VSRS Sodba XI Ips 35489/2015-557

Jedro

Čeprav ima izpodbijani pravnomočni sklep razloge o utemeljenosti suma le glede dveh od več očitanih prodaj prepovedane droge, to nima vpliva na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, le kriminalna količina, kot se mu očita v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, je manjša.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega E. H. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil več kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavani senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP)“. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi in odredi, da se osumljenca izpusti na prostost.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da skuša zagovornik nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljiti z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki pa niso podane. Enake očitke, ki jih zagovornik podaja v zahtevi, je v celoti zavrnil že zunajobravnavni senat. Vrhovna državna tožilka pritrjuje tudi, po njenem mnenju, razumnemu zaključku sodišča, da bi osumljenec kljub preiskavi v drugem predkazenskem postopku na prostosti zelo verjetno nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sklepno vrhovna državna tožilka še meni, da je res, kar navaja zagovornik, da se osumljencu ne očita storitev kaznivega dejanja kot članu hudodelske združbe, vendar tak zapis v 38. točki sklepa senata ni v ničemer vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je utemeljen sum morda lahko podan glede prodaje 50g prepovedane droge dne 21. 5. 2015, nikjer pa v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazloženo, na podlagi katerega dokaza sodišče zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec soosumljeni L. M. kar do 16. 9. 2015 najmanj enkrat na teden prodal po 50g prepovedane droge. Po vložnikovem zatrjevanju se zunajobravnavni senat ni opredelil do enakega pritožbenega očitka, zato izpodbijani drugostopenjski sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje vložnik navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni navedeno, kateri dokazi naj bi osumljenca povezovali z očitanimi prodajami prepovedane droge neidentificiranim osebam. V izpodbijanem sklepu je navedena vsebina prestreženih pogovorov in sporočil, vendar pa sodišče ni obrazložilo povezave med temi pogovori in sporočili z osumljencem. S tem v zvezi vložnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna telefonska številka, preko katere naj bi se osumljenec z neidentificiranimi osebami dogovarjal za prodajo prepovedane droge, drugih dokazov o teh prodajah pa po vložnikovem stališču ni. Tudi do takega pritožbenega očitka naj se zunajobravnavni senat ne bi opredelil. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vložnik navaja, da glede na zgornje navedbe ni izkazana kontinuirana prodaja prepovedane droge, prav tako po vložnikovih navedbah ni mogoče upoštevati golega dejstva, da je policija osumljenca obravnavala zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj bi bila lahko upoštevna le pravnomočna sodba ali pravnomočno uveden kazenski postopek. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa tudi ni razvidno, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je bila hišna preiskava v drugem kazenskem postopku zoper osumljenca uspešna. Nadalje vložnik zatrjuje, da se osumljencu ne v kazenski ovadbi ne v sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ne očita, da bi kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, zato gre v točki 38 sklepa zunajobravnavnega senata za hudo napako. Sklepno vložnik ocenjuje, da osumljenčeva formalna brezposelnost ne zadostuje za utemeljitev obstoja ponovitvene nevarnosti.

6. Iz opisa kaznivega dejanja v sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora (stran 3) je razvidno, da naj bi osumljenec od meseca maja leta 2015 do 16. 9. 2015 soosumljeni L. M. na območju Ljubljane najmanj enkrat tedensko prodal kokain in heroin, v odmerkih po najmanj 50g, poleg tega naj bi osumljenec 24. 5. 2015, 1. 6. 2015, 16. 6. 2015 in 19. 6. 2015 trem neidentificiranim moškim prodal heroin, enemu od njih pa tudi kokain. Utemeljenost suma, da je osumljeni E. H. soosumljeni L. M. 18. 5. 2015 prodal prepovedano drogo, je preiskovalna sodnica oprla na izsledke prestrežene telefonske komunikacije med njima, in sicer na številna tekstovna sporočila (sms-e), pri čemer je navedla točne oznake posnetkov oziroma izpisov prestrežene komunikacije (sklep, stran 6), prav tako je utemeljenost suma oprta na poročilo o tajnem opazovanju z dne 18. 5. 2015. Osumljenec naj bi pri komunikaciji s soosumljeno L. M. uporabljal telefonsko številko 1..., medtem ko naj bi bila osumljenkina telefonska številka 2... Ugotovitev osumljenčeve identitete je preiskovalna sodnica oprla na uradni zaznamek o sledenju zveze z dne 18. 5. 2015. Nadalje, preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu navedla (stran 8), da iz prestrežene komunikacije z dne 21. 5. 2015 in 22. 5. 2015 med osumljenima L. M. in E. H., pri čemer so v sklepu navedene točne oznake prestrežene komunikacije, izhaja tudi prodaja večje količine heroina. Obstoj utemeljenega suma v zvezi s to prodajo je preiskovalna sodnica oprla tudi na ugotovitve kriminalistov o tajnem opazovanju osumljene L. M. z dne 22. 5. 2015. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je osumljenec 24. 5. 2015, 1. 6. 2015, 16. 6. 2015 in 19. 6. 2015 prodal prepovedano drogo trem neidentificiranim moškim, je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu (strani od 9 do 12) navedla telefonske številke, ki so jih neznani moški uporabljali pri komunikaciji z osumljencem, ter številne izsledke prestreženih telefonskih sporočil (sms-jev) med njimi, pri čemer je navedla točne oznake teh izsledkov in njihovo vsebino. Zunajobravnavni senat je v zvezi z zgoraj omenjenim očitkom vložnika odgovoril, da ima izpodbijani sklep, ki dosledno sledi obrazložitvi zahteve za preiskavo, obsežne in dovolj podrobne razloge, na podlagi katerih je mogoče upravičeno sklepati, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Zunajobravnavni senat je s tem v zvezi še obrazložil, da utemeljen sum temelji na podatkih, pridobljenih z nadzorom komunikacij, to je s prisluškovanjem in snemanjem, ter zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komunikacij.

7. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu obrazložila utemeljenost suma glede osumljenčeve prodaje prepovedane droge soosumljeni L. M. 18. 5. 2015 in 22. 5. 2015. O tem, da naj bi osumljeni E. H. soosumljeni L. M. enkrat tedensko prodajal prepovedano drogo od omenjenih prodaj pa do 16. 9. 2015, izpodbijani pravnomočni sklep nima nobenih razlogov. Taka ugotovitev pa nima nobenega vpliva na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec tudi v zvezi s tema prodajama prepovedane droge storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, le kriminalna količina, kot se mu očita v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, je manjša. Vložnikovo zatrjevanje, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni dokazi, ki osumljenca povezujejo s prodajo prepovedane droge trem neidentificiranim moškim, ni utemeljeno, saj so v tem sklepu navedene točne oznake prestreženih telefonskih komunikacij med osumljencem in neidentificiranimi moškimi ter njihova vsebina. S podajanjem lastne ocene o vsebini prestreženih komunikacij vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Enak nedovoljeni razlog vložnik uveljavlja z oceno, da osumljenčeva brezposelnost ne zadošča za utemeljitev subjektivnega elementa ponovitvene nevarnosti. Namreč, sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obstoj tega pripornega razloga oprlo na težo kaznivega dejanja (za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B je predpisana kazen od enega do desetih let zapora) in način njegove storitve, v subjektivnem smislu pa na podatek o tem, da osumljenec ni zaposlen in nima rednega vira sredstev za preživljanje, kljub temu pa je lastnik avtomobila in motornega kolesa. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da si osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj zagotavlja sredstva za preživljanje. Tako obrazložene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Z zapisom o osumljenčevem delovanju v okviru hudodelske združbe je zunajobravnavni senat očitno meril na njegovo udeležbo v organizirani mreži preprodajalcev prepovedanih drog, ki naj bi jo organizirala soosumljena L. M. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa sicer ni razvidno, da organizacija take mreže preprodajalcev predstavlja hudodelsko združbo (prvi odstavek 41. člena KZ-1B).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za osumljenega E. H. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 39595/2015-141
• Sodba I Ips 472/2008
• Sodba I Ips 477/2007