in nesorazmeren ukrep, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti z odreditvijo hišnega pripora zoper mladoletnika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter odrejeni pripor zoper mladoletnika odpravi, oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 18. 1. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da zagovornik presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma izpodbija s svojo oceno zbranega dokaznega gradiva, da je razumen zaključek sodišča, da je pri mladoletniku podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je sodišče argumentirano utemeljilo, da je v obravnavanem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče dne 19. 1. 2016 seznanilo mladoletnega S. M., dne 18. 1. 2016 pa njegovega zagovornika, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker je Vrhovno sodišče dne 18. 1. 2016 prejelo dopis zagovornika mladoletnega S. M., da je bil dne 5. 1. 2016 razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti, je opravilo poizvedbe kdo je obdolženčev zagovornik. Vrhovno sodišče je zagovornika M. N., ki mladoletnega S. M. zastopa na podlagi pooblastila, seznanilo z odgovorom vrhovne državne tožilke dne 21. 1. 2016. O odgovoru vrhovne državne tožilke se mladoletni S. M. in njegov zagovornik nista izjavila.

B.

5. Zagovornik mladoletnega S. M. v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (1., 2. in 3. točka sklepa preiskovalne sodnice, 4. točka sklepa senata za mladoletnike) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma oprli predvsem na uradni zaznamek o sprejetju ustne ovadbe oziroma predloga za pregon H. I., uradni zaznamek o prijetju Policijske postaje Kočevje, zapisnik o ogledu, uradne zaznamke o zbranih obvestilih od oseb, ki so bile ob dogodku navzoče, zapisnik o zasegu predmetov, zdravniško spričevalo UKC Ljubljana, uradni zaznamek o zbranih obvestilih od oškodovanca ter na zasežena predmeta - nož in oškodovančevo majico. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je mladoletnik oškodovancu poskušal vzeti življenje s tem, da ga je z odprtim nožem na preklop zabodel v sredino prsi in mu tako prizadejal rano na prednji strani prsnega koša, zaradi katere bi bilo lahko njegovo življenje v nevarnosti. Obstoja utemeljenega suma mladoletnemu S. M. očitanega kaznivega dejanja v tej fazi postopka ne morejo omajati navajanje zahteve za varstvo zakonitosti, da v medicinski dokumentaciji ni navedeno, da je bila pri oškodovancu ugotovljena vbodna rana, temveč je izkazan le obstoj plitve ureznine, da bi v obravnavanem primeru glede na zadobljene poškodbe oškodovanca šlo lahko le za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ter da bi oškodovanec utrpel drugačne poškodbe, če bi ga obdolženec želel ubiti. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je tudi navedba vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je sodišče zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti (8. točka sklepa preiskovalne sodnice, 5., 6. in 7. točka sklepa senata za mladoletnike) utemeljilo z obrazložitvijo, da gre v obravnavanem primeru za hudo kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora, da je bil mladoletnik že spoznan za odgovornega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, zaradi katerega mu je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z navodiloma, da redno obiskuje šolo in vzgojno posvetovalnico, da je glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja (mladoletnik naj bi iz žepa potegnil nož in z njim poškodoval oškodovanca v predelu prsnega koša), mogoče zaključiti, da gre pri mladoletniku za agresivno osebo, ki konflikte rešuje z nasiljem, nasilje pa celo stopnjuje. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje in s tem ogrozil življenje oškodovanca in drugih ljudi.

7. Mladoletnikov zagovornik z navedbami v zahtevi, da se v obravnavanem primeru ne da preveriti zaključek sodišča, da gre pri mladoletniku za agresivno osebo, da iz razlogov sklepa ni mogoče razbrati, kaj se mladoletniku sploh očita, ter da iz podatkov spisa ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da okolje, v katerem mladoletnik živi, negativno vpliva nanj, po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. Pritrditi je treba mladoletnikovemu zagovorniku, da sme sodnik za mladoletnike le izjemoma odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so zato podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP, ne pa tudi, da v obravnavani zadevi ni podanih takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale izjemnost glede pogojev za odreditev pripora.

9. Tako v procesni teoriji kot v sodni praksi je sprejeta razlaga, da je v postopku proti mladoletniku pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce. V drugem odstavku 192. člena ZKP je med drugim predpisano, da mora sodišče upoštevati pri izbiri ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. To velja toliko bolj za postopek proti mladoletniku, zoper katerega je mogoče odrediti pripor le, če istega namena ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi, med katere je treba uvrstiti tudi ukrepe predpisane v prvem odstavku 471. člena ZKP. Zato je pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, treba presoditi vse navedene vidike, ter takšno presojo ustrezno utemeljiti.

10. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da gre pri mladoletniku za povratnika, ki svoja nasilna ravnanja stopnjuje, da je mladoletnik agresivna oseba, ki konflikte rešuje z nasiljem ter da je zaradi nevarnosti mladoletnikove ponovitve kaznivega dejanja lahko ogroženo življenje ljudi, predvsem oškodovanca. Iz takšnih razlogov sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča razvidna izjemnost pri odreditvi pripora, ki ga v tem trenutku ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), pripor pa je glede na realno nevarnost, da bo mladoletnik kaznivo dejanje uboja dokončal, tudi sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v pravico mladoletnika do osebne svobode.

C.

11. Kršitve zakona, na katere se sklicuje mladoletnikov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 472, 472/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzMDky