<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 5179/2015-94

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.5179.2015.94
Evidenčna številka:VS2007403
Datum odločbe:05.03.2015
Senat:Branko Masleša (preds.), Marko Šorli (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - neogibnost pripora

Jedro

Sodišče je pri presoji, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, poleg teže kaznivega dejanja ter načina in okoliščin, v katerih naj bi bilo izvršeno, upoštevalo, da je bilo dejanje skrbno načrtovano, da je obdolženec pri izvrševanju kaznivega dejanja pokazal odločnost, da je zoper oškodovanca uporabil celo fizično silo, ter da je bil kot mladoletnik že obravnavan zaradi dveh kaznivih dejanj z elementi nasilja, za kateri mu je bil izrečen ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil v času trajanja tega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 5179/2015 z dne 10. 2. 2015 zoper obdolženega D. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 5179/2015 z dne 12. 2. 2015 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčevi zagovorniki so dne 16. 2. 2015 zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, predvsem jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ter zaradi kršitev določb KZ-1. V obrazložitvi zahteve navajajo, da zbrani dokazi ne izkazujejo utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti neutemeljena, ter da je odrejeni pripor nesorazmeren ukrep, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, in sicer hišnim priporom ali javljanjem na policijski postaji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je na sicer nekonkretizirane trditve zahteve prepričljivo odgovoril že senat sodišča prve stopnje ter utemeljeno presodil, da je pri obdolžencu podan tako utemeljen sum storitve kaznivega dejanja kot nevarnost, da bo na prostosti z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Pravilna je tudi presoja sodišča, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni mogoč, ker na obdolženca njegova matična družina nima več vzgojnega vpliva.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je bil obdolženec seznanjen dne 28. 2. 2015, njegovi zagovorniki pa dne 27. 2. 2015.

B.

5. Vložniki zahteve v njenem uvodu sicer trdijo, da zahtevo vlagajo tudi zaradi kršitve določb KZ-1, v uvodu navedene kršitve pa v obrazložitvi zahteve ne pojasnijo. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

6. Očitek zahteve, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan oziroma da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostnih razlogov o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (8. do 14. točka sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, 3. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v sostorilstvu s še neznano osebo storil kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1, oprli predvsem na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca, zapisnike o ogledu kraja kaznivega dejanja, uradne zaznamke o zbranih obvestilih prič, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zapisnik o zasegu predmetov, uradni zaznamek o odvzemu prostosti, zapisnik o preiskavi stanovanja, uradni zaznamek o izjavi osumljenca, CD zgoščenke, zasežene predmete, izvid o poškodbah oškodovanca Splošne bolnišnice Celje, izpis kazenske evidence za obdolženca, poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija ter uradni zaznamek o prepoznavi predmetov. Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeni dokazi, zlasti še najdena biološka sled na ročaju plastične pištole, obdolžencu zasežena zlatnina ter posnetki varnostnih kamer, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec, skupaj še z neznanim storilcem, oropal zlatarno v Velenju. Obdolženčevi zagovorniki z navedbami v zahtevi, da trditve obdolženčeve obrambe v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso bile pravilno preizkušene in dokazno ovrednotene, da doslej zbrani dokazi ne omogočajo zaključka o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da oškodovanec obdolženca ni prepoznal ter da je obdolženec sodišču ponudil dovolj dokazov za preverjanje resničnosti njegovih izjav, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (15. do 19. točka sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, 4. točka sklepa zunajobravnavnega senata) obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je, poleg teže kaznivega dejanja ter načina in okoliščin, v katerih naj bi bilo izvršeno, upoštevalo, da je bilo dejanje skrbno načrtovano, da je obdolženec pri izvrševanju kaznivega dejanja pokazal odločnost, da je zoper oškodovanca uporabil celo fizično silo, ter da je bil kot mladoletnik že obravnavan zaradi dveh kaznivih dejanj z elementi nasilja, za kateri mu je bil izrečen ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil v času trajanja tega ukrepa. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj neogibne potrebnosti pripora, da pripor tudi ni sorazmeren ukrep, ter da bi sodišče zoper obdolženca lahko odredilo milejši ukrep – hišni pripor oziroma javljanje na policijski postaji. Sodišče je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, navedlo v 20. točki sklepa preiskovalnega sodnika ter v 5. točki sklepa zunajobravnavnega senata. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora in njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa (težo kaznivega dejanja in načinom njegove izvršitve, pri katerem naj bi obdolženec zoper oškodovanca uporabil tudi fizično silo, okoliščino, da je bil obdolženec že obravnavan za kazniva dejanja z elementi nasilja, ter da naj bi dejanje storil v času trajanja izrečenega mu ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva), iz katerih je razvidno, da je pri obdolžencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter potreben za zagotovitev varnosti premoženja in zdravja potencialnih oškodovancev, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NjQz