VSRS Sodba XI Ips 38197/2015-46

Jedro

Odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper V. N. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so zagovorniki osumljenega dne 12. 10. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenemu odpravi pripor, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom s prepovedjo stikov z osebami, ki z osumljenim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo ter s prepovedjo vsakršne elektronske komunikacije.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem dne 16. 10. 2015 zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni tako osumljeni kot njegovi zagovorniki, ki v izjavi z dne 19. 10. 2015 vztrajajo pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Navajajo, da se postopek zoper osumljenega na Okrožnem sodišču v Kranju vodi pod opravilno številko I Kpr 38197/2015, vendar pa v spisu pod to opravilno številko ni dokazov na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da obstoji utemeljen sum, da je obsojeni storil predmetno kaznivo dejanje in na podlagi katerih bi lahko obramba preverila zakonitost odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov in hišne preiskave ter pravilnosti in zakonitosti ravnanja policistov v zvezi z anonimno ovadbo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v zvezi s predmetnim očitkom relevantna naslednja procesna dejstva:

- dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je v zadevi, ki se je vodila pod opravilno številko I Kpd 37577/2015 zoper dvaintrideset osumljencev, zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, zoper dve osebi odredila hišni pripor, zoper šest oseb pa pripor po prvem odstavku 201. člena ZKP; s sklepom z dne 3. 10. 2015 med drugim tudi pripor zoper osumljenega V. N.;

- zagovorniki osumljenega so 3. 10. 2015 zoper sklep o odreditvi pripora vložili pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Kranju s sklepom z dne 5. 10. 2015 zavrnil kot neutemeljeno;

- preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpr 37577/2015 dne 7. 10. 2015 iz razlogov po prvem odstavku 33. člena ZKP postopek zoper osumljenega V. N. izločila in sklenila, da se vodi pod novo opravilno številko I Kpr 38197/2015, v zvezi s katero so osumljenčevi zagovorniki 12. 10. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Glede na takšno procesno situacijo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne trdijo, da obrambi v času po izdaji sklepa o odreditvi pripora in pred vložitvijo pritožbe, tj. 3. 10. 2015 ob vpogledu v spis pod opravilno številko I Kpd 37577/2015, kot se je vodil vse do izločitve dne 7. 10. 2015, ne bi bili dostopni dokazi, na podlagi katerih je odločala preiskovalna sodnica. Tega niso trdili niti v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora (peti odstavek 420. člena ZKP). Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo le, da ti podatki obrambi niso dostopni v spisu I Kpr 38197/2015. Spis s to opravilno številko je bil po zgoraj povzetem torej odprt šele 7. 10. 2015, po odločitvi senata Okrožnega sodišča v Kranju, ki je med drugim zavrnil tudi obsežne navedbe osumljenčevih zagovornikov v zvezi z zakonitostjo dokazov pridobljenih s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče zato navedbam osumljenčevih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti glede kršitev pravice do obrambe ne more slediti.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča je preiskovalna sodnica pravilno presodila in obrazložila, da so pri osumljencu podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Stališčem preiskovalne sodnice je pritrdil tudi senat.

9. Kot izhaja iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa sta sodišči pri presoji ali obstaja nevarnost, da utegne osumljenec na prostosti kaznivo dejanje ponoviti, ob dejstvu, da je

obdolžen storitve težkega kaznivega dejanja,

ki ogroža zdravje in življenje mladih ljudi in

za katerega je zagrožena visoka zaporna kazen, upoštevali tudi način in okoliščine v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, saj naj bi osumljeni

v kratkem časovnem obdobju od 7. 6. do 29. 7. 2015 M. B. kar trikrat prodal večje količine hašiševega olja, 1. 10. 2015 pa na domu hranil

veliko količino, skoraj šest kilogramov konoplje ter nekaj konopljinega ekstrakta. Preiskovalna sodnica in senat sta poudarila tudi, da na visoko stopnje realne nevarnosti ponovitve kaže tudi dejstvo, da identiteta osumljenčevega dobavitelja še ni ugotovljena. V zvezi s tem osumljenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer obsežno navajajo, da se s takšnim zaključkom vzpostavlja le teoretična, negotova možnost, da bi do ponovitve kaznivega dejanja prišlo, vendar Vrhovno sodišče tem, mestoma tudi nerazumljivim, navedbam obrambe ne more slediti. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je namreč takšen sklep nižjih sodišč povsem na mestu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa ga ne omaja niti v zahtevi ponovno izpostavljeno dejstvo, da osumljenec še ni bil nikoli kaznovan. Dejstvo je, da osumljencu izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja hiter in lahek vir načina pridobivanja lastnih sredstev, ki jih potrebuje že za samo izvrševanje kaznivega dejanja pa tudi zato, ker je tudi sam uživalec prepovedanih drog. Dejstvo pa je tudi, da ni zaposlen in nima drugih virov dohodka. Navedbe obrambe, ki je s poudarkom o

širši družbeni razpravi o konoplji poskušala že v pritožbi opozoriti na majhno nevarnost dejanja je zavrnil že senat, ki je razumno pojasnil, da so odjemalci tovrstne prepovedane droge večinoma mladi ljudje, skrb za njihov zdrav razvoj pa terja posebno družbeno pozornost. Tudi sicer je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica zlorabe drog ter glede na njihovo uporabo v medicini, v 3. členu prepovedane droge razvršča v tri skupine. V skupino I tako spadajo rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini. Konoplja je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog glede na nevarnosti za zdravje ljudi razvrščena v skupino I prepovedanih drog in vpisana pod zaporedno številko 32. Glede na to, da je že v zakonu opredeljeno, da je konoplja droga, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je povsem jasno, da vložniki s stališčem, da gre pri konoplji in hašiševem olju za nenevarno drogo oziroma celo zdravilo in kulinarični dodatek in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost mladih ljudi, ki celo naj ne bi imeli zdravstvenih težav, ne bi bila ogrožena, ne morejo uspeti. Sodišči sta razumno pojasnili, da je šlo za visoko stopnjo ogrožanja zdravja ljudi, ki odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode.

10. Po oceni Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi navedbe zagovornikov, da z odreditvijo pripora ni podana sorazmernost med posegom države v osumljenčevo pravico do osebne svobode na eni strani ter zagotavljanjem varnosti zdravja in življenja ljudi na drugi strani, saj bi bilo to mogoče zagotoviti že z odreditvijo milejšega ukrepa, hišnega pripora. Vrhovno sodišče se s temi ponavljajočimi se stališči obrambe, ne more strinjati, prav tako kot tudi ne z navedbami, da

sodišče osumljenemu sploh ni dalo možnosti, da dokaže, da režima hišnega pripora ne bo kršil. Kot je poudarilo že v številnih svojih odločbah(1) odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil.

Preiskovalna sodnica je v zvezi s tem tudi po stališču Vrhovnega sodišča povsem razumno zaključila, da hišni pripor za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni ustrezen ukrep že zato, ker je osumljeni prav na svojem domu

na naslovu ..., kjer naj bi se po predlogu obrambe izvrševal ukrep, hranil veliko količino zasežene prepovedane droge. Vrhovno sodišče soglaša tudi s stališčem senata, da hišni pripor za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni ustrezen tudi iz razloga, ker je osumljeni za izvrševanje kaznivega dejanja uporabljal elektronska komunikacijska sredstva, nadzora uporabe katerih pa v okviru odrejenega ukrepa hišnega pripora seveda ni mogoče zakonito zagotoviti. Upoštevaje že zgoraj pojasnjene okoliščine,

ki ne utemeljujejo le visoke stopnje ponovitvene nevarnosti, pač pa so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora, po presoji Vrhovnega sodišča osumljenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti z obširnimi navedbami, da je s takšnim stališčem senata poseženo v pravico osumljenca do uporabe sodobnih, splošno razširjenih telekomunikacijskih sredstev.

C.

11. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka niso podane, ostale trditve zahteve za varstvo zakonitosti pa očitno niso take, da bi iz njih izhajala nezakonitost izpodbijanih sklepov, je Vrhovno sodišče zahtevo osumljenčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za osumljenega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Tako tudi sodba XI Ips 59808/2011-70 z dne 25. 1. 2012.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 3/2009
• Sodba I Ips 75/99
• Sodba XI Ips 59808/2011-70, enako tudi XI Ips 13319/2015-81