VSRS Sodba XI Ips 39595/2015-141

Jedro

Sum na obdolženkino neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost ni ovira za uvedbo preiskave ali za odreditev pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper L. P. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Odredila je, da se ukrep izvede v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je neutemeljeno pritožbo zagovornika obdolžene zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolžene dne 3. 11. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sta izpodbijana sklepa obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbami, da na podlagi spisovnega gradiva ni mogoče zaključiti, da obstoji večja verjetnost, da je obdolžena storila očitani kaznivi dejanji od verjetnosti, da tega ni storila. Sodišče se je v tej zvezi neustrezno sklicevalo na uradne zaznamke o zbranih obvestilih D. J., A. Č., B. Č. in A. K., saj nihče izmed teh oseb dogodka ni videl, izjava sosede D. J. pa temelji izključno na tem, kar ji je povedala sama obdolženka in kar je slednja kasneje ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico obrazloženo zanikala. V spisu ni nobenega gradiva, ki bi utemeljevalo zaključek sodišča, da je šlo za simboličen pokop. Sodišče je povsem spregledalo dejstvo, da je bila poškodovana tudi obdolženka, kar potrjuje njene navedbe, da je smrt I. P. posledica silobrana. Da oblika in predvsem mesto raztresenih poškodb, ki jih je utrpela obdolženka, niso posledica samopoškodovanja, ampak obrambe, po stališču zagovornika potrjuje tudi mnenje izvedenca prof. dr. J. B. z dne 20. 10. 2015. Sodišče samo, ne da bi za to imelo potrebna znanja, zavrne tudi izjavo obdolžene, da je bila v času izvršitve kaznivega dejanja v posebnem psihičnem „alfa“ stanju, odmaknjena v nenavadne sfere psihičnega doživljanja okolja in ljudi okoli sebe, izključno zaradi vpliva oškodovanke I. P. V zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, storjenega na škodo sina obdolžene, sedemletnega E. E., sodišče ni presodilo izjave obdolžene, da je sina podila iz prostorov, kjer sta bili z I. P. in od njega ni zahtevala nobene pomoči. Izjava socialne delavke T. Š., da E. E. ravnanja kažejo na to, da je bil izpostavljen hudemu travmatskemu dogodku, ne more biti relevantna, sodišče pa bi moralo upoštevati predvsem dejstvo, da je bil E. E. odsoten, brez čustev, nemiren in odgovarjal povsem nelogično izključno zato, ker se je kar naenkrat znašel sam, med tujimi ljudmi. V zvezi z zaključkom sodišča, da obstoji nevarnost, da bo obdolžena kaznivo dejanje ponovila, zagovornik v prvo navaja, da sodišče ni ovrednotilo njenega prejšnjega življenja (delo, skrb za otroka) in ponavlja, da realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni, saj je bilo dejanje izvršeno izključno zaradi specifičnega vpliva oškodovanke I. P. na obdolženo. Sodišču očita, da ni pojasnilo zakaj v okviru hišnega pripora ni mogoče zagotavljati celodnevnega nadzora nad obdolženo in ponavlja, da bi bila vrnitev obdolžene v prejšnje okolje vsekakor primernejša kot pa nastanitev v ustanovi, kjer se izvaja pripor. Zagovornik zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženo odpravi oziroma odredi hišni pripor, ki se bo izvajal na naslovu ...

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal dne 11. 11. 2015, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obdolžena kot njen zagovornik, ki v izjavi, ki jo je podal v vlogi dne 13. 11. 2015, vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v prvi vrsti izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obdolžena L. P. storila kaznivo dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

V

endar ne le, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niti ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je obstoj utemeljenega suma v prvi vrsti dejansko vprašanje, ampak je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumen zaključek nižjih sodišč, da dajejo do tedaj zbrani dokazi, povzeti v točki 7 sklepa o odreditvi pripora, zadostno podlago za utemeljen sum, da je obdolžena

z nožem najmanj enkrat zabodla v vrat I. P. in ji zadala vbodno rano v smeri grla, ki je preluknjala jugolarno veno, kar je povzročilo zračno embolijo in je I. P. na kraju umrla. Po smrti I. P. je v prisotnosti sina E. E. in skupaj z njim več ur čistila kri po stanovanju, ki je iztekala iz tudi sicer močno poškodovanega trupla P., v njegovi prisotnosti opravila tudi simbolični pokop pokojne v kuhinji, se s sinom dogovarjala tudi za odstranitev trupla ter ga tako izpostavila hudemu travmatskemu dogodku. Kolikor pa se zahteva z razlogi nižjih sodišč ne strinja in (podobno kot že v pritožbi) navaja, da se je sodišče nepravilno sklicevalo na uradne zaznamke o zbranih obvestilih D. J., A. Č., B. Č. in A. K., saj nihče izmed teh oseb dogodka ni videl; da izjava sosede D. J. temelji izključno na tem, kar ji je povedala sama obdolžena in kar je ta kasneje, ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico obrazloženo zanikala; da v spisu ni nobenega gradiva, ki bi utemeljevalo zaključek sodišča, da je šlo za simboličen pokop; da je obdolžena v zvezi s kaznivim dejanjem storjenim na škodo mladoletnega sina povedala, da je sina podila iz prostorov, kjer sta bili z I. P. in od njega ni zahtevala nobene pomoči; da izjava socialne delavke T. Š. ne more biti relevantna; da bi moralo sodišče upoštevati predvsem dejstvo, da je bil E. E. odsoten, brez čustev, nemiren in odgovarjal povsem nelogično izključno zato, ker se je kar naenkrat znašel sam, med tujimi ljudmi, zahteva podaja svoje zaključke glede ugotovljenih dejstev, s čimer pa ne more uspeti, saj Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve presoja le v okviru ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa Vrhovno sodišče opozarja, da sodišče v fazi odločanja o odreditvi pripora oceni le, ali do tedaj zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolžena izvršila kaznivo dejanje, verodostojnost obremenilnih dokazov bo lahko obramba izpodbijala v nadaljevanju tega kazenskega postopka, saj je ocena medsebojno nasprotujočih dokazov pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi(1).

6. Prav tako bo sodišče na glavni obravnavi, zagotovo tudi s pomočjo izvedencev ustrezne stroke, razrešilo zahtevni vprašanji silobrana in prištevnosti obdolženke v času izvršitve kaznivega dejanja uboja. Glede na do tedaj znana dejstva, predvsem to, da je bila oškodovanka izjemno hudo poškodovana, da je imela po telesu, poleg usodne rane na vratu, tudi veliko število vreznin, vbodov, prask in ugrizov, nekatere poškodbe naj bi nastale celo po njeni smrti in upoštevaje lokacijo za oškodovanko usodne poškodbe na vratu, pa je v tej fazi postopka razumen zaključek nižjih sodišč, da ni mogoče slediti navedbam obdolženke, da se je samo branila pred napadom oškodovanke in je bilo kaznivo dejanje torej storjeno v silobranu. Kljub temu, da je bila poškodovana tudi obdolženka (prim. tč. 7 sklepa preiskovalne sodnice in 6. tč. sklepa senata). Tudi sum na neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost obdolženke zaenkrat ni ovira za uvedbo preiskave ali za odreditev pripora(2).

7. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolženki (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

Kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa sta sodišči pri presoji ali obstaja nevarnost, da bo obdolženka kaznivo dejanje ponovila, poleg dejstva, da zoper njo poteka preiskava zaradi suma storitve

težkih kaznivih dejanj, tudi kaznivega dejanja uboja, za katerega je zagrožena visoka zaporna kazen, upoštevali tudi način in okoliščine v katerih sta bili kaznivi dejanji izvršeni.

Sodišči sta v zvezi s kaznivim dejanjem uboja posebej poudarili, da ni mogoče

spregledati števila, lokacije in globine poškodb na truplu I. P. (prim. tč. 6 in 9 sklepa o odreditvi pripora in točko 9 sklepa senata), res pa tudi kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, storjeno na škodo obdolženkinega sedemletnega otroka, na izjemno hud način, ki že kaže travmatske posledice, ki lahko trajno vplivajo na otrokov osebnostni razvoj, močno odstopa od običajnih tovrstnih primerov obravnavnih pred slovenskimi sodišči. Vrhovno sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da so način storitve kaznivih dejanj,

predvsem pa psihične težave obdolženke tiste posebne subjektivne okoliščine, ki ne glede na obdolženkino predhodno nekaznovanost in zatrjevano siceršnjo urejenost utemeljujejo sklep, da utegne obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponoviti (prim. tudi tč. 10 sklepa senata).

Kolikor se zagovornik s temi razlogi ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da

realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni in je bilo dejanje izvršeno izključno zaradi specifičnega vpliva oškodovanke I. P. na obdolženo, pa

tudi v tem delu nedovoljeno izpostavlja dejanske okoliščine (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče se strinja, da je v konkretnem primeru pripor neizogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in ni mogoče realno pričakovati, da je hišni pripor, ki je zaradi svoje narave nujno vezan na določeno stopnjo zaupanja in pričakovanja, da obdolženka tega režima ne bo kršila, tudi ukrep s katerim bi se obdolženki fizično onemogočilo izvrševanje kaznivih dejanj. Sploh v objektu in okolju v katerem sta bili na specifičen način, ki ga je tudi obdolženka opisovala v svoji izpovedbi, izvršeni predmetni kaznivi dejanji. Ž

e večkrat navedene okoliščine, predvsem

obdolženkina izjemna agresivnost ter brutalnost, ki jo je pokazala pri izvršitvi kaznivih dejanj pa

kažejo tudi na to, da bi lahko bila v primeru ponovitve kaznivega dejanja povzročena velika škoda za varnost ljudi in njihovih življenj, zato je pripor tudi po presoji Vrhovnega sodišča sorazmeren posegu v pravico obdolženke do osebne svobode.

C.

9. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka, zahteva pa je v pretežnem delu vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo zagovornika obdolžene na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženo nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 35489/2015-557
• Sodba I Ips 472/2008
• Sodba I Ips 477/2007