VSRS Sodba XI Ips 508/2015-137

Jedro

Pri presoji okoliščin, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni odločilno, ali so očitana ravnanja opredeljena kot več kaznivih dejanj ali kot eno nadaljevano kaznivo dejanje niti ni odločilna razlika v višina zagrožene kazni v primeru ene ali druge pravne kvalifikacije. Sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji na dejanskih okoliščinah izvršitve (kot so teža, številčnost in časovna razpršenost posameznih izvršitvenih ravnanj) ter okoliščinah na strani storilca, ki s pravno opredelitvijo dejanja niso pogojene.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom

I Kpd

508/2015 z dne 7. 1. 2015

zoper osumljenega C. G. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o

kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter sedem kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. in 34. členom KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom

I Ks 508/2015 z dne 8. 1. 2015

pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik dne 19. 1. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter kršitve kazenskega zakona.

Zagovornik uveljavlja, da sklep o odreditvi pripora ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma. Po oceni zagovornika se sodišče zgolj pavšalno in nekonkretizirano sklicuje na ovadbo in v njej navedene dokaze, ne da bi te dokaze preizkusilo in podalo lastno presojo dokazov. V izpodbijanem sklepu tako naj ne bi bilo navedeno, na kateri od fotografij, ki se nahajajo v spisu, naj bi bil viden osumljenec, ter zakaj je domnevno verjeti ugibanju policista G. Š., da naj bi bila na fotografijah z dne 20. 11. 2014 prav osumljena C. G. in Z. H. Navaja tudi, da sodišči nista preverjali ujemanja med oblačili, ki so bila osumljencu zasežena, in tistimi, ki so vidna na fotografijah in bi jih naj domnevno osumljenec nosil v času očitanih kaznivih dejanj. Zagovornik nadalje uveljavlja, da so v sklepu o odreditvi pripora ravnanja nepravilno pravno opredeljena kot devet samostojnih kaznivih dejanj (dve dokončani in sedem poskusov), čeprav gre za eno nadaljevano kaznivo

dejanje. Opozarja, da je pravilna pravna kvalifikacija pomembna že v času odločanja o odreditvi pripora, in sicer v zvezi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti, pri kateri se ocenjuje tudi to, katero in koliko kaznivih dejanj se posameznemu obdolžencu očita in kakšna je višina zagrožene kazni za vse očitke. Po stališču zagovornika v obravnavani zadevi tudi ni izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Navaja, da osumljenec v času očitanih kaznivih dejanj še

ni bil pravnomočno kaznovan, saj je edina sodba, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, postala pravnomočna šele 10. 12. 2014, torej po storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v sklepu o odreditvi pripora navedlo, da je osumljenec dejanje domnevno storil v času preizkusne dobe, kar pa je v nasprotju z listinami v spisu. Po oceni zagovornika v obravnavanem primeru tudi ni podana sorazmernost med težo očitanih dejanj in odreditvijo pripora. Poudarja, da je sedem od devetih dejanj ostalo zgolj pri poskusu, pri čemer se zagovorniku postavlja vprašanje, ali je na način in z orodjem, ki so ga storilci

uporabili, dejanja sploh mogoče dokončati in ali morda ne gre za neprimerne poskuse.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi, podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Pritrjuje sicer stališču zagovornika, da je obrazložitev sodišča glede utemeljenega suma skopa, vendar je po oceni vrhovnega državnega tožilca kljub temu zadostna. Meni, da vprašanje, ali gre za več posamičnih ali eno nadaljevano kaznivo dejanje samo po sebi na odreditev pripora ne vpliva, saj je

bistvena kriminalna količina, ki je v obeh primerih enaka. Po njegovi oceni je sodišče tudi sicer pravilno presodilo, da je ponovitvena nevarnost izkazana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dežurna preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora navedla zbrane dokaze ter na njihovi podlagi zaključila, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni C. G. skupaj z drugimi osumljenci izvršil

oziroma poskušal izvršiti očitana kazniva dejanja. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je preiskovalna sodnica na osumljenčevo udeležbo pri kaznivih

dejanjih sklepala na podlagi prepoznave policista G. Š. Slednji je osumljenca prepoznal na videoposnetkih nadzornih kamer, ki so posnele dogajanje v času izvrševanja kaznivih dejanj. Držijo sicer navedbe zagovornika, da preiskovalna sodnica ni presojala vsakega dokaza posebej, da se ni opredelila do verodostojnosti posameznih dokazov (fotografij, videoposnetkov ter prepoznave policista G. Š.) ter da tudi ni posebej presojala, ali se oblačila, ki so bila zasežena osumljencu, ujemajo z oblačili oseb na fotografijah. Vendar je potrebno upoštevati, da v fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih

odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi postopka oceni le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje(1). Takšno presojo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo.

6. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da pripor ni sorazmeren ukrep. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, naj bi osumljenci v krajšem časovnem obdobju v sostorilstvu izvršili oziroma poskušali izvršiti več premoženjskih kaznivih dejanj. Sodišče je poudarilo, da so v enem primeru dejanje ponovili na isti blagajni, na kateri se je dva dni pred tem sprožil alarm, ter da jih od izvršitve oziroma poskusa dejanj ni odvrnilo niti opozorilo na blagajnah, da se izvaja video nadzor, kar po oceni sodišča kaže na njihovo vztrajnost. Sodišče je kot subjektivno okoliščino, ki kaže na ponovitveno nevarnost, navedlo še, da je osumljenec brezposeln in družino preživlja le s socialno pomočjo in otroškimi dodatki, zato je verjetno, da si dodatna sredstva pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zagovornik sicer pravilno opozarja, da v času obravnavanih kaznivih dejanj osumljenec še ni bil pravnomočno obsojen oziroma da dejanja ni izvršil v času preizkusne dobe, kot je to nepravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Že senat je pojasnil, da je sodba Okrajnega sodišča v Kočevju II K 31569/2014 z dne 10. 11. 2014, s katero je bila obsojencu zaradi istovrstnega kaznivega dejanja izrečena pogojna obsodba, postala pravnomočna 10. 12. 2014, torej po izvršitvi dejanj. Vendar Vrhovno sodišče pritrjuje stališču senata, da navedeno ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti opreti na storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma(2). V okviru presoje ponovitvene nevarnosti se torej ne zahteva, da bi bilo drugo kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno sodbo, še toliko manj, da bi pravnomočnost take sodbe nastopila pred izvršitvijo kaznivega dejanja, ki je podlaga za odločanje o priporu. Vprašanje, v kateri fazi je bil kazenski postopek zaradi drugega dejanja, ko je osumljenec izvršil novo kaznivo dejanje, sicer lahko vpliva na oceno stopnje ponovitvene nevarnosti. Vendar po stališču Vrhovnega sodišča ta ocena ne more biti bistveno drugačna v obravnavanem primeru, ko naj bi osumljenec dejanja izvršil oziroma poskušal izvršiti po tem, ko je bila za drugo kaznivo dejanje sodba že izrečena, kakor bi bila v primeru izvršitve dejanja po pravnomočnosti sodbe oziroma v preizkusni dobi.

7. Upoštevaje vse navedene okoliščine Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve in druge stopnje, da bo osumljenec, če ostane na prostosti, z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj nadaljeval in s tem ogrožal varnost ljudi (kamor po ustavnosodni praksi sodi tudi varnost njihovega premoženja)(3). Utemeljen pa je tudi sklep sodišč, da je v obravnavanem primeru varnost ljudi zaradi osumljenčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena do te mere, da ji je potrebno dati prednost pred osumljenčevo pravico do osebne svobode. Osumljenec naj bi namreč v sostorilstvu z ostalimi osumljenci v dveh primerih kaznivo dejanje dokončal in s tem družbo J. d.o.o. oškodoval za skupaj 1.877,60 €, dejanje pa naj bi na enak način poskušal izvršiti še nekajkrat proti drugim oškodovancem. Čeprav osumljenci večine očitanih dejanj niso uspeli dokončati, številčnost dejanj ter njihova časovna povezanost (dejanja naj bi bila izvršena oziroma poskušana v roku enega tedna) kažeta na visoko stopnjo ogroženosti premoženja drugih. Zagovornik v zahtevi sicer ugiba, da bi pri dejanjih, ki so ostala pri poskusu, lahko šlo za neprimerne poskuse, vendar temu, glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, ni moč pritrditi.

8. Zavrniti pa je potrebno tudi argument zagovornika, da bi kvalifikacija očitanih ravnanj kot enega nadaljevanega kaznivega dejanja vplivala na presojo ponovitvene nevarnosti. Pri presoji okoliščin, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni odločilno, ali so očitana ravnanja opredeljena kot več kaznivih dejanj ali kot eno nadaljevano kaznivo dejanje niti ni odločilna razlika v višina zagrožene kazni v primeru ene ali druge pravne kvalifikacije. Sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji na dejanskih okoliščinah izvršitve (kot so teža, številčnost in časovna razpršenost posameznih izvršitvenih ravnanj) ter okoliščinah na strani storilca, ki s pravno opredelitvijo dejanja niso pogojene.

C.

9. Kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovorniki niso podane, zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 21893/2014-63 z dne 27. 6. 2014, XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013, XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in druge.

(2) Glej sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 25578/2014-211 z dne 24. 7. 2014, XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013, XI Ips 19287/2013-118 z dne 21. 5. 2013 in druge.

(3) Odločbi Ustavnega sodišča Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 46/2009
• VSRS Sodba XI Ips 48106/2014-425
• VSRS Sodba XI Ips 53548/2014-80