VSRS Sodba XI Ips 28724/2015-71

Jedro

Obdolženec do sedaj sicer še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, vendar predkaznovanost ni nujen pogoj za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženega V. K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornik meni, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Navaja, da očitani kaznivi dejanji nista posebej hudi, saj KZ-1 pozna še hujša kazniva dejanja. Na ponovitveno nevarnost ne kažejo niti okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, saj obdolženec policistov ni nameraval napasti s kolom, vile pa je pograbil zato, da bi pospravil seno. Poudarja, da ima obdolženec urejeno življenje, da še ni bil obravnavan zaradi podobnih kaznivih dejanj, je zaposlen in živi skupaj s partnerko. Zagovornik nadalje uveljavlja, da ni podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode, ki ga predstavlja pripor, ter pravico drugih do varnosti, ocenjuje pa tudi, da bi ponovitveno nevarnost bilo mogoče odpraviti že s hišnim priporom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da sklep sodišča nima formalnih pomanjkljivosti, saj vsebuje navedbe o vseh odločilnih dejstvih in pravilne zaključke o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, zagovornik pa s tem, ko nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča, uveljavlja le nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri vloženi zahtevi.

B.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je po oceni preiskovalnega sodnika pri obdolžencu izkazana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj z elementi nasilja, torej istovrstnih kaznivih dejanj, kot je očitano kaznivo dejanje po 300. členu KZ-1, pa tudi nevarnost, da bo obdolženec izvršil dejanja, s katerimi je v okviru tega kaznivega dejanja grozil policistom. Preiskovalni sodnik je pri presoji ponovitvene nevarnosti upošteval okoliščine izvršitve očitanih kaznivih dejanj, in sicer je ugotovil, da naj bi se obdolženec, po tem ko sta na dvorišče njegove hiše pripeljala policista z namenom, da bi mu vročila vabilo na zaslišanje, z večjim lesenim kolom v roki zagnal proti vozilu policistov ter s kolom zamahoval proti policistoma, nato pa naj bi pograbil še vile in se sunkovito obrnil proti enemu izmed policistov. Obdolženec naj bi ob tem ves čas oba policista žalil in jima grozil, da ju bo ubil. Po ugotovitvah preiskovalnega sodnika naj bi obdolženec policistoma grozil tudi med prevozom do prostora za pridržanje ter v času pridržanja, ko naj bi grozil še ostalim policistom ter tudi poškodoval vrata prostora za pridržanje. Iz sklepa pa izhaja tudi, da se je vabilo na zaslišanje, ki sta ga policista nameravala vročiti obdolžencu, nanašalo na ovadbo soseda, ki naj bi ga obdolženec istega dne v pretepu poškodoval. Vse te okoliščine tudi po oceni Vrhovnega sodišča utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Drži sicer, da obdolženec do sedaj še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, vendar predkaznovanost tudi ni nujen pogoj za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. V obravnavanem primeru že dejstvo, da je obdolženec ob prihodu policistov, ki so mu le nameravali vročiti vabilo na zaslišanje, reagiral na tako agresiven način, omogoča sklepanje, da se bo obdolženec na podoben način odzval tudi v prihodnje oziroma da bo uresničil grožnje, ki jih je izrekel policistom.

6. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika, da obdolženec policistov ni nameraval napasti ter da je vile pograbil zato, da bi pospravil seno. S temi navedbami namreč zagovornik izpodbija s strani sodišča prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vezano (drugi odstavek 420. člena ZKP). Preostale okoliščine, ki jih v okviru izpodbijanja ponovitvene nevarnosti navaja zagovornik, in sicer, da ima obdolženec zaposlitev in partnerko, pa z nasilnim vedenjem praviloma niso povezane, zato te okoliščine v obravnavanem primeru ne morejo vplivati na presojo ponovitvene nevarnosti.

7. Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe zagovornika, da ni podano sorazmerje med pravico obdolženca do osebne svobode ter ustavno varovano pravico drugih ljudi do življenja in zdravja. Poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, ki ga predstavlja pripor, je nedvomno upravičen, da se odvrne nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi bi obdolženec lahko posegel v pravico drugih do telesne integritete oziroma življenja. Pravilna pa je tudi ocena preiskovalnega sodnika, da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s hišnim priporom, saj se hišni pripor izvaja na domu s kontrolo s strani policije, obdolženec pa naj bi očitano kaznivo dejanje izvršil prav doma in proti policistom, slednjim pa naj bi tudi grozil z ubojem.

C.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o

sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66
• VSRS Sodba XI Ips 22244/2015-88
• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90