VSRS Sodba XI Ips 30467/2015-109

Jedro

Zdravljenje po ZDZdr ni alternativni ukrep priporu. Pripornikom, ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje v bolnišnici, je ustrezno zdravljenje zagotovljeno na oddelku za forenzično psihiatrijo v zdravstvenem zavodu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 30467/2015 z dne 13. 10. 2015 zoper obdolženega D. T. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 30467/2015 z dne 22. 10. 2015 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja uvodoma, iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da je sorazmernost pripora v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazložena v zadostni meri. Sodišče druge stopnje je v zvezi s sorazmernostjo pripora opozorilo, da obramba pri podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice navedenega vprašanja ni problematizirala. Vrhovna državna tožilka navaja, da navedbe zagovornice predstavljajo drugačno oceno dejstev v zvezi s sorazmernostjo pripora, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejstvo, da obdolženec potrebuje zdravljenje, po navedbah vrhovne državne tožilke pomeni le, da mu ga je v času (zakonito odrejenega) pripora potrebno zagotoviti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica uveljavlja kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o sorazmernosti (podaljšanega) pripora pomanjkljivi. Po navedbah zagovornice sta sodišči pri presoji sorazmernosti pripora upoštevali le, da gre za poseg v osebno svobodo obdolženca, nista pa upoštevali ogroženosti obdolženčevega zdravja. Ugotovitev o ogroženosti obdolženčevega zdravja izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra dr. M. K., ki ga je izvedenec izdelal za potrebe postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju Pr 103/2015 za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, v katerem je okrajno sodišče dne 8. 9. 2015 sklenilo, da se obdolženec na navedeno zdravljenje sprejme za dobo do dveh mesecev (48. člen Zakona o duševnem zdravju, v nadaljevanju ZDZdr).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Potrebno je pritrditi navedbam zagovornice, da se z (odreditvijo in) podaljšanjem pripora lahko posredno poseže tudi v druge ustavno zavarovane pravice obdolženca (na primer pravico do svobode dela, do svobodne gospodarske pobude), vendar pa gre primarno za poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije). V skladu z ustaljeno sodno prakso je zato pri odreditvi in podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti potrebno zmeraj pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Zunajobravnavni senat je zaključil, da je pripor sorazmeren s težo dejanja, ki se očita obdolžencu in stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, to je življenja in zdravja obdolženčevih družinskih članov (točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Višje sodišče je pritrdilo obrazložitvi zunajobravnavnega senata in dodalo, da pravilnosti ter zakonitosti zaključka zunajobravnavnega senata o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora pritožbeno sklicevanje na možnost nadomestitve pripora z ukrepom, ki je bil obdolžencu izrečen s sklepom Okrajnega sodišča v Celju Pr 103/2015 z dne 8. 9. 2015, ne more omajati. Višje sodišče je pojasnilo, da zdravljenje po ZDZdr, kot ga obdolžencu nalaga navedeni sklep okrajnega sodišča, ni alternativni ukrep priporu. Ob upoštevanju, da gre za časovno omejen ukrep in da je obdolženec iz zdravljenja v Psihiatrični bolnišnici Vojnik že zbežal, je ocenilo, da izvajanje tega ukrepa ne bi bilo zadostno za preprečitev obdolženčeve intenzivne ponovitvene nevarnosti (točke 6 do 8 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi obeh sodišč in dodaja, da je pripornikom, ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje v bolnišnici ustrezno zdravljenje zagotovljeno na oddelku za forenzično psihiatrijo v zdravstvenem zavodu (prvi odstavek 212. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 151. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1).

C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 24562/2013-139
• Sodba I Ips 415/2008
• VSC Sklep III Kp 39744/2017