<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 26948/2015-49

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.26948.2015.49
Evidenčna številka:VS2007640
Datum odločbe:10.09.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSK I Kp 26948/2015
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Damijan Florjančič (poroč.), mag. Kristina Ožbolt
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibnost pripora - presoja pritožbenih navedb

Jedro

Sodišče je v sklepu o podaljšanju pripora poleg teže kaznivega dejanja (obdolženec je utemeljeno sumljiv, da je pod sedežem motornega kolesa hranil in prevažal zavoj, v katerem je bilo kar 994,33 g heroina), načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevalo zlasti, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja pokazal precejšnjo mero vztrajnosti, saj so ga policisti le s težavo obvladali, poleg tega pa je bil že obsojen zaradi kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog, zoper njega pa je v teku tudi drug kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom I Ks 26948/2015 (Ks 305/2015) z dne 31. 7. 2015 obdolženemu S. F. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 26948/2015 z dne 12. 8. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 21. 8. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve načela sorazmernosti iz 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve ustavnega jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve uveljavlja, da sta oba izpodbijana sklepa napačno presodila stopnjo in naravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ter napravila napačen test načela sorazmernosti v smislu, da se z milejšim ukrepom obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ne da zoperstaviti ter da je v sklepu pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh navedb, ki jih je v pritožbi uveljavljal obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor obdolžencu nadomesti s hišnim priporom, ki naj se izvaja na naslovu njegovega stalnega prebivališča oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 2. 9. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je v obravnavanem primeru podana obdolženčeva ponovitvena nevarnost, da je utemeljen sklep sodišča, da obdolžencu ni mogoče nadomestiti pripora s hišnim priporom, ter da sodišče ni kršilo načela sorazmernosti. Meni še, da iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče natančno razbrati, do katerega razloga se sodišče ni opredelilo in katera okoliščina naj bi kazala celo na sodniško samovoljnost in arbitrarnost.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec dne 4. 9. 2015, njegov zagovornik pa dne 2. 9. 2015 seznanjena. Obdolženčev zagovornik je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 2. 9. 2015, navedel, da je iz zahteve za varstvo zakonitosti jasno razvidno, do katerega razloga se z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje nista opredelila.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu napačno presojena stopnja in narava obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, da pripor ni sorazmeren ukrep ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (7. točka na 3. in 4. strani sklepa zunajobravnavnega senata in 4. točka na 2. in 3. strani sklepa pritožbenega sodišča). Pri tem je sodišče poleg teže kaznivega dejanja (obdolženec je utemeljeno sumljiv, da je pod sedežem motornega kolesa hranil in prevažal zavoj, v katerem je bilo kar 994,33 g heroina), načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, upoštevalo zlasti, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja pokazal precejšnjo mero vztrajnosti, saj so ga policisti le s težavo obvladali, poleg tega pa je bil že obsojen zaradi kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog, zoper njega pa je v teku tudi kazenski postopek zaradi 8 kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, ki naj bi jih obdolženec storil v letih 2009 in 2010. Upoštevaje navedene okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano, in njihove pravilnosti ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zlasti še ugotovitev sodišča, da se obdolženec očitno ukvarja s tovrstnimi kaznivimi dejanji, je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstoji nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da je obdolženec kaznivo dejanje priznal in obžaloval, ter da niti samo državno tožilstvo ne verjame v verjetnost, da bo obdolženec v prihodnosti ponavljal kazniva dejanja, ker zoper njega ni predlagalo izdajo odredbe za hišno preiskavo, vložnik zahteve nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče v obravnavani zadevi napravilo napačen test načela sorazmernosti, trdeč, da se z milejšim ukrepom od pripora obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ne da zoperstaviti. Sodišče je pri presoji sorazmernosti in neogibnosti ukrepa v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora ugotovilo, da ponovitvene nevarnosti obdolženca ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi, tudi ne z odreditvijo hišnega pripora, ter da je pripor nujen in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi. Upoštevajoč količino zasežene prepovedane droge, ki predstavlja hudo grožnjo življenju in zdravju ljudi, je sodišče utemeljeno presodilo tudi, da je podaljšanje pripora, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode, sorazmeren ukrep za zagotovitev varnosti ljudi v smislu določbe 20. člena Ustave. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pripor kot edini učinkoviti ukrep, s katerim se lahko obdolžencu v danem trenutku prepreči ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, sorazmeren z vrednostjo varovane dobrine, to je življenja in zdravja uživalcev prepovedanih drog.

7. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v sklepu pritožbenega sodišča podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma, da ravnanje sodišča predstavlja sodniško samovoljo in arbitrarnost, ker se pritožbeno sodišče „niti z besedico“ ni posvetilo pritožbeni trditvi, da državno tožilstvo sodišču ni predlagalo izdaje odredbe za hišno preiskavo obdolženčevega doma, iz česar gre sklepati, da državno tožilstvo očitno ne verjame, da bi lahko obdolženec v prihodnosti ponavljal kazniva dejanja na svojem domu.

8. Obdolženčev zagovornik s takšnimi trditvami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ustavno zagotovljenih jamstev poštenega postopka, temveč višjemu sodišču očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Pritožbeno sodišče je v tem primeru zavzelo stališče do vseh bistvenih pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika. Izrecno je tudi presodilo, da je v obravnavanem primeru podana tako visoka stopnja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, da odreditev hišnega pripora, za katerega se zavzema obdolženčev zagovornik, ne pride v poštev, saj s tem blažjim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti stalnega nadzora nad obdolžencem.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 272, 272/2, 395, 395/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3Nzgw