VSRS Sodba XI Ips 45772/2015-55

Jedro

Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper D. J. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po drugem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je neutemeljeno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženega dne 8. 12. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sta izpodbijana sklepa obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka o odreditvi pripora in kršitvijo 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kar utemeljuje z navedbami, da se po ustaljeni ustavnosodni praksi ob utemeljenem sumu storitve premoženjskih kaznivih dejanj pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti lahko odredi le, kadar obstaja utemeljen sum storitve težjih kaznivih dejanj zoper premoženje. Kar pa ni predmet konkretnega primera, upoštevajoč predvsem dejstvo, da obdolženec še nikoli ni bil preganjan ali kaznovan za kazniva dejanja. Po mnenju zagovornika je potrebno upoštevati tudi okoliščine očitanega kaznivega dejanja, predvsem dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno na način, ki je skoraj zagotovo neprimeren za dosego želenega cilja. Obdolženec namreč grožnje, izrečene oškodovancu (da bo vsem sosedom in medijem povedal, da je ta pedofil) niti ne bi mogel uresničiti, saj ni razpolagal z njegovimi osebnimi podatki, dejstvo, da je sploh prišlo do prepovedane posledice pa je deloma pripisati tudi naivnosti oškodovanca, celo njegovi protipravnosti, saj ni znana vsebina SMS sporočil, ki si jih je oškodovanec izmenjeval z mladoletnim dekletom. Že res, da si je obdolženec z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobil veliko premoženjsko korist, vendar tudi to dejstvo ne zadošča za sklep, da nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni mogoče odvrniti z odreditvijo milejšega ukrepa, hišnega pripora. Sodišči kot edino subjektivno okoliščino, ki naj bi kazala na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, navajata, da je obdolženec brez zaposlitve, pri tem pa ne upoštevata, da še nikoli ni bil obravnavan za kazniva dejanja ter da je tudi v konkretnem primeru svoje dejanje priznal, ga obžaloval in izrazil pripravljenost, da oškodovancu takoj povrne nastalo škodo. Policistom je priznal celo še več in prostovoljno povedal, da je izsiljeval tudi fanta iz Gornje Radgone, ki mu mesečno plačuje določen denarni znesek. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da je obdolženi odgovoren, urejen človek, oče dveh mladoletnih otrok, ter da socialni prejemki družine povsem zadostujejo za pokritje njihovih osnovnih stroškov in preživetje. Zoper obdolženega še nikoli ni bil odrejen hišni pripor, zato ni podlage za sklep, da bi ga kršil. Nasprotno, obdolženi si želi stikov z mladoletnima otrokoma, ki sta nanj zelo navezana, zato bi odredbo pravosodnih organov nedvomno spoštoval. Zagovornik zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženega odpravi oziroma odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal dne 17. 12. 2015, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obdolženi kot njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, dolžno pretehtati tudi, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora) ter ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

6. Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbah Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, na katerega se sklicuje tudi zahteva, se pojem „varnost ljudi“ iz 20. člena Ustave, ki pomeni temelj za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ tako ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

7. Poleg dejstva, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje izsiljevanja, za katero je predpisana kazen do pet let zapora in dejstva, da obstoji utemeljen sum, da si je na škodo oškodovanega M. N. pridobil premoženjsko korist v višini kar 44.300,00 EUR iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da oškodovani M. N. ni edini, ki naj bi ga obdolženi izsiljeval in je, glede na analizo telefonskega prometa, oškodovancev celo še več. Tudi sam obdolženi je povedal, da mu je denar mesečno pošiljal tudi fant iz okolice Gornje Radgone. Preiskovalna sodnica nadaljnje ugotavlja, da se je obdolženi izvrševanja kaznivih dejanj lotil premišljeno, saj je nabavil več mobilnih telefonov in več SIM kartic ter oškodovancem pošiljal sporočila iz različnih telefonskih številk, z izjavami, da bo objavil, da je oškodovanec pedofil pa nanj vršil tako velik pritisk in si je tudi sam pričel sposojati denar, da ga je lahko pošiljal obdolžencu. Preiskovalna sodnica še ugotavlja, da je obdolženec sicer brez poklica, brez redne zaposlitve, skrbeti mora za dva mladoletna otroka, poleg tega pa je tudi partnerka brez prihodkov. Družina prejema 700,00 EUR mesečne denarne pomoči in otroških dodatkov, kar očitno ne zadošča za pokritje vseh potreb njegove družine. Obdolženec sam je pojasnil, da je denar, ki ga je prejel od oškodovanca, že porabil za najemnino, stroške, obleke za otroke in počitnice, policisti, ki so dne 27. 11. 2015 z namenom opravljanja hišne preiskave vstopili v obdolženčevo stanovanje, pa so opazili tudi precej računalniške in video opreme in ogromno novih oblačil, kar kaže na to, da ga k izvrševanju kaznivih dejanj ne žene le potreba po pridobivanju osnovnih sredstev za preživetje, ampak tudi pohlep in želja po lagodnem, razkošnem življenju. Navedenim zaključkom je pritrdil tudi senat.

8. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da iz navedenih okoliščin ne izhaja zgolj visoka stopnja verjetnosti, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal, temveč tudi, da varnosti ljudi ni moč zagotoviti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Vrhovno sodišče namreč ugotavlja, da tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklep senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, razumno povesta, da je odreditev pripora zoper obdolženca nujna in nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni mogoče preprečiti z milejšimi sredstvi sploh zato, ker je očitano kaznivo dejanje izvrševal od doma, preko (različnih) telefonov in SIM kartic, oškodovancev pa naj bi bilo po že do sedaj znanih dejstvih, tudi navedbah obdolženca samega, celo še več. Ker pri hišnem priporu ni mogoč celodnevni nadzor nad obdolžencem, docela nemogoč pa nadzor nad uporabo telekomunikacijskih sredstev, je odreditev hišnega pripora nujno vezana na določeno stopnjo zaupanja oziroma pričakovanja, da obdolženec tega režima ne bo kršil.(1) Takšnega ravnanja pa v obravnavanem primeru, glede na vse pojasnjene okoliščine, od obdolženca tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pričakovati.

9. Upoštevaje dejstvo, da se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja izsiljevanja, oškodovancev naj bi bilo celo še več, že na škodo M. N. pa si je pridobil veliko premoženjsko korist, je utemeljen tudi sklep sodišč prve in druge stopnje, da je v obravnavanem primeru varnost ljudi zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena do te mere, da ji je potrebno dati prednost pred obdolženčevo pravico do osebne svobode.

10. Z navedbami, da obdolženec grožnje, da bo vsem sosedom in medijem povedal, da je oškodovanec pedofil, niti ne bi mogel uresničiti, saj ni razpolagal z osebnimi podatki oškodovanca in da je dejstvo, da je sploh prišlo do prepovedane posledice, deloma pripisati tudi naivnosti oškodovanca, celo njegovi protipravnosti, saj ni znana vsebina SMS sporočil, ki si jih je oškodovanec izmenjeval z mladoletnim dekletom, zagovornik uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka in Ustave niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper

pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Tako že odločba Vrhovnega sodišča I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 110/2005
• Sodba XI Ips 62104/2012-693
• Sodba I Ips 332/2000