VSRS Sodba XI Ips 48106/2014-425

Jedro

Ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode, ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 5. 3. 2015 odredila pripor zoper osumljenega R. Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik 16. 3. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa o odreditvi pripora spremeni tako, da se pripor ne odredi ter osumljenca spusti na prostost, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 31. 3. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil 31. 3. 2015.

B.

5. Zagovornik izpodbijanima sklepoma očita odsotnost utemeljitve suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navaja, da se je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča ob obravnavanju identičnih pritožbenih navedb zgolj skliceval na obrazložitev sklepa preiskovalne sodnice, ki pa suma ni utemeljila, saj se v tistem delu sklepa, kjer utemeljuje sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, zgolj sklicuje na predlog okrajne državne tožilke za odreditev pripora. Poleg tega sodišče ni imelo nikakršne dokazne podlage za zaključek, da osumljencu očita kriminalno delovanje vse od aprila 2014 do februarja 2015. Ob tem zagovornik sodišču še očita, da je bil narok za odreditev pripora sam sebi namen, ker je državna tožilka na narok pristopila z vnaprej pripravljenim pisnim predlogom za odreditev pripora zoper osumljenca.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, določno in konkretno opisane. V sklepu o odreditvi pripora je preiskovalna sodnica sicer res obširno povzela navedbe okrajne državne tožilke, vendar je v 6. točki izpodbijanega sklepa sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ustrezno utemeljila. Dejanje, ki naj bi ga storil osumljenec, je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu določno opisano in podprto z obsežnim dokaznim gradivom. Vlogo osumljenca v verigi ponarejevanja bankovcev po 50 eurov je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora določno opisala in tudi navedla dokaze, ki tak zaključek utemeljujejo. Da naj bi bil prav osumljenec vezni člen med ponarejevalci denarja in osebami, ki so ponarejen denar unovčile, je natančno opisal tudi zunajobravnavni senat v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri tem se je sodišče oprlo zlasti na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Predmet presoje nadaljnjih faz kazenskega postopka pa bo, ali bo zbrano dokazno gradivo zadostilo standardu, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Glede zagovornikove navedbe, da je državna tožilka na zaslišanje osumljenca prišla z vnaprej pripravljenim pisnim predlogom za odreditev pripora, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom zunajobravnavnega senata v 5. točki sklepa, ki je presodil, da osumljenec zaradi ravnanja državne tožilke ni bil postavljen v slabši položaj, kot če bi državna tožilka predlog podala ustno na zapisnik.

7. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti zagovornik izpodbija z navedbo, da preiskovalna sodnica subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost osumljenca sploh ni obrazložila, oziroma jih je sodišče umetno ustvarilo. Navaja, da je osumljenec brez kriminalne preteklosti, do sedaj nekaznovan, pri čemer se mu očita delovanje zgolj nekaj dni v decembru 2014 in januarju 2015, kar ne more biti razlog za sklepanje o osumljenčevi vztrajnosti, intenzivnosti in trdni odločenosti izvrševati tovrstna kazniva dejanja. Sodišču očita, da ni upoštevalo osebnih lastnosti osumljenca, dejstva, da ima redno zaposlitev in več kot solidne dohodke. V zvezi s presojo sodišča, da naj bi bil osumljenec zelo previden navaja, da sodišče tudi tega ne obrazloži in zgolj nekritično sledi navedbam državnega tožilstva. Presoja zunajobravnavnega senata, da si je osumljenec s tem dejanjem pridobival dodatna sredstva, in povezovanje osumljenca z ravnanjem E. J., sta neutemeljeni.

8. Pri presoji subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo bojazen, da bi osumljenec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), je preiskovalna sodnica upoštevala, da osumljenec še ni bil kaznovan, da ima redno službo in relativno solidne dohodke, a je presodila, da kaže na ponovitveno nevarnost njegova vztrajnost, ker je tudi potem, ko je že bil seznanjen z aktivnostmi policije v zvezi s ponarejenimi bankovci, nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja. Razlogom preiskovalne sodnice je v 6. točki obrazložitve sklepa pritrdil tudi zunajobravnavni senat, ki je izpostavil še osumljenčevo intenzivnost in trdno odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja ter presodil, da si je osumljenec z očitanim mu kaznivim dejanjem pridobival dodatna denarna sredstva. Slednje je v sklepu senata tudi pojasnjeno. Ne drži navedba zagovornika, da se osumljencu očita aktivnost zgolj nekaj dni decembra 2014 in januarja 2015. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa namreč izhaja, da naj bi prav osumljenec izročil ponarejene bankovce E. J., ki ga je policija prijela aprila 2014. Upoštevaje navedene subjektivne okoliščine, na katere je Vrhovno sodišče vezano in njihove pravilnosti ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstoji nevarnost, da bo osumljenec, če ostane na prostosti, ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana poleg vsaj ene okoliščine objektivne tudi vsaj ena okoliščina subjektivne narave. Temu pogoju je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zadostilo.

9. Zagovornik nadalje navaja, da odreditev pripora v konkretnem primeru ni sorazmerna, pri čemer poudarja, da policisti na hišni preiskavi niso našli bankovcev ali kakšnih drugih predmetov, kar pomeni, da osumljenec z njimi očitno ne razpolaga. Zato so po stališču zagovornika navedbe sodišča o zagotavljanju varnosti ljudi in premoženja brez podlage, trditve, da naj bi bilo z očitanim kaznivim dejanjem ogrožena varnost ljudi, pa neživljenjske.

10. Navedba zagovornika, da izpodbijani pravnomočni sklep ne vsebuje presoje neogibnosti odreditve pripora, ni točna. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta, ob ugotovitvi razlogov, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost osumljenca, presodila, da je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. Glede na ugotovitev, da naj bi osumljenec v obtok spravil večjo količino ponarejenih bankovcev po 50 eurov, je sodišče v izpodbijanih sklepih razumno utemeljilo, da je s takim dejanjem lahko vsakdo, tako podjetja kot posamezniki, ki tak denar sprejmejo, oškodovan na svojem premoženju, kar negativno vpliva na zaupanje ljudi v plačilni sistem in gotovino, s katero poslujejo. V primeru, ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode, ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora(1).

C.

11. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 10974/2011 z dne 7. 4. 2011.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66
• VSRS Sodba XI Ips 508/2015-137
• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90