VSRS Sodba XI Ips 27399/2014-411

Jedro

Sodišče tiralico in mednarodno tiralico odredi z odredbo; gre torej za odločbo sodišča, ki ni navedena med tistimi, ki so taksativno naštete v četrtem odstavku 420. člena ZKP. To pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, zoper odredbo o tiralici in mednarodni tiralici ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom X Kpr 27399/2014 z dne 22. 12. 2014 odredila pripor zoper obdolženega I. K. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom X Ks 27399/2014 z dne 9. 1. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa in kršitve obdolženčevih ustavnih pravic. Navaja, da obdolženec pred odreditvijo pripora ni bil seznanjen, da zoper njega teče kazenski postopek. Obdolženec se ne skriva pred sodiščem in organi pregona, zato ni begosumen. Zagovornik še navaja, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini listin in samimi listinami. Po navedbah zagovornika je sklep sodišča prve stopnje v nesorazmerju s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v izpodbijanem sklepu pa tudi ni navedena pravna podlaga za odreditev tiralice in mednarodne tiralice. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in sicer tako, da se obdolžencu pripor odpravi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da izpodbijani sklep vsebuje potrebne razloge o pripornem razlogu begosumnosti, ki niso v nasprotju z vsebino listin v spisu. V izpodbijanem sklepu sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili sorazmernost in neogibno potrebnost pripora. Odredba o odreditvi tiralice in mednarodne tiralice po navedbah vrhovne državne tožilke ne potrebuje obrazložitve, dejstvo, da za navedeno odredbo v sklepu ni navedena pravna podlaga, pa ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da obdolženec pred odreditvijo pripora ni bil seznanjen z dejstvom, da zoper njega teče kazenski postopek, zato je neutemeljen zaključek izpodbijanega sklepa, da se obdolženec skriva pred organi pregona in sodiščem z namenom, da bi se izognil kazenskemu postopku. Po zagovornikovih navedbah je sodišče prve stopnje s tem kršilo obdolženčevo pravico do svobodnega gibanja (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z 32. členom URS). Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do svobodnega gibanja ni podana, begosumnost pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključke o begosumnosti obdolženca utemeljili z okoliščinami, da je sodišče prve stopnje obdolženca po vložitvi zahteve za preiskavo vabilo na vse znane naslove v Sloveniji, vendar mu sodne pošiljke ni bilo mogoče vročiti osebno. Obdolžencu je bilo vabilo poslano trikrat; dne 17. 7. 2014 je vabilo prevzela obdolženčeva mati, vendar se obdolženec zaslišanja ni udeležil, naslednji vabili pa sta se vrnili z oznako „ni dvignil“. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe pri tiralični službi Policijske uprave Koper, ki je sporočila, da se obdolženi ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, ampak na ozemlju Bosne in Hercegovine, kjer naj bi tudi živel, vendar njegov naslov ni znan. Navedeni podatki ob okoliščini, da gre za odmevno zadevo, o kateri so poročala sredstva javnega obveščanja in dejstvo, da je bilo vabilo za zaslišanje obdolženca vročeno njegovi materi, a se na sodišču ni zglasil, prijeti pa naj bi bili tudi njegovi sostorilci, utemeljujejo zaključek, da je obdolženec seznanjen z začetkom postopka zoper njega. Obdolženec sodišča ali policije ni obvestil o kakršnih koli razlogih za odsotnost, zato je upoštevajoč dejstvo, da obdolžencu naslednjih vabil ni bilo mogoče vročiti in informacijah policije, da se obdolženec ne nahaja na ozemlju Republike Slovenije, utemeljen zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je obdolženec, ko je izvedel, da je prišlo do prijetja soobdolžencev, bodisi pobegnil iz Republike Slovenije bodisi se, z namenom izogniti se uspešnemu dokončanju kazenskega postopka, v Slovenijo ni več vrnil (točka 7 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in stran 10 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Glede na navedeno zagovornik le z navedbami, da obdolženec ni bil seznanjen s kazenskim postopkom, ki teče zoper njega, ne more uspeti.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev ustavnih pravic (pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, uresničevanje in omejevanje pravic iz 15. člena URS in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj navaja posamezne ustavne pravice, ki naj bi bile z izpodbijanim sklepom kršene, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Po navedbah zagovornika je v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, ker iz listin v kazenskem spisu ne izhajajo dejstva o zaključku sodišča o seznanjenosti obdolženca z dejstvom, da zoper njega teče kazenski postopek (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno uporabili določbe 201. in 202. člena ZKP (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). Iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, med katerimi listinami in razlogi sodbe o vsebini teh listin naj bi bilo podano precejšnje nasprotje; v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni navedeno, zakaj naj bi sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbe 201. in 202. člena ZKP. Gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitev, ki jih Vrhovno sodišče zaradi pavšalnosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8. Zagovornik navaja, da sklep o odreditvi pripora, s katerim je sodišče prve stopnje poseglo v obdolženčevo pravico do svobodnega gibanja, ni v skladu z načelom sorazmernosti (kršitev 3. točke prvega dostavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena URS). Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da je izpodbijani sklep v nesorazmerju s prvim odstavkom 20. člena URS. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev prvega odstavka 20. člena URS, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker zagovornik v pritožbi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena URS ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

9. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ko navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje o sorazmernosti odreditve pripora pavšalna (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Po prvem odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovornik navedene kršitve v pritožbi ni uveljavljal; sodišče druge stopnje je sorazmernost pripora preizkusilo po uradni dolžnosti in zaključilo, da je odreditev pripora glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja v razumnem sorazmerju z njegovim ciljem, to je dokončati sodno preiskavo in dokončati kazenski postopek (točka 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje).

10. Zagovornik še navaja, da v izpodbijanem sklepu ni navedene pravne podlage in razlogov za odreditev tiralice in mednarodne tiralice zoper obdolženca (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Na podlagi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Sodišče tiralico in mednarodno tiralico odredi z odredbo; gre torej za odločbo sodišča, ki ni navedena med tistimi, ki so taksativno naštete v citiranem četrtem odstavku 420. člena ZKP. To pomeni, da zahteva za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, zoper odredbo o tiralici in mednarodni tiralici ni dovoljena.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o

sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 62318/2010-419
• Sklep I Ips 21948/2010-147, enako tudi I Ips 11704/2010-53, I Ips 24629/2010-220, I Ips 5810/2015-85
• Sklep I Ips 365/2001