VSRS Sodba XI Ips 47081/2015-88

Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje še daje dovolj trdno podlago za uporabo instituta sostorilstva, saj naj bi osumljenec skupaj z bratom oškodovanko ne le ogovoril in stal poleg nje, temveč naj bi med soosumljenčevim poskusom ropa tudi stražil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega D. B. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Osumljencu se v pripor všteje tudi čas, ko mu je bila odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in kot neutemeljen zavrne predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora, podredno pa še, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornikov očitek o neobstoju utemeljenega suma ni utemeljen, saj je sodišče njegov obstoj oprlo na predlog za pregon, obvestilo o telesni poškodbi, fotografije oškodovankinih oblačil in poškodb kolen, uradne zaznamke o izjavah prič in prepoznavi osebe po fotografijah. Na podlagi povzetka vsebine teh listin je sodišče zaključilo, da je utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja podan. Zagovornik v tem delu ponuja le lastno videnje zadeve. Prav tako je po stališču vrhovne državne tožilke podana ponovitvena nevarnost, ki je utemeljena s težo, načinom storitve in okoliščinami kaznivega dejanja ter osumljenčevimi osebnimi lastnostmi, med katerimi izstopa osumljenčevo specialno povratništvo in izkazana posebna vztrajnost. Prav tako sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razumno obrazloženi neogibnost in sorazmernost pripora. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Sodno pisanje osumljencu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, kjer je bil priprt, ni bilo vročeno, saj je bil že izpuščen na prostost. Zato je Vrhovno sodišče sodno pisanje poslalo osumljencu na naslov stalnega bivališča, vendar se je poštna pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik neznan, nato pa še na naslov začasnega bivališča, od koder se je poštna pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik preseljen. Osumljenec sodišču ni sporočil spremembe naslova bivališča.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob zatrjevanju kršitve kazenskega zakona navaja, da utemeljen sum ni podan, saj se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne zatrjuje, da bi osumljenec izpolnil katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa in da bi zavestno sodeloval pri njegovi izvršitvi. Po vložnikovih navedbah se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu osumljencu ne očita, da bi komur koli vzel ali poskušal vzeti kakšno tujo premično stvar, da bi zoper kogar koli uporabil silo ali da bi komur koli zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Iz očitkov je razvidno le, da naj bi bil osumljenec „ves čas zraven“, kar pa ni izvršitvena oblika očitanega kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da naj bi bil osumljenec zraven, ko naj bi do nekega oškodovanca pristopila neka druga oseba in domnevno poskušala storiti kaznivo dejanje, po vložnikovem prepričanju ne zadostuje za utemeljenost suma. Iz očitanega sklepa bi po vložnikovem zatrjevanju moralo biti razvidno, kako naj bi osumljenec kot sostorilec odločilno prispeval k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Že tožilstvo bi moralo zatrjevati, ali je katero od dejanj, ki naj bi jih izvršil osumljenec, tako, da bi ga moral, če ga ne bi izvršil on, namesto njega izvršiti domnevni neposredni storilec S. B. Prav tako bi moralo že tožilstvo navesti, ali je osumljenec dejanje, pri katerem naj bi sodeloval, pojmoval kot svoje ali tuje. Tega ni ugotovila niti preiskovalna sodnica, zato iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, kako je prišla do zaključka o obstoju utemeljenega suma. Ob povedanem vložnik vidi kršitev kazenskega zakona, ker elementi sostorilstva niso ne zatrjevani ne izkazani, ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni mogoče preizkusiti pravilnosti sklepa preiskovalne sodnice.

6. Že v sodbah, na katere se sklicuje vložnik in jih prilaga zahtevi za varstvo zakonitosti (I Ips 89/2002 z dne 4. 4. 2002, I Ips 186/2002 in I Ips 187/2002 z dne 28. 6. 2002 ter XI Ips 47/2009 z dne 28. 5. 2009 in številnih drugih), je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, podan takrat, ko se vzpostavi visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Stopnja suma mora biti taka, da je o njegovi utemeljenosti mogoče prepričati sodišče, tudi kadar ex post facto odloča o legitimnosti pripora. Utemeljen sum mora biti določno izrazljiv in specifičen. Sodišče v vsaki konkretni zadevi glede na okoliščine ocenjuje, ali so te take narave, da dosegajo tisto stopnjo utemeljenosti suma, ki je potrebna za odreditev pripora in uvedbo kazenskega postopka.

7. V obravnavanem primeru je preiskovalna sodnica svojo presojo, kateri je pritrdil tudi zunajobravnavni senat (sklep, stran 2 in 3), o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni D. B. skupaj s soosumljenim S. B. poskusil storiti kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 oprla na uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke ter uradne zaznamke o izjavah prič, obvestilo o telesni poškodbi oškodovanke, fotografije njenih oblačil in poškodb ter na uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah. Iz navedenih listin izhaja, da naj bi osumljenca 2. 12. 2015 okoli 23.55 ure v Kočevju pristopila do oškodovanke, pri čemer naj bi se osumljeni S. B. postavil pred njo, osumljeni D. B. pa poleg nje, jo spraševala, kam je namenjena, ter ji rekla, naj gre z njima za bližnjo stavbo. Kljub temu da je oškodovanka želela oditi in poskusila priti mimo osumljenega S. B., se je slednji vsakič postavil pred njo, ji rekel, da ne gre nikamor, jo spredaj prijel za oblačila in torbico, ki jo ji je skušal iztrgati iz rok, se z njo prerival. Osumljeni S. B. naj bi torbico, ki jo je oškodovanka močno držala, potegnil tako močno, da je oškodovanka padla na tla, nato pa naj bi jo z namenom, da ji torbico iztrga iz rok, na tleh ležečo vlekel približno 60 metrov. Osumljeni D. B. naj bi ob tem dogajanju bil ves čas zraven. Oškodovanka je kričala in klicala na pomoč, zato so na kraj dogajanja pritekli trije moški (priče), zaradi česar sta osumljenca pobegnila. Oškodovanka je ves čas govorila o dveh moških, kar je potrdila tudi njena hči, oba je na policiji tudi prepoznala po fotografijah, glede drugega moškega je navedla, da je ves čas stal zraven in stražil. Priče, ki so pritekle oškodovanki na pomoč, sicer niso videle dveh moških, temveč le enega, je pa ena od njih navedla, da enega od osumljencev pozna in da sta osumljenca, ki sta brata, vedno skupaj. Ena od prič, ki je dogajanje spremljala z razdalje, je izjavila, da se je en moški prerival z oškodovanko, drugi pa je stal poleg njiju in očitno stražil. Osumljeni D. B. naj bi poskus očitanega kaznivega dejanja storil v času trajanja preizkusne dobe po dveh pogojnih obsodbah. Takemu sklepanju sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve poskusa kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu glede na dejansko stanje, ki je bilo sodišču ob odrejanju pripora znano, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Morebitne kasnejše spremembe dejanskega stanja, do katerih bi lahko prišlo med preiskavo in ki bi pokazale na drugačno vlogo osumljenega D. B. ali sploh na odsotnost njegove udeležbe pri storitvi poskusa kaznivega dejanja, na tako presojo ne morejo vplivati. Treba je tudi dodati, da je Vrhovno sodišče pri presoji navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora. Ugotovljeno dejansko stanje pa v obravnavanem primeru še daje dovolj trdno podlago za uporabo instituta sostorilstva, saj naj bi osumljenec skupaj z bratom oškodovanko ne le ogovoril in stal poleg nje, temveč naj bi med soosumljenčevim poskusom ropa tudi stražil. S tem zatrjevane kršitev kazenskega zakona in bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 201. člena ZKP niso podane.

8. Vložnik ne more uspeti s polemiziranjem z razlogi, ki jih je o njegovi pritožbi zoper prvostopenjski sklep podal zunajobravnavni senat. Namreč, navedbe o tem, da priče osumljenca niso videle na kraju storitve kaznivega dejanja; da policija ni priskrbela posnetkov nadzornih kamer, s katerimi bi bilo mogoče dogajanje jasno ugotoviti; da je sodišče povsem spregledalo osumljenčev zagovor; ter o analizi izjav prič, predstavljajo uveljavljanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Povsem neobrazložene in posplošene so vložnikove trditve, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, saj na ta razlog teža, način storitve in okoliščine kaznivega dejanja ne kažejo, ter da bi sodišče moralo uporabiti milejši ukrep. Zato se Vrhovno sodišče do takih navedb ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). S predstavljanjem lastnega mnenja, da bi bilo mogoče zoper osumljenca odrediti tudi hišni pripor, ki bi se lahko izvajal na naslovu osumljenčevega začasnega bivališča, s čimer bi se mu omogočilo skupno življenje z mladoletnima otrokoma, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opravilo in razumno utemeljilo tudi presojo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, s čimer je izključilo možnost, da bi zoper osumljenca odredilo katerega od milejših ukrepov.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za osumljenega D. B. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 96/2001
• VSRS Sodba I Ips 19090/2016
• Sodba I Ips 89/2002