VSRS Sodba XI Ips 45106/2015-143

Jedro

Obstoj silobrana oziroma vprašanje, v kolikšni meri je oškodovanec prispeval k ravnanju obdolženca, je povezano s tehtanjem različnih nasprotujočih si dejstev, dokazov in okoliščin, v katerih je prišlo do očitanega dogodka, takšno tehtanje pa v postopku odločanja o odreditvi pripora, ki je hiter postopek, ni predvideno niti mogoče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 45106/2015 z dne 25. 11. 2015 zoper obdolženega I. G. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 45106/2015 z dne 27. 11. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Obdolženčev zagovornik je dne 7. 12. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navaja, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sklepa v nasprotju z listinami v spisu, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je bilo obdolženčevo dejanje storjeno v silobranu, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ter da pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zahtevo okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora zavrne ter obdolženca izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 29. 12. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se zatrjevano nasprotje ne nanaša na odločilna dejstva v tej zadevi, da vložnik zahteve ne izpodbija utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temveč vsebinsko drugače vrednoti okoliščine dejanske narave, da je za presojo, ali je bilo dejanje storjeno v silobranu, potrebno izvesti vse dokaze, v tej fazi postopka pa je za utemeljenost suma dovolj dejanske podlage, da zahteva posplošeno izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti, ter da je obstoj neogibne potrebnosti pripora v obeh sklepih prepričljivo obrazložen.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek zahteve, da v obravnavani zadevi ni podan obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, ni podan. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (8. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 6. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec poskusil storiti kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, oprli predvsem na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, na zapisnik o kriminalistično tehničnem ogledu kraja dejanja, na uradne zaznamke o zbranih obvestilih od D. P., E. P., A. K., D. G., Ž. Š., dr. A. S., N. Ž., I. K. in I. U., na uradne zaznamke o opravi prepoznave oseb po fotografijah, na izvid in obvestilo osebnemu zdravniku za I. G., na zapisnike o zasegu predmetov ter na album fotografij s kraja dejanja. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec s kuhinjskim nožem večkrat zabodel oškodovanca v predel prsnega koša in trebuha, zaradi česar je pri oškodovancu prišlo do zastoja srca in potrebe po njegovi reanimacji. Obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v tej fazi postopka ne morejo omajati navajanja zahteve za varstvo zakonitosti, da je obdolženca oškodovanec predhodno že izsiljeval, pretepal in poškodoval, da je bil zaradi tega ob njegovem prihodu zelo prestrašen, da je oškodovanec brutalno fizično napadel obdolženčevo mater in polbrata, da je obdolženca zaradi ravnanja oškodovanca zgrabila panika, v kateri je večkrat nekontrolirano proti oškodovancu iztegnil roko, v kateri je imel nož, oškodovanec, ki je bil nasilen, pa se je na nož tudi sam nabodel, ter da obdolženec z ničemer ni prispeval k nastali situaciji. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da obdolženčevo ravnanje v obravnavanem primeru ni bilo protipravno, ker je bilo storjeno v silobranu. Kršitev utemeljuje z obsežnimi navedbami v zahtevi, s katerimi opisuje nasilno ravnanje oškodovanca, ki naj bi vlomil v stanovanjsko hišo z namenom, da od obdolženca izterja dolg, ob tem naj bi se znesel nad obdolženčevo materjo ter polbratom, v rokah pa naj bi imel železno palico. Vložnik zahteve opozarja, da sta tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat v celoti spregledala nasilno ravnanje oškodovanca, ki je imelo za posledico, da je obdolženec od sebe odvračal neposredni napad na življenje.

7. Ni mogoče pritrditi navedbam obdolženčevega zagovornika, da je sodišče v celoti prezrlo ravnanje oškodovanca v obravnavani zadevi. Zunajobravnavni senat je v 6. točki razlogov izpodbijanega sklepa pritrdil navedbam obdolženčeve obrambe, da iz zbranih podatkov v spisu izhaja, da je oškodovanec večkrat grozil in izsiljeval obdolženca, ter da je pred obravnavanim dogodkom brutalno napadel njegovega polbrata, vendar pa okoliščina, da je obdolženec oškodovanca z nožem kar 11-krat poškodoval, kaže na obstoj utemeljenega suma očitanega mu kaznivega dejanja. Obstoj silobrana oziroma vprašanje, v kolikšni meri je oškodovanec prispeval k ravnanju obdolženca, bo po presoji Vrhovnega sodišča povezano s tehtanjem različnih nasprotujočih si dejstev, dokazov in okoliščin, v katerih je prišlo do očitanega dogodka, takšno tehtanje v postopku odločanja o odreditvi pripora, ki je hiter postopek, pa ni predvideno niti mogoče. Vprašanje silobrana oziroma prekoračenega silobrana in posledično pravne opredelitve dejanja bo zato sodišče reševalo na glavni obravnavi.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti o zmotni presoji sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je sodišče zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljilo z obrazložitvijo, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za eno izmed najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo, za katerega je predpisana kazen od 5 do 15 let zapora, da iz načina storitve kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obdolženec oškodovanca kar 11-krat poškodoval z nožem, med drugim tudi v predel prsnega koša in trebuha, da je oškodovanec preživel le zaradi pravočasne zdravniške pomoči, da naj bi obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja pokazal visoko stopnjo agresivnosti, ter da je z oškodovancem v dalj časa trajajočem sporu v zvezi z denarjem. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Glede na navedene okoliščine je utemeljena tudi presoja sodišča, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep za odvrnitev ponavljanja kaznivih dejanj, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

9. Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da obdolženec še nikoli ni bil obravnavan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, da do dejanja ne bi prišlo, če oškodovanec ne bi vztrajno maltretiral obdolženca in njegove družine, ter da prejšnje življenje obdolženca ne utemeljuje sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti, vložnik zahteve ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vložnik v začetku obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v izpodbijanem sklepu zaključi, da je bil oškodovanec 11-krat zaboden v vitalne telesne organe, iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od kirurga pa izhaja, da je oškodovanec utrpel le 4 vbodne rane – eno na levi strani prsnega koša in 3 na trebuhu, ostale poškodbe pa so bile površinske vreznine.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva obramba v pritožbi zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice te kršitve ni uveljavljala. Gre torej za nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo, ali če so bile kršitve storjene v postopku pred zunajobravnavnim senatom. Ker obsojenčeva obramba v pritožbi teh kršitev po vsebini ni uveljavljala, za kar ni bilo nikakršnih ovir, kršitev iz omenjenih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

C.

12. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) ter v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 235/2004
• Sodba I Ips 190/2004
• Sodba I Ips 101/2005