VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66

Jedro

Tudi zahtevi priložene listine, da bi osumljenec lahko bival na drugem naslovu kot oškodovanec, glede na ugotovljeno nepredvidljivost osumljenca (konzumiral je alkohol ob hkratnem jemanju zdravil, poleg katerih le-tega ne bi smel uživati) ne morejo izpodbiti zaključka sodišča, da se lahko varnost življenja zagotovi le s priporom osumljenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 4. 8. 2015 odredila pripor zoper osumljenega D. Ž. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik dne 18. 8. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nesorazmernega posega v osumljenčevo ustavno pravico do osebne svobode (20. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustave), ter kršitve osumljenčevih ustavnih procesnih jamstev (22. in 29. člen Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa o odreditvi pripora razveljavi ter pripor odpravi in zahtevo za njegovo odreditev zavrne, oziroma podrejeno, da pripor nadomesti z milejšim omejevalnim ukrepom oziroma zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je na zahtevo dne 28. 8. 2015 podala odgovor, v katerem meni, da zahteva ni utemeljena, ker so v sklepih obeh sodišč v zadostni meri obrazloženi razlogi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, neogibna potrebnost in sorazmernost ukrepa kot tudi razlogi, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, nestrinjanje obrambe z razlogi sodišča pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Pripor sodišče odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in če je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Zagovorniki sicer uvodoma navajajo, da iz zagovora osumljenca ne izhaja, da bi imel naklep do smrti oškodovanca, vendar navedene trditve v nadaljevanju ne konkretizirajo. S tem izpostavljajo dejansko vprašanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, zato tega ugovora sodišče ni presojalo.

7. Zagovornik z zahtevo izpodbija presojo sodišča, da obstaja ponovitvena nevarnost, saj poudarja, da je obdolženec nekaznovana oseba, ki ni bil spoznan za odgovornega niti za prekršek z elementi nasilja, ter da ponovitvena nevarnost ne obstaja, saj se na domači naslov ne namerava vrniti, dejstvo, da je popil nekaj piv pred dejanjem in zgolj teoretična verjetnost, da bo poskušano dejanje dokončano, pa ne zadostuje za odreditev pripora. Dejstvo, da se osumljencu očita storitev enega najtežjih kaznivih dejanj, ne more biti ustavno dopusten razlog za odreditev pripora. Pri osumljencu tudi ni prisotna nikakršna želja po bratovi smrti.

8. Preiskovalna sodnica je pri presoji ponovitvene nevarnosti upoštevala težo, način storitve, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti osumljenca, okolje in razmere, v katerih živi, in sicer dalj časa trajajoča nesoglasja, nasilje in predhoden napad z nožem na oškodovanca, da gre za eno najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo z visoko zagroženo zaporno kaznijo, brutalnost in vztrajnost storilca glede na način izvršitve kaznivega dejanja, njegovo nepredvidljivost zaradi zdravstvenega stanja in uživanja alkohola, ter da z oškodovancem prebivata skupaj. Pritožbeni senat se je z navedeno oceno strinjal.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča, je sodišče opravilo presojo vseh relevantnih okoliščin, in na njihovi podlagi napravilo pravni sklep, da sta podani tako ponovitvena nevarnost kot neogibna potrebnost pripora, ki ga tudi ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. Dejstvo, da se osumljencu očita storitev kaznivega dejanja zoper življenje in telo, pri celotni presoji okoliščin vsekakor pomeni relevantno okoliščino pri presoji teže kaznivega dejanja oziroma pri presoji objektivnih okoliščin, tako kot tudi ugotovljeno dejstvo, da je konzumiral alkohol ob hkratnem jemanju zdravil, poleg katerih le-tega ne bi smel uživati. Sodišče je tako po oceni Vrhovnega sodišča ugotovilo in obrazložilo navedene objektivne in subjektivne okoliščine, zaradi katerih je argumentirano ocenilo, da bi glede na izkazane okoliščine osumljeni kaznivo dejanje lahko dokončal. Kolikor pa se zagovornik s takšno presojo ne strinja, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga za zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10. Zagovornik z navedbami, iz kakšnih razlogov je do obravnavanega dogodka prišlo in kako je prišlo do poškodb oškodovanca, ponavlja zagovor osumljenca, ki pa bo predmet presoje sodišča v nadaljevanju postopka in v tej fazi na utemeljenost suma ne vpliva.

11. Neogibnost pripora je sodišče povzelo iz že ugotovljenih okoliščin, natančneje pa jo je obrazložil tudi senat sodišča v 5. točki svojega sklepa, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - zaradi očitane neobrazloženosti sklepa - po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. Že senat je odgovoril, da tudi glede na priložene listine, da bi osumljenec lahko bival na drugem naslovu kot oškodovanec, glede na ugotovljeno nepredvidljivost osumljenca ne morejo izpodbiti zaključka sodišča, da se lahko varnost življenja zagotovi le s priporom osumljenca. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta torej razumno presodila, da je odreditev pripora zaradi varnosti ljudi neogibno potrebna. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da v času odreditve pripora navedena okoliščina (da ima osumljeni možnost in namen bivati drugje) še ni bila ne zatrjevana ne izkazana, jo bo pa sodišče moralo upoštevati kot relevantno v morebitnem primeru predlaganega podaljšanja pripora.

C.

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90
• VSRS Sodba XI Ips 24167/2015-456
• VSRS Sodba XI Ips 28724/2015-71