VSRS Sodba XI Ips 50499/2014-245

Jedro

Za fazo odreditve pripora zadošča, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Ali je kaznivi dejanji tudi resnično storil na očitan način, bo predmet sodne presoji v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 6. 12. 2014 odredila pripor zoper osumljenega A. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbi osumljenčevih zagovornikov s sklepom z dne 9. 12. 2014 kot neutemeljeni zavrnil.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so osumljenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe G. 18. 12. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo dopolnili 5. 1. 2015. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pritožbi zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora ugodi in pripor zoper osumljenca odpravi, oziroma tako, da predlog Okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora zavrne. Podredno predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. Zagovorniki v obsežni zahtevi nasprotujejo presoji sodišča o obstoju kaznivega dejanja, oziroma da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Navajajo, da opis dejanja ne obsega vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zlasti ne časa in kraja storitve ter predmeta in sredstva, s katerim naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Glede na to, da se osumljencu očita organiziranje nezakonitega preseljevanja, sodišče v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kateri predpis naj bi osumljenec kršil. Ob tem zagovorniki opozarjajo, da je bilo kaznivo dejanje v obliki, kot se očita osumljencu, uzakonjeno šele z novelo KZ-1B, ki je pričela veljati 15. 5. 2012, osumljenec pa naj bi po opisu dejanj z izvrševanjem kaznivih dejanj pričel že marca leta 2012. Nadalje navajajo, da so vsi tujci, za katere naj bi osumljenec nezakonito pridobil pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, v Slovenijo prišli z namenom dela in investiranja, šele kasneje pa je prišlo do ureditve njihovega statusa v zvezi z delom in bivanjem. Pridobitev dovoljenja za bivanje tako ni bila predvidena že od vsega začetka, poleg tega pa je vloge za pridobitev dovoljenje vložil drugi pooblaščenec, ne osumljenec. Iz očitka tudi ne izhaja, da bi bil osumljenec seznanjen z domnevno neresničnostjo dejstev v vlogah. Za očitano kaznivo dejanje se zahteva obarvan naklep, ki pri osumljencu ni izkazan, saj bi moral osumljenec vnaprej vedeti, da tujci ne bodo opravljali dela v ustanovljenih družbah. Sodišče nadalje ni upoštevalo dejstva, da je vsaj devet družb, ki se omenjajo v kazenski ovadbi, pričelo s poslovanjem še preden je bila družba R. d.o.o., sploh ustanovljena, in preko katere naj bi protipravno deloval osumljenec. Družbe, pri ustanovitvah katerih naj bi osumljenec glede na opis dejanja tujcem zgolj svetoval in deloval kot njihov pooblaščenec in zato ni mogel organizirati nezakonitega priseljevanja, kar je zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, so opravljale gospodarsko dejavnost oziroma poslovale in investirale v skupni višini več kot 1.100.000,00 EUR ter postale lastnice premoženja, ustvarjale dobiček in poravnale vse obveznosti do pristojnih organov v Sloveniji. Zato po stališču zagovornikov ne gre za primer, ko bi tujci ne vplačali osnovnega kapitala družb, odšli v druge države članice Evropske unije ali zlorabljali sistem socialnih transferjev.

Zagovorniki sodišču nadalje očitajo, da glede na to, kdaj je bila obsežna dokumentacija, na podlagi katere je sodišče utemeljilo sum storitve kaznivega dejanja, zasežena in nato predana okrožnemu državnemu tožilstvu, niti okrožno državno tožilstvo niti predtem policija in zatem sodišče, celotne dokumentacije očitno niso pregledali oziroma preučili. Dodajajo, da doslej še ni bil zaslišan niti en tuji državljan, in da niti eno dovoljenje za delo ali prebivanje ni bilo razveljavljeno. Sodišču tudi očitajo, da se do podlage za izvajanje aktivnosti policistov, ki naj bi privedla do dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji, ni opredelilo. Zagovorniki trdijo, da je policija aktivnosti pričela izvajati na podlagi nezakonitih ukrepov, s pridobitvijo sodne odredbe za hišno preiskavo pa je želela nastalo nezakonitost sanirati. Zaradi vsega navedenega je po prepričanju zagovornikov sklep o odreditvi pripora nezakonit in obremenjen s kršitvami 19., 20., 22., 23., 25., 29., 32., 33. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 5., 6., 8. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 4. in 18. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Zagovorniki izpodbijajo tudi presojo sodišča, da je pri osumljencu podana nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki naj bi kazale na ponovitveno nevarnost osumljenca, je po njihovem stališču presplošna, saj sodišče med drugim ni utemeljilo, katere predpise naj bi osumljenec pri opravljanju dejavnosti kršil, kako naj bi na realno nevarnost ponovitve vplivala okoliščina, da so določena podjetja še aktivna, in da je s svojimi dejanji pokazal vztrajnost. Sodišče pa tudi ni upoštevalo novih okoliščin, denimo odmevnosti kazenskega postopka v javnosti ter pri upravnih enotah in Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju ZRSZ). Ob tem zagovorniki še opozarjajo, da se osumljencu očita zastopanje pri pridobivanju dovoljenj samo glede treh podjetij v letu 2012, medtem ko pooblastil za zastopanje drugih oseb sploh nima. Preostale subjekte v postopkih je zastopal R. G., ki je v priporu. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidna presoja sodišča, da milejšega ukrepa zoper osumljenca ne bi bilo mogoče odrediti. Upoštevaje dejstvo, da je preiskovalna sodnica osumljencu zaupala, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije, je odreditev pripora nelogična in nejasna. Osumljenec je nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku ter živi v urejenem družinskem okolju. Sodišče se do predlogov obrambe za odreditev milejših ukrepov, kot sta hišni pripor ali javljanje na policijski postaji, ni konkretno opredelilo. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, da bi izpustitev osumljenca pomenila grožnjo varnosti drugih ljudi, ki bi odtehtala poseg v njegovo osebno svobodo. Varnost tujcev, ki so vsi boljšega premoženjskega stanja, pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, pa tudi ni bila ogrožena. Zato so, kot navajajo zagovorniki, podane kršitve 192., 195.a, 195.b, 199.a, 200. in 201. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Osumljenčev zagovornik A. Š., ki je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil 19. 12. 2014, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa, zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ali spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom. Navaja, da osumljencu očitano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po petem odstavku 308. člena KZ-1, ker so tujci izpolnjevali vse zakonsko zahtevane pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, zato je te zakonite aktivnosti nemogoče povezati na način, kot ga predstavlja tožilstvo, ko skupek legalnih aktivnosti predstavlja kaznivo dejanje. Tujci so nesporno imeli pogodbe o zaposlitvi in prejemali plačo. Stališče sodišča, da podjetja tujcev niso poslovala, je v izrecnem nasprotju s 427. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilni poravnavi (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki jasno določa, kdaj podjetje preneha poslovati. Zagovornik nasprotuje tudi presoji sodišča v izpodbijanemu sklepu, da je pri osumljencu podan razlog ponovitvene nevarnosti, pri čemer se razlogi prekrivajo z razlogi v zahtevi osumljenčevih zagovornikov iz Odvetniške družbe G., na katero se zagovornik v preostalem delu izrecno sklicuje in ponavlja njene navedbe.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 22. 12. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 23. 12. 2015 navedbam vrhovne državne tožilke v odgovoru nasprotujejo.

B - I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso pravilno ali v celoti ugotovljena; ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Slednje pomeni, da Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti kršitev ne ugotavlja.

B - II.

6. V izpodbijanem pravnomočnemu sklepu se osumljencu očita, da je sam v času od marca 2012 do junija 2013 oziroma z R. G. v času od julija 2012 do avgusta 2014 organiziral preseljevanje tujcev, državljanov Ruske federacije in Ukrajine, s preslepitvijo ZRSZ-ja ter Upravnih enot Maribor in Lenart glede pravega namena njihovega vstopa na ozemlje Republike Slovenije. Opisano je storil tako, da je večinskim družbenikom in zastopnikom osemnajstih gospodarskih družb svetoval in pomagal pri ustanovitvah družb, pri čemer jim je za določitev njihovega prvega poslovnega naslova nudil naslov svojega stalnega prebivališča, ali naslov, kjer je poslovala njegova družba. Nato je kot pooblaščenec teh družb, in sicer družb K. d.o.o., A. d.o.o., in M. d.o.o., ZRSZ-ju predložil vso zahtevano dokumentacijo za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca oziroma dovoljenja za delo, ki je fiktivno izkazovala, da zgoraj navedene družbe želijo zaposliti tujca z najmanj 51-odstotno udeležbo v kapitalu družbe ali za opravljanje poslovodne funkcije v družbi, na podlagi katere je ZRSZ izdal dovoljenje za zaposlitev tujcev – ruskih državljanov, brez kontrole trga dela oziroma dovoljenje za delo tujega zastopnika v petih primerih. Pri tem je osumljenec lažno prikazoval, da bodi ti tujci opravljali delo v družbi, v kateri so bili bodisi večinski družbeniki bodisi zastopniki, čeprav tega namena niso imeli, saj zgoraj navedene družbe sploh niso opravljale gospodarske dejavnosti in kljub pridobljenemu delovnemu dovoljenju tujci dela dejansko niso opravljali in so bile njihove zaposlitve ali delo le navidezni. Omenjenih pet tujcev je nato pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Moskvi vložilo vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, pri čemer so vsi ti tujci, razen enega, za zastopanje v tem postopku pooblastili osumljenca oziroma njegovo družbo R. d.o.o. Upravni enoti Maribor in Lenart sta vlogam tujcev ugodili in na podlagi dovoljenja so tujci lahko vstopili na ozemlje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). S tem dejanjem je osumljenec tujcem omogočil nezakonito preselitev na ozemlje RS, saj je bil izključni namen tujcev pridobitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS in s tem na območju Evropske unije.

7. Glede na opis kaznivega dejanja v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi zagovornikom, da čas kaznivega dejanja ni določen, in da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po petem odstavku 308. člena KZ-1, in sicer „organiziranje preseljevanja s preslepitvijo pristojnih organov glede pravega namena vstopa na ozemlje RS“. Pri presoji, ali je kaznivo dejanje podano, je odločilen konkretni in ne abstraktni del opisa dejanja. Osumljencu se torej očita storitev dveh kaznivih dejanj po petem odstavku 308. člena na način, ki je bil kot alternativna oblika tega kaznivega dejanja dodan z novelo KZ-1B, ki, kot pravilno navajajo zagovorniki, velja od 15. 5. 2012. Očitani izvršitveni način s kršitvijo predpisov ni povezan, ampak se je zakonodajalec odločil inkriminirati dejanja, ko so listine, ki jih storilec predloži, sicer prave, a je njihova vsebina zgolj navidezna in v tem smislu lažna, saj so pri njihovi pridobitvi prikrite pomembne okoliščine, ki kažejo na drugačen resnični namen, kot je tisti, ki je naveden v postopku uporabe oziroma pridobitve listine.(1) S tako preslepitvijo storilec doseže, da mu pristojni organ za druge osebe izda pravo listino, ki bo uporabljena za doseganje zakonitega vstopa v državo na način, ki brez take, s preslepitvijo pridobljene listine, ne bi bil dovoljen.(2) Prav tak način delovanja se v obravnavanem primeru očita osumljencu. Ali je osumljenec kaznivi dejanji tudi resnično storil na način, kot se mu očita, še zlasti, ali je deloval z opisanim preslepitvenim namenom, bo predmet sodne presoje v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Za fazo odreditve pripora zadošča, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Glede na časovni okvir dejanj, ki se očitajo osumljencu, oziroma glede na čas njegovega nastopanja pred pristojnimi organi, pa tudi ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov, da je sodišče uporabilo napačni kazenski zakon, ter da družba R. d.o.o., še ni bila ustanovljena.

8. Preiskovalna sodnica je presodila, da utemeljen sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji, izhaja iz listin, ki jih je v predkazenskem postopku pridobil Sektor kriminalistične policije. Pri tem je poudarila, da je iz zapisnikov o zaslišanju štirih tujcev na Veleposlaništvu RS v Ruski federaciji razvidno, da so vsi potrdili, da jim je pri organizaciji ustanovitve družb v Sloveniji pomagal osumljenec, ki jih je tudi seznanil z R. G., za kar so mu tudi plačali. Osumljenec jim je nudil tudi naslov za poslovne prostore ter prek svojih poslovnih partnerjev nudil vse potrebne računovodske storitve. Eden izmed zaslišanih tujcev, A. L. pa je v zvezi s podjetjem R. d.o.o., posebej izpostavil, da se navedena družba ukvarja s pomočjo strankam pri pridobitvi dovoljenja za prebivanje v RS. Preiskovalna sodnica je tudi presodila, da iz zasežene dokumentacije ni razvidno, da bi opisane gospodarske družbe opravljale resnično poslovno dejavnost oziroma imele v lasti osnovna in obratna sredstva, ki bi dejavnost omogočala. Iz ugotovitev preiskovalne sodnice izhaja, da so družbe sicer izdajale in prejemale račune svojih poslovnih partnerjev, a se ti v večini primerov nanašajo na družbe, ki so povezane z družbo R. d.o.o., oziroma se nanašajo na poravnavanje stroškov bivanja tujcev v nepremičninah, ki predstavljajo vložek v nekatere družbe. Poleg tega je vsebina in oblika vseh pogodb, kot ugotavlja preiskovalna sodnica, skoraj popolnoma identična oziroma izpeljana na identičen način – s pologom denarnih sredstev na transakcijski račun pravne osebe, bodisi kot posojilo bodisi kot plačilo najemnine, ki se v veliki meri porabi za nakup stanovanjske nepremičnine, preostanek pa se nakaže za poplačilo „svetovanj“, „virtualnega prostora“ ali „gospodinjskih“ stroškov bivanja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da so določeni tujci po vplačilu osnovnega kapitala večji del tega po ustanovitvi dvignili. Preiskovalna sodnica sum utemeljuje tudi s presojo, da je osumljenec sam oziroma skupaj z R. G. tujim državljanom nudil organizacijo nelegalnega preseljevanja, ob hkratni pridobitvi, sicer formalno gledano posredne lastninske pravice na nepremičnini. Upoštevajoč značilnosti enoosebnih družb, pa zelo neposredno lastninsko pravico. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavljajo več sto tisoč eurov vredne investicije v osnovna sredstva družbe, ki jih omenjajo zagovorniki, prav zneske za nakup navedenih nepremičnin. Da je bil osumljenec seznanjen s poslovanjem družb oziroma z dejstvom, da ustanovljene družbe gospodarske dejavnosti resnično ne opravljajo, je preiskovalna sodnica sklepala na podlagi uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od zastopnikov T. s.p., oziroma družbe T. d.o.o., ki sta opravljali računovodske in knjigovodske storitve za navedene gospodarske družbe tujih državljanov. Iz uradnih zaznamkov izhaja, da je osumljenec s svojo močjo in položajem bistveno vplival na organizacijo in delo teh dveh gospodarskih subjektov, ter da je bil edini, ki je posredoval poslovno dokumentacijo ustanovljenih družb, ki je služila sestavi zbirnih knjigovodskih listin. Novo ustanovljene družbe pa je kasneje skupaj z R. G. uporabil tudi kot sredstvo za podaljšanje začasnega prebivališča tujcev. Na podlagi teh ugotovitev je preiskovalna sodnica razumno presodila, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Kot že povedano, bo predmet nadaljnjega postopka presoja celotnega spisovnega gradiva, med drugim tudi zaslišanja prič in vprašanja zakonitosti pridobljenih dokazov. Iz navedb zagovornikov v zahtevi očitna nezakonitost dokazov, ki jih je policija zasegla v okviru opravljene hišne preiskave, ne izhaja. Zato kršitve 20. člena Ustave, 5. člena EKČP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Kršitve ostalih določb Ustave, EKČP in ZKP pa zagovorniki niso utemeljili, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo obširnih navedb v zahtevi o resničnem poslovanju ustanovljenih družb, s katerimi zagovorniki izpodbijajo dejanske ugotovitve v izpodbijanih sklepih.

9. Preiskovalna sodnica je ponovitveno nevarnost osumljenca utemeljila z objektivnimi in subjektivni okoliščinami. Osumljenec naj bi očitani mu kaznivi dejanji izvrševal dalj časa in kontinuirano, v tem času pa je sam ali v sostorilstvu z osumljenim R. G. s svetovanjem in pomočjo ter organizacijo vsega potrebnega tujim državljanom, ustanovil več družb, prek katerih naj bi omogočil vstop v RS najmanj dvaindvajsetim tujim državljanom. Ne glede na ostale okoliščine, ki jih je izpostavila preiskovalna sodnica (zlasti osumljenčeva seznanitev s predkazenskimi in kazenskimi postopki v podobnih primerih), že iz predstavljenih okoliščin in ugotovitve, da osumljenec pred pristojnimi organi izvaja aktivnosti vsaj še za tri tuje državljane, in da so podjetja, ki jih vodi, še vedno aktivna, izhaja tudi njegova vztrajnost, zato presoja preiskovalne sodnice, ki ji je pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Mariboru, po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za zaključek, da je pri osumljencu podana ponovitvena nevarnost, in da drug, milejši ukrep te nevarnosti ne bi mogel učinkovito preprečiti (16. točka obrazložitve sklepa senata Okrožnega sodišča v Mariboru). Zato tudi kršitve, ki jih osumljenčevi zagovorniki uveljavljajo v povezavi s presojo ponovitvene nevarnosti osumljenca, niso podane.

10. Navedb v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili osumljenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe G., Vrhovno sodišče ni presojalo, ker je bila dopolnitev vložena zunaj osemdnevnega zakonskega roka za vložitev zahteve (tretji odstavek 421. člena v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP).

C.

11. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), Poročevalec DZ z dne 3. 6. 2011.

(2) Prav tam.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 89/2002
• Sodba I Ips 409/2005
• VSRS Sodba XI Ips 49475/2015-362