<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 37005/2015-262

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.37005.2015.262
Evidenčna številka:VS2007777
Datum odločbe:17.12.2015
Senat:Marko Šorli (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - begosumnost - ponovitvena nevarnost - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izčrpanje pravnih sredstev

Jedro

Trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo omajati obstoja utemeljenega suma osumljencu očitanega kaznivega dejanja, temveč pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 37005/2015 z dne 30. 9. 2015 zoper osumljenega M. S. odredil pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 37005/2015 z dne 7. 10. 2015 pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil.

2. Osumljenčevi zagovorniki so dne 4. 11. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve navajajo, da v fazi odreditve pripora ni obstajal utemeljen sum osumljencu očitanega kaznivega dejanja, da niso bili podani vsi priporni razlogi, ki so navedeni v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da opis dejanja, kot ga navaja tožilstvo, ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, da so vsi dokazi, ki so jih zbrali organi pregona v tej zadevi, bili izbrani na nezakonit način ter da se sodišče ni opredelilo do predlogov osumljenčeve obrambe za odreditev milejših ukrepov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbi (očitno mišljeno zahtevi za varstvo zakonitosti) ugodi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podano v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 2. 12. 2015, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je sodišče v izpodbijanem sklepu sprejemljivo odgovorilo na očitke v zvezi z obstojem utemeljenega suma, prav tako je natančno obrazložilo zaključek o obstoju obeh pripornih razlogov ter se prepričljivo opredelilo do neogibne potrebnosti pripora in njegove sorazmernosti v primerjavi s pravico do osebne svobode posameznika.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili osumljenec in njegovi zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Očitek zahteve, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje ustreznih razlogov v zvezi z obstojem utemeljenega suma osumljencu očitanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (4. in 5. točka sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, 6. točka sklepa zunajobravnavnega senata), je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec v sostorilstvu storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, oprli predvsem na podatke kazenske ovadbe in njene dopolnitve, podatke zbrane s strani specializirane enote za nadzor državne meje ter na vsebino razgovorov, ki so bili opravljeni z več sirijskimi državljani ter na njihovo zaslišanje v okviru nujnih preiskovalnih dejanj. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov, predvsem izpovedb sirijskih državljanov ter podalo presojo, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec v sostorilstvu s S. P. in O. A. več tujcev za plačilo nezakonito spravil na ozemlje Slovenije, pri čemer je bila njegova naloga, da je spremljal kombinirano vozilo, v katerem so bili tujci z osebnim avtomobilom. Obstoja utemeljenega suma osumljencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati navajanja zahteve za varstvo zakonitosti, da osumljenca ni nihče prepoznal kot osebo, ki bi izvajala kakšno nezakonito dejanje, da pri njem niso bile najdene osebe, ki naj bi jih prevažal, ter da je neutemeljen in preuranjen očitek, da je storilec situacijo izkoristil za pridobivanje dobička. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru niso podani vsi priporni razlogi, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je sodišče zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljilo z obrazložitvijo, da je osumljenec tujec - državljan Sirije, po narodnosti pa Arabec, ki je začasno kot azilant prijavljen v Avstriji, da je bil na ozemlju Republike Slovenije prijet in da ga na našo državo ne veže nobena okoliščina, zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) pa z obrazložitvijo, da naj bi osumljenec aktivno sodeloval pri ilegalnem prevozu večjega števila tujcev v evropske države, v pričakovanju dobrega zaslužka, da je bil skupaj s sostorilci dobro organiziran ter da je v Avstriji pridobil ustrezne dokumente, ki mu omogočajo svobodno gibanje po državah Evropske unije, kar v trenutni situaciji begunske krize spretno izkorišča za organizacijo ilegalnih prehodov beguncev po državah Evropske unije. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti pobegnil oziroma ponovil istovrstno kaznivo dejanje. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornih razlogov, da osumljenec še ni bil obsojen za kazniva dejanja, da je doslej zgledno živel, da je povsem prestrašen in se v priporu ne more znajti ter da zgolj zato ker je drugega osumljenca klical Romun z imenom R., še ne pomeni, da je z njim sodeloval tudi osumljenec, ki razume samo arabski jezik, vložnik zahteve ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da se sodišče ni konkretno opredelilo do predlogov obrambe za odreditev milejših ukrepov. Sodišče je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, navedlo v zadnjem odstavku 7. točke sklepa dežurnega preiskovanega sodnika ter v 11. točki sklepa zunajobravnavnega senata. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora in njegove nenadomestljivosti z drugimi milejšimi ukrepi je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa (težo kaznivega dejanja in načinom njegove izvršitve, okoliščino, da naj bi osumljenec sodeloval pri ilegalnem prehodu večjega števila tujih državljanov, da je pri tem izkoristil begunsko krizo, da mu pridobljeni dokumenti omogočajo neomejeno gibanje po državah Evropske unije ter da ga na našo državo razen tega kazenskega postopka nič ne veže), iz katerih je razvidno, da je pri osumljencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ter nevarnost, da bi na prostosti pobegnil. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep za odvrnitev ponavljanja kaznivih dejanj in preprečitev osumljenčevega pobega, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

8. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da opis dejanja, kot ga navaja tožilstvo, ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ter da vsi dokazi, ki so jih zbrali organi pregona v obravnavani zadevi, sploh niso bili zbrani na zakonit način. Slednjo kršitev utemeljuje z navedbami, da soglasja za privolitev v preiskave elektronskih naprav niso bila prevedena in osumljenci tega soglasja niso dali, saj jim ni bila pojasnjena vsebina listine, ki so jo podpisali.

9. V zvezi s temi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da za njihovo presojo niso podane procesne predpostavke iz petega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano, ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Osumljenčev zagovornik v pritožbi, ki jo je na Okrožno sodišče v Celju vložil dne 6. 10. 2015, ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona in pa da izpodbijani sklep o odreditvi pripora temelji na nedovoljenih dokazih, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni navedel, da teh kršitev ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, zato ju v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

C.

10. Kršitve zakona, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) ter v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-1, 201/1-3, 420, 420/2, 420/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxMzkx