VSRS sodba II Ips 183/2015

Jedro

Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen). Na tej točki se vprašanje dokazovanja (ter uporabe pravil o razporeditvi dokaznega bremena ter pravilni napolniti vsebine dokaznega standarda) konča.

Presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajo težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega in pritožbenega postopka v znesku 1.234,97 EUR, in sicer v petnajstih dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Oris zadeve in ključna dejstva primera

1. A. A., sin obeh tožnikov, je 16. 4. 2004, star 23 let, umrl na Onkološem inštitutu. Tožnika zato uveljavljata odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odškodninsko odgovornost pripisujeta sinovi splošni zdravnici, zaposleni v Zdravstvenem domu ... Diagnoza smrtonosne bolezni je bila: maligni melanom, nodularni tip.

2. Tožnika sta zdravnici tožene stranke očitala več od tistega, kar je bilo v postopku nazadnje ugotovljeno (predvsem to, da naj bi pokojnik usodno kožno znamenje zdravnici pokazal že na pregledih 27. 12. 2001 in februarja 2002, a da ta ni tedaj ničesar diagnosticirala).

3. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je tudi podlaga za revizijsko presojo v luči vprašanja o zdravničinem ravnanju lege artis ter nato (izhajajoč iz strokovnih odgovorov) presojo obstoja pravno relevantne vzročne zveze med njenim ravnanjem in smrtjo A. A., je naslednje. 19. 4. 2002 je bil pokojnik na pregledu pri splošni zdravnici. Takrat ji je prvič pokazal poškodovano pigmentno znamenje na gležnju. Zdravnica mu je napisala napotnico za pregled pri dermatologu. Nanjo je zapisala, da gre za sumljivo znamenje („susp“), ni pa pripisala „nujno“. 5. 6. 2002 je nato prišel na pregled k specialistu dr. K., ki ga je še istega dne napotil na kirurški poseg. Ta ni preprečil kasnejše smrti, saj so bili zasevki hitrejši od operacije.

Sodba sodišča prve stopnje

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da med ravnanjem zdravnice in tragično posledico ni pravno relevantne vzročne zveze. Presoja se opira na ugotovitev, da bi do smrti najverjetneje prišlo tudi v primeru, če bi bil kirurški poseg opravljen že takoj 19. 4. 2002 in ne šele mesec in pol kasneje. Ugotovitev je plod dokaznega postopka z izvedenci in izvedeno pričo (specialistom v konkretni zadevi). Gre za strokovno sklepanje iz znanih dejstev (predvsem debeline tumorja: 3,89 mm po Breslowu) ob uporabi izkustvenih (splošnih, empiričnih) pravil stroke. Bistvo tega sklepanja je, da je melanom z veliko verjetnostjo zaseval že pred obiskom pri splošni zdravnici. Pri bolnikih s sistemskimi metastazami pa je prognoza preživetja zelo slaba: pet odstotkov. Sodišče zaključi, da bi morala tožnika dokazati, da škodljiva posledica ne bi nastopila, če bi bil melanom odstranjen na dan obiska pri splošni zdravnici.

Sodba sodišča druge stopnje

5. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov ugodilo ter izdalo vmesno sodbo. Povzelo je ugotovitve izvedencev dr. Š., dr. D. V. in dr. B., da tedanji predpisi niso predvidevali, da bi bili na napotnici pripisi „nujno“ in podobno, da pa je bila to vendarle ustaljena praksa, ki je olajševala komunikacijo med splošnim zdravnikom in specialistom (obenem pa se je zlorabljala, lahko pa tudi plašila paciente). Pritožbeno sodišče je presodilo, da napotnica ni bila izdana v skladu z doktrino, saj zgolj zapis „susp.“ ni zadoščal, da bi bil pacient poslan v triažno obravnavo. Ravnanje zdravnice naj bi bilo v nasprotju z zahtevo zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), da mora biti pacient seznanjen s sumom, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo (tudi zato, da bolnik s pregledom ne bo odlašal).

6. Pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili zasevki zelo verjetno prisotni že pred 19. 4. 2002. Vendar pa je dodalo: „V konkretnem primeru tako ni mogoče trditi, da bi pacient, če bi bila napotnica pravilno izdana, z gotovostjo preživel, prav tako pa z gotovostjo tudi ni mogoče trditi, da so bili zasevki že dne 19. 4. 2002 prisotni v takšni obliki, da bi pacient zagotovo umrl.“ (21. točka obrazložitve). Nato v 22. točki sledijo še naslednji razlogi: „Vprašanje, ki se v konkretnem primeru postavlja pritožbenemu sodišču je, ali bi delavka tožene stranke s pravilnim ravnanjem lahko povečala možnost preživetja pokojnega A. Tu pa je odgovor pritrdilen, kajti iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je (manj) verjetno, da pri pokojnem A. zasevki malignega melanoma dne 20. 4. 2002 še niso bili prisotni, z uresničitvijo te možnosti pa bi bila A. možnost preživetja bistveno večja. Z možnostjo verjetnosti preživetja sta tožnika dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. S tem, ko sta tožnika torej dokazala, da bi imel pokojni A. s pravilnim ravnanjem delavke tožene stranke možnost preživetja, je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da bi prišlo do škodne posledice, torej A. smrti, kljub temu, če bi delavka tožene stranke ravnala pravilno. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se povzročitelj razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je torej tista, ki bi morala glede na izkazana dejstva dokazati, da nepravilno izdana napotnica ni imela nobenega vpliva na posledico oziroma s stopnjo prepričanja dokazati, da bi do A. smrti prišlo tudi, če bi bila napotnica pravilno izdana, torej, da bi bili dne 19. 4. 2002 pri pokojnem zasevki malignega melanoma prisotni že v taki obliki, da bi to s stopnjo prepričanja rezultiralo v smrti sina tožnikov, česar pa tožena stranka ni dokazala.“

Sklep o dopustitvi revizije

7. Revizija je bila s sklepom II DoR 399/2014 z dne 19. 2. 2015 dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede predpostavke vzročne zveze med kršitvijo dolžne skrbnosti delavke toženega zdravstvenega zavoda in smrtjo sina tožnikov.

Revizija

8. Toženka vlaga revizijo in sklicujoč se na napačno uporabo materialnega prava sodišču predlaga takšno spremembo sodbe pritožbenega sodišča, da se pritožba tožnikov zavrne in potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje. Sklicuje se na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter povzema ugotovitve iz izvedenskega mnenja. Trdi, da je ob takšni dejanski podlagi nepravilen materialnopravni zaključek višjega sodišča, da je odgovornost za škodni dogodek mogoče pripisati delavki tožene stranke. Do enakega izida bi namreč prišlo neodvisno od njenega ravnanja.

9. Trdi, da mora sodišče odločati vsaj s stopnjo velike verjetnosti obstoja tistih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki dokazno bremenijo tožnika. Konkretna odločitev višjega sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse, da mora oškodovanec vsaj z verjetnostjo, ki presega mejni, nadpolovični prag, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodni dogodek. Trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da pokojni D. ne bi umrl, če bi osebna zdravnica ravnala drugače. Ravno nasprotno: tožena stranka je z verjetnostjo, ki presega 70 %, dokazala, da tudi morebitno drugačno ravnanje zdravnice ne bi preprečilo smrti.

Odgovor na revizijo

10. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila. V njej revidentu očita, da posega v ugotovljeno dejansko stanje, tak pa naj bi bil tudi že sam predlog za dopustitev revizije. To velja, trdita tožnika dalje, tudi za problematiziranje vzročne zveze, ki je po njunem stališču imanentno dejansko vprašanje. Menita, da je sodišče dokazno breme pravilno in pravično porazdelilo in tudi uporabilo ustrezen dokazni standard. Izpostavlja ugotovitev sodišča druge stopnje o možnosti preživetja na dan obiska pri splošni zdravnici. V opombi številka 14 se opira na svoje trditve o dveh poprejšnjih obiskih splošne zdravnice, (ki pa so bile v dokaznem postopku ovržene; op. revizijskega sodišča).

11. Revizija je utemeljena.

12. Tožnika nimata prav, ko v odgovoru na revizijo trdita, da je vprašanje vzročne zveze imanentno dejansko vprašanje. Izključno dejansko vprašanje so tu v resnici le dejstva, za katere se trdi, da sta vzrok in posledica (v konkretnem primeru ravnanje zdravnice na eni strani in smrt A. A. na drugi strani) ter njuno naravno (fizikalno) časovno sosledje. Ta dejstva sploh niso problematična in glede njih med sodbo prve in druge stopnje ni nobenega razhajanja. Tudi revident jih z ničemer ne problematizira. V vprašanju pravno relevantne zveze med obema izsekoma življenjske stvarnosti (in/ali pojmovnosti(1)) pa se prepletajo tako dejanske kot pravno-vrednotne prvine.

13. V izhodišču gre najprej za vprašanje naravne vzročnosti in tu gre za izključno dejansko vprašanje. Od tod dalje pa imamo že opraviti z vrednotno selekcijo (urejanjem) kompleksnega življenjskega kaosa. Čim gre za vrednotno selekcijo, so v njej že prisotne prvine pravnega razlogovanja (v luči 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ(2)), ki se nanašajo na vprašanje, katera izmed naravnih dejstev so takšna, da jih je pravno utemeljeno vzročno pripisati odgovorni osebi(3). Končni sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze je zato pravno vprašanje (razlaga pojma povzročiti iz 131. člena OZ).

14. Pravna prvina vzročne zveze je še bistveno bolj očitna v primeru, ko je nedopustno škodljivo dejstvo (vzrok) opustitvene narave. Pri opustitvenih ravnanjih namreč o naravni vzročni zvezi niti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo. Za prav takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Naravni vzrok smrti A. A. je bil namreč melanom in ne kakšno ravnanje zdravnice.

15. Ravnanje zdravnice lahko postane odškodninskopravno relevanten vzrok, če bi škodni dogodek mogla in morala preprečiti.

16. Pri vprašanju, ali bi zdravnik z drugačnim ravnanjem lahko preprečil naravno smrt bolnika, gre za gnoseološko še posebej zapleteno vprašanje, saj se nanaša na hipotetično dejstvo (dejstvo, ki ga v resnici ni). Ta naloga je težka tako za sodišče kot za stranki, kar upravičuje uporabo drugačnega dokaznega (in trditvenega) standarda. Takšnega, da tožniku ne bo že a priori naloženo nerešljivo breme. Drugo vprašanje pa je, do kod sploh seže sfera dejanskih vprašanj in kje se nato začne sfera pravno vrednotnih vprašanj. Razmejitev med dejansko in pravno sfero je za rešitev te revizijske zadeve, kot bo vidno v nadaljevanju, odločilnega pomena.

17. Nikoli ne moremo vedeti, ali bi bilo konkretno zdravljenje uspešno ali ne. Tovrstna ugotovitev je vselej mogoča le za nazaj, na podlagi konkretne izkušnje (konkretna empirična ugotovitev). Zato mora za hipotetično ugotovitev zadoščati, če tožnik trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu paciente ozdravi (prepreči smrt). Verjetnost, ali bi opuščeno zdravnikovo ravnanje preprečilo škodo (v tem primeru smrt), je tu strokovno medicinsko vprašanje. Odgovor nanj zato podajo strokovnjaki in je splošno empiričen (lahko tudi statističen). Na tej točki se vprašanje dokazovanja (ter uporabe pravil o razporeditvi dokaznega bremena ter pravilni napolniti vsebine dokaznega standarda) konča.

18. Presoja, ali je tako ugotovljena verjetnost takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega zdravnikovega ravnanja (tudi upoštevajo težo te kršitve/opustitve) pravno-vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka, pa je materialnopravno vprašanje. Povedano še drugače: v sklepnem koraku gre le še za vprašanje vrednotne presoje in ne več za ugotavljanje (sicer neobstoječega) dejstva. Gre za vprašanje pravnovrednotne pripisljivosti škode odgovorni osebi in s tem za pravilno uporabo 131. člena OZ.

19. Sodbi nižjih sodišč se, kot je bilo že rečeno, ne razlikujeta glede nobenega dejanskega vprašanja (saj se procesno pravilno tudi ne bi mogli, ker je pritožbeno sodišče odločilo na seji in ne na pritožbeni obravnavi). Čeprav tako izgleda na prvi pogled, se sodbi ne razlikujeta niti glede uporabe pravil dokaznega prava (pravila o objektivnem dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP). Saj vendar ni nobenega dejstva, ki bi ga sodišče druge stopnje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ni drugače presodilo, na kom je dokazno breme (čeprav je tako zapisalo). To bi bilo tudi nemogoče, ko pa vendar sodba sodišča prve stopnje sploh ne temelji na uporabi pravila o objektivnem dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. In če ne temelji na uporabi pravila o objektivnem dokaznem bremenu, potem je tudi sleherno prenašanje subjektivnega dokaznega bremena (za nazaj) brez pomena za končno odločitev.

20. Prav tako ne gre za uporabo drugačnega dokaznega standarda. Razlika med obema sodbama je v resnici ta, da sta sodišči različno ovrednotili (in s tem pravno presodili) ista dejstva in strokovna (empirična) predvidevanja. Na točki, ko o vprašanju možnosti preživetja razpolagamo s splošnimi empiričnimi dejstvi, ki nam jih ponudijo strokovnjaki, se reševanje dejanskih vprašanj v resnici konča. Od tu dalje namreč več ni mogoče nobeno novo dejansko spoznanje, ker gre za hipotetično dejstvo in se torej dogodek ni zgodil in se tudi ne bo zgodil.

21. Odgovor na pravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, torej je, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede predpostavke vzročne zveze med kršitvijo dolžne skrbnosti delavke toženega zdravstvenega zavoda in smrtjo sina tožnikov. Pravilno pa jih ni uporabilo zato, ker je tedaj, ko se je že nahajalo v sferi materialnopravnega vrednotenja, s procesnimi pravili dokaznega prava utemeljilo odškodninskopravno podlago.

22. Odločilne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je treba nazadnje opraviti materialnopravno (vrednotno) presojo o obstoju pravno relevantne vzročne zveze, so:

- da je zelo velika verjetnost, da je melanom usodno zaseval že pred 19. 4. 2002 in

- da je bila v tem primeru možnost preživetja minimalna (ocenjena na 5 %) ter

- ob na izvedenskih mnenjih temelječi oceni (31. točka sodbe sodišča prve stopnje), da izrez tako agresivnega tumorja (to lastnost so izvedenci lahko ugotovili, ker so razpolagali s histološkim izvidom in meritvami) dober mesec prej, ne bi bistveno spremenil poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja.

23. Naravni vzrok smrti je bila izrazito agresivna bolezen. Glede na dejanske ugotovitve, ki so povzete v prejšnji točki, sedaj za nazaj vemo, da tragičnega konca (že v času pokojnikovega obiska pri splošni zdravnici) tudi z zdravničinim drugačnim ravnanjem (konkretno: s pripisom na sicer izdani napotnici, da je primer nujen in z opozorilom pacientu, naj se nemudoma, brez slehernega odlašanja oglasi pri specialistu) ni bilo več mogoče realno preprečiti. Presoja revizijskega sodišča je - da ob takšni končni ugotovitvi - konkretnega opustitvenega ravnanja zdravnice ne bi bilo utemeljeno vrednotno pripoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka). Ker je tako, tudi odškodninske odgovornosti ni mogoče pripisati toženi stranki.

24. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo poseglo v pravilno materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje, da pravno relevantne vzročne zveze v obravnavani zadevi ni. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (pravila o odškodninski odgovornosti iz 131. člena OZ). Ob ugotovitvi, da je pritožbeno sodišče vse ostale pritožbene navedbe ustrezno obravnavalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), je podan položaj iz prvega odstavka 380. člena ZPP. Na podlagi tega procesnega pooblastila je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek sedaj zavrnjen.

25. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka. Z odločitvijo o takšni spremembi sodbe sodišča druge stopnje, da se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi, je glede stroškov pred sodiščem prve stopnje ponovno vzpostavljena stroškovna obveznost tožeče stranke iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Stroške za pritožbeni in revizijski postopek pa je revizijsko sodišče glede na določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi odmerilo po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003 in kasnejše spremembe). Za odgovor na pritožbo ji pripada 459,00 EUR, za stroške revizijskega postopka pa 1234,97 EUR.

---.---

Op. št. (1): Vzrok in posledica odškodninskega dejanskega stanu nista nujno dejstvi predmetnega sveta. Tipični primeri so izjave, prizadetost nematerialnih dobrin, predvsem pa tudi pasivno ravnanje (opustitev).

Op. št. (2): „Kdo drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“

Op. št. (3): O izhodiščih teorije pripisljivosti glej: A. Polajnar-Pavčnik, Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav PF univerze v Ljubljani, l. 53 (1993), str. 179-203.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 399/2014
• Sodba II Ips 11/2007
• Sklep II DoR 32/2012