VSRS Sodba XI Ips 30432/2015-107

Jedro

Presoja obstoja pripornih razlogov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 19. 8. 2015 odredil pripor zoper obdolženega B. P. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom z dne 21. 8. 2015 kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica 31. 8. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ni podan, nasprotuje pa tudi presoji sodišča, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor odpravi ter ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 14. 9. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila dne 16. 9. 2015.

B.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča očitku zagovornice, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ni podan, ker ni materialnih dokazov – prstnih odtisov, da bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ni mogoče pritrditi. Načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP velja za celoten postopek in za vse odločitve, ki jih v njem sprejema sodišče. Sodišče, tudi ko odloča o odreditvi pripora v predhodnem postopku, ni vezano na formalna dokazna pravila, ampak na podlagi zbranega dokaznega gradiva prosto presodi ali je kakšno dejstvo dokazano oziroma ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Dejstvo, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili na kraju storitve kaznivih dejanj najdeni prstni odtisi obdolženca, še ne more pomeniti, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil. Sodišče lahko prisotnost obdolženca na kraju kaznivega dejanja ugotovi tudi na podlagi drugih dokazov. Na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku, zlasti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od L. P. in M. K., uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah ter poročila Policijske uprave Maribor o kriminalističnotehničnih ugotovitvah, je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu razumno presodil, da je podan utemeljen sum, da je prav obdolženec storil vsa tri očitana mu kazniva dejanja.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbo, da izpodbijani sklep nima razlogov o ponovitveni nevarnosti obdolženca, oziroma da so ti razlogi tako pomanjkljivi, da jih ni mogoče preizkusiti. K temu dodatno navaja, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov ne more odtehtati posega v osebno svobodo, če pri tem ne gre za kazniva dejanja z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep vsebuje ustrezne razloge, na podlagi katerih je sodišče razumno utemeljilo ponovitveno nevarnost obdolženca, zato navedbam zagovornice ni mogoče pritrditi. Sklepanje preiskovalnega sodnika o obdolženčevi brezobzirnosti do oškodovancev temelji na načinu storitve kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu. Obdolženec je bil zaradi storitve istovrstnih kaznivih dejanj že večkrat pravnomočno obsojen na kazen zapora, zoper njega se vodi še en kazenski postopek za istovrstno kaznivo dejanje, s sodbo, ki še ni pravnomočna, pa je bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ki opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Kot je med razlogi izpodbijanega sklepa navedlo sodišče, obdolženec kljub več obsodilnim sodbam ni spremenil svojega načina življenja, se ni redno zaposlil in ne opravlja niti priložnostnih del, kar kaže na vdajanje brezdelju. Upoštevaje naštete okoliščine, zlasti število obsodilnih sodb za istovrstna kazniva dejanja, je sodišče napravilo razumen sklep, da je odreditev pripora zoper obdolženca sorazmeren ukrep, ki je neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Kolikor zahteva šteje, da narava kaznivih dejanj, za katera naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, ne ogroža varnosti ljudi, ampak kvečjemu njihovo premoženje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da varnost ljudi v smislu prvega odstavka 20. člena Ustave vključuje tudi varnost pred napadi na njihovo premoženje, ne le ogrožanje življenja in telesne integritete ali zdravja ljudi (odločba Ustavnega sodišča RS Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 35/99 z dne 18. 2. 1999).

C.

8. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 35/99
• Sodba I Ips 15/96
• Sodba I Ips 31/2001