VSRS Sodba XI Ips 28907/2015-91

Jedro

Pojem varnosti ljudi se v ustaljeni ustavno sodni praksi razlaga širše, tako da se ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper osumljenega J. T. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil več kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivi dejanji grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat istega sodišča s sklepom I Ks 28907/2015 z dne 11. 8. 2015 kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora osumljenčeva zagovornica pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne, podrejeno pa sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Glede kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na škodo J. G., izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da je izostala obrazložitev na podlagi katerih dokazov sodišče sklepa na njegov obstoj. Osumljeni tega kaznivega dejanja ni priznal, ne spominja se, da bi vlomil v stanovanjsko hišo na naslovu B., Celje, niti da bi na bankomatih dvignil denar. Iz fotografij, na katere se je oprlo sodišče ni razvidno, da je oseba na fotografijah prav osumljenec. V enem dnevu na bankomatih ni možno dvigniti 800,00 EUR, kot se očita osumljencu, saj so dvigi omejeni z dnevnim limitom. Tudi v zvezi s kaznivima dejanjema grožnje zagovornica izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da teh dveh kaznivih dejanj osumljenec ni priznal, da sta oškodovanca od njega večja in močnejša, dejansko pa je bil osumljenec napaden s strani oškodovancev. V nadaljevanju zagovornica navaja, da ocena sodišča o ponovitveni nevarnosti osumljenca temelji na nedokazanih predvidevanjih. Osumljenec je iskreno obžaloval storitev tistih kaznivih dejanj, ki jih je priznal, prizadeva si spremeniti svoj življenjski slog, zlasti pod vplivom zavedanja, da bo postal oče, ne drži navedba sodišča, da je odvisen od droge, saj že leto dni uživa le alkohol. Tudi te odvisnosti bi se rad znebil, zato se je že naročil na zdravniški pregled v bolnišnici v Vojniku. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da se preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj oba s partnerko prejemata denarno socialno pomoč, prizadeva pa si najti tudi zaposlitev. Zaveda se svoje predkaznovanosti, vendar poudarja, da so bila ta dejanja storjena pod vplivom heroina, te odvisnosti pa se je že rešil. Z dejanji, opisanimi pod 2., 3., 5. in 6. točko, varnost ljudi ni bila ogrožena, zato zagovornica meni, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti že s hišnim priporom. Ker je sodišče odredilo pripor, kljub temu, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, je izpodbijani sklep po prepričanju zagovornice nepravilen in nezakonit.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da imata izpodbijana sklepa vse potrebne razloge glede utemeljenega suma obstoja kaznivih dejanj in glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, sklepa pa tudi upoštevata zahtevo iz drugega odstavka 192. člena ZKP. Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti kaže, da zagovornica drugače kot sodišče ocenjuje ugotovljena dejstva, povezana z obstojem kaznivih dejanj in s pripornim razlogom, kar predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem

nista izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo dopustno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

- da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

6. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornice, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja velike tatvine na škodo J. G. ni izkazan in v zadostni meri utemeljen. Iz sklepa o odreditvi pripora izhaja, da temelji na ustni ovadbi oškodovanke, ogledu kraja dejanja, osumljenca pa so pri dvigu denarja na bankomatu posnele varnostne kamere. Z navedbami, da se dejanja ne spominja, da ga ni priznal, da toliko denarja na bankomatu niti ne bi mogel dvigniti, zagovornica podaja lastno videnje obravnavanega dogodka. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje na škodo N. P. in J. P. zagovornica ne uveljavlja procesne kršitve, ampak skuša prepričati sodišče, da sta oškodovanca napadla osumljenca in ne obratno. V tem delu tako Vrhovno sodišče zaključuje, da zagovornica z izpodbijanjem dejanskih zaključkov pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče se prav tako ne more strinjati z zagovornico, da osumljenec ni ponovitveno nevaren oziroma da bi ga že hišni pripor odvrnil od ponavljanja kaznivih dejanj. Že v postopku odreditve pripora je osumljenec navajal, da storjena kazniva dejanja obžaluje, da jih ne bo ponavljal, da bo postal oče in da se odvaja odvisnosti od alkohola, vendar mu sodišče ni verjelo, saj do sedaj izkazanega zaupanja sodišča ni upravičil. Bil je namreč že osemnajstkrat obsojen, pretežno zaradi kaznivih dejanj tatvin in velikih tatvin, bil je že na prestajanju zaporne kazni, kazniva dejanja pa izvršuje tudi v času preizkusne dobe. Način storitve velikih tatvin v obravnavanem primeru kaže, da pri tem ne pozna nobenih ovir, da ga od ponavljanja kaznivih dejanj ni mogoče odvrniti, saj tatvine izvršuje v prisotnosti ljudi, na ulici, v bolnišnici in pisarni ob prisotnosti pacientov in uslužbencev. Sicer pa je na vse pritožbene navedbe v zvezi z obstojem in utemeljitvijo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih zagovornica ponovno uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, prepričljivo odgovoril in jih zavrnil že senat. Prav tako je bilo že odgovorjeno, da se pojem varnosti ljudi v ustaljeni ustavno sodni praksi razlaga širše, tako da se ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v njej uveljavljene kršitve zakona pa niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 37/2009
• VSRS Sodba XI Ips 37014/2015-89
• VSRS Sodba XI Ips 35331/2015-86