VSRS Sodba XI Ips 28894/2015-78

Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja v primeru, ko ga je mogoče izvršiti z več izvršitvenimi oblikami, zadošča, da storilec izpolni zakonske znake ene od izvršitvenih oblik.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega A. G. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Osumljenec naj bi storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica 20. 8. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče pa jo je prejelo 17. 9. 2015, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in osumljencu odpravi pripor, podredno pa še, da ga razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno „razpravljanje in odločanje“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki v odgovoru navaja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma oprlo na izpovedbe pakistanskih državljanov, ki so povedali, da bi jih osumljenec odpeljal v Italijo za plačilo 350,00 EUR na osebo, čakal pa jih je 10 minut hoje od azilnega doma. Preiskovalna sodnica je povzela vsebino tudi drugih dokazov in zbranih podatkov ter podala oceno, da dokazujejo obstoj utemeljenega suma. Nadalje vrhovna državna tožilka meni, da zagovornica ne izpodbija pripornega razloga begosumnosti, temveč se „v resnici ne strinja z oceno dokazov, ki po mnenju sodišča dokazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti“ (verjetno mišljeno begosumnosti, saj pripor zoper osumljenca zaradi ponovitvene nevarnosti ni bil odrejen), in v tem delu zahteve uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sklepno vrhovna državna tožilka meni, da ima izpodbijani pravnomočni sklep vse potrebne razloge, nestrinjanje obrambe z razlogi sodišča pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP 24. 9. 2015 poslalo osumljencu in njegovi zagovornici. Zagovornica je sodno pisanje prejela 29. 9. 2015, osumljenec pa 14. 10. 2015, pri čemer je Vrhovno sodišče šele 28. 10. 2015 prejelo povratnico oziroma obvestilo o vročitvi sodnega pisanja osumljencu. Osumljenec in njegova zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5. Osumljenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj je osumljenec samo enkrat prevažal tujce preko ozemlja Republike Slovenije. Osumljenec pa tujcev na ozemlje Republike Slovenije očitno tudi ni spravil zaradi plačila, saj je delal le uslugo prijatelju, kar je osumljenec že pojasnil v svojem zagovoru, prav tako tujci niso izpovedali, da naj bi osumljenec po koncu poti prejel plačilo. V zagovoru je osumljenec povedal, da je pričakoval le povrnitev stroškov za nafto, nikakor pa ne zaslužka. Po vložničinem zatrjevanju v spisu tudi ni nobenih dokazov, ki bi potrjevali obstoj utemeljenega suma. Osumljenec je v zagovoru povedal, da ni vedel, da prevaža ljudi, ki nimajo dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, temveč je bil prepričan, da prevaža Rome. Prevoz je opravil kot rutinsko uslugo prijatelju. Prav tako je zanikal, da je za prevoz pričakoval plačilo 350,00 EUR, dodal je tudi, da se na podlagi pogodbe ukvarja s prevozi Romunov iz Romunije v Italijo in nazaj. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče glede obstoja utemeljenega suma sicer drugače zaključilo in s tem kršilo kazenski zakon. Vložnica nadalje tudi meni, da ni podan priporni razlog begosumnosti, saj osumljenec z nobenim ravnanjem ni pokazal, da bo pobegnil, se skrival ali oviral potek kazenskega postopka, se izmikal vročitvi pošte ipd. Nasprotno, osumljenec je zagotovil, da se ob odzival na vabila sodišča, kar ob vožnji preko Slovenije enkrat na teden ne bo težko; da bo pošto sprejemala njegova partnerka, če njega ne bo doma, in ga nemudoma seznanila z vsebino pošte; da je zainteresiran za čim prejšnje končanje kazenskega postopka; ter da ni nobenih okoliščin, ki bi potrjevale obstoj omenjenega pripornega razloga. Samo dejstvo, da je osumljenec Romun in da ga na Slovenijo nič ne veže, po vložničinem stališču ne pritrjuje obstoju begosumnosti. Ker je sodišče tudi glede pripornega razloga drugače zaključilo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vložnica še navaja, da so zaključki sodišča o obstoju begosumnosti zgolj domneve, ki niso z ničemer potrjene, razlogi o tem pripornem razlogu pa so pomanjkljivi in nerazumljivi.

6. Vrhovno sodišče je v številnih sodbah že obrazložilo, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti le iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna odločba.

7. Iz opisa kaznivega dejanja, ki naj bi ga osumljenec storil, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu je razvidno, da se osumljencu očitata dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1B, in sicer da je za plačilo nezakonito spravil čez mejo Republike Slovenije tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v njej, in da jih je po ozemlju Republike Slovenije prevažal. Za izvršitev kaznivega dejanja v primeru, ko ga je mogoče izvršiti z več izvršitvenimi oblikami, zadošča, da storilec izpolni zakonske znake ene od izvršitvenih oblik. S tem v zvezi je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da naj bi osumljenec v bližini azilnega centra v Debrecenu na Madžarskem v svoje vozilo sprejel štiri državljane Pakistana, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, jih na neznanem kraju prepeljal v Slovenijo in jih po avtocesti vozil iz smeri Maribora proti Ljubljani, ko so ga ustavili policisti. Osumljenec naj bi za prevoz prejel del plačila, ko bi tujci prispeli na dogovorjeno mesto v Republiki Italiji. Iz takega opisa kaznivega dejanja je na tej stopnji postopka tudi po presoji Vrhovnega sodišča razviden utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje. Vložničino zatrjevanje, da ni podan utemeljen sum ter da osumljenec ni izpolnil znakov očitanega kaznivega dejanja, tako ni utemeljeno. V preostalem pa je vložničina zahteva očitno neutemeljena, saj z zgoraj povzetimi navedbami z izhajanjem iz osumljenčevega zagovora in s podajanjem lastnega videnja osumljenčevega ravnanja ter lastne ocene okoliščin, na katerih temelji obstoj pripornega razloga begosumnosti, uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeve zagovornice zavrnilo.

9. Če bo za osumljenega A. G. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 80455/2010-83 (XI Ips 87/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 3724/2015-354
• VSRS Sodba XI Ips 22413/2014-51