VSRS Sodba XI Ips 37046/2015-74

Jedro

Glede na dejstva, da je bila zoper obdolženca izdana mednarodna tiralica, da je obdolženec na zaslišanju pred preiskovalno sodnico sam povedal, da se mu pogodba o zaposlitvi v kratkem izteče, in da svojih navedb o družini, ki naj bi jo imel v Italiji, ni podkrepil z dokazi, je sodišče razumno presodilo, da je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji obdolženec s pobegom izpostavil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 30. 9. 2015 na podlagi drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zoper obdolženega I. R. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom z dne 2. 10. 2015 kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik 14. 10. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri nasprotuje presoji sodišča, da je za obdolženca podan priporni razlog begosumnosti ter navaja, da bi sodišče kvečjemu moglo odrediti katerega izmed milejših ukrepov, kot je privedba oziroma evropski nalog za prijetje in predajo. Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 35830/2011 in navaja, da je obdolženčevo bivališče v Republiki Italiji, kjer ima družino in zaposlitev, znano, zato nevarnost, da bi se izognil slovenskim ali italijanskim varnostnim organom, ni izkazana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 26. 10. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu (prevedenega v romunski jezik) in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil 27. 10. 2015.

B.

5. V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter je izkazan kateri izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za t. i. začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Ker zagovornik v zahtevi ne navaja, da ti pogoji ne bi bili izpolnjeni, je Vrhovno sodišče presojalo zagovornikove navedbe, da obdolženčeva begosumnost ni izkazana, in da odreditev pripora za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku odločanja o izročitvi državi prosilki ni neogibno potrebna.

6. Policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Murska Sobota so 30. 9. 2015 obdolžencu odvzeli prostost, ker je bila zoper njega s strani Republike Moldavije izdana mednarodna tiralica, zaradi storitve kaznivega dejanja nezakonitega odvzema prostosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 166. člena Kazenskega zakonika Republike Moldavije, za katero je bil obsojen na kazen treh let zapora. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženca z izpodbijanim sklepom odredila pripor. Iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice, ki mu je v pritožbenem postopku pritrdil tudi zunajobravnavni senat istega sodišča, izhaja, da je obdolženec državljan Republike Moldavije, kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče, in Republike Romunije, ter da trenutno začasno prebiva v Republiki Italiji, kjer ima po njegovih navedbah družino. Iz sklepa nadalje izhaja, da obdolženca na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene okoliščine, ker tu nima sorodnikov, prijateljev ali zaposlitve, prav tako pa tudi ne premoženja, in je Slovenijo očitno le prečkal. Na podlagi teh okoliščin je preiskovalna sodnica presodila, da ni mogoče pričakovati, da bi se obdolženec, če bi ostal na prostosti, odzval vabilom sodišča v zvezi z izvedbo postopka za zahtevano izročitev, in da obstaja nevarnost, da bo obdolženec pobegnil v Republiko Italijo, kjer začasno prebiva. Presoja sodišča, da je pri obdolžencu podan razlog begosumnosti, torej ne temelji zgolj na dejstvu, da gre za tujega državljana, temveč je sodišče begosumnost utemeljilo tudi z drugimi konkretnimi okoliščinami. Glede na dejstva, da je bila zoper obdolženca izdana mednarodna tiralica, da je obdolženec na zaslišanju pred preiskovalno sodnico sam povedal, da se mu pogodba o zaposlitvi v kratkem izteče, in da svojih navedb o družini, ki naj bi jo imel v Italiji (po njegovih navedbah naj bi tam živel z ženo in materjo), ni podkrepil z dokazi, je sodišče razumno presodilo, da je nevarnost bega večja od negotovosti, ki bi se ji obdolženec s pobegom izpostavil. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa pa izhaja tudi presoja, da je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za izvedbo postopka izročitve državi prosilki. Glede na razloge v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa sodišču ni bilo treba nadalje pojasnjevati, zakaj ni odredilo drugega, milejšega ukrepa.

C.

7. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

28.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 3690/2014-67
• Sodba I Ips 40/2005
• Sodba I Ips 42/2006