VSRS Sodba XI Ips 31821/2014-88

Jedro

Sodišči sta na podlagi obsojenčevega preteklega ravnanja, ko se je izognil prestajanju kazni zapora, tako da sodišču ni bil dosegljiv in kljub razpisani mednarodni tiralici ni bil izsleden, ter se je v Republiko Slovenijo vrnil potem, ko je izvršitev zaporne kazni zastarala, utemeljeno presodili, da je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati na nevarnost, da bi obsojenec tudi v obravnavani zadevi, z namenom izogniti se prestajanju zaporne kazni, pobegnil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je po izreku sodbe, s katero je obsojenega R. Z. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po četrtem in prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena ter s prvim in tretjim odstavkom 54. člena KZ-1 in mu izreklo kazen enega leta in osmih mesecev zapora, na predlog okrožne državne tožilke zoper obsojenca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavljajo kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve 14., 15., 19., 20., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitev Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obsojenca odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi ponavljajo navedbe iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa nimata razlogov o okoliščinah, ki kažejo na nevarnost, da bi obsojenec pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku. Navajajo, da obsojencu ni moč očitati neudeležbe v obravnavanem kazenskem postopku, saj se je postopka od trenutka, ko je bil o njem obveščen, redno udeleževal. Ob tem še opozarjajo, da obsojenčeva begosumnost ne more temeljiti na pomislekih sodišča v zvezi z drugim kazenskim postopkom (II K 97/2007), ki je tekel pred istim sodiščem.

6. Pritrditi je navedbam zagovornikov, da je obsojenec pristopil tako na prvi narok za glavno obravnavo dne 2. 9. 2014 kot tudi na vse ostale naroke. Vendar, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bil obravnavani kazenski postopek, ki se je pred tem vodil pod opravilno številko II K 27541/2011, zoper obsojenca dne 16. 7. 2014 ravno zaradi njegove nedosegljivosti sodišču izločen. Obsojenec zaradi nedosegljivosti v preiskavi ni bil zaslišan, odzval pa se ni niti vabilom na glavno obravnavo. Vabilo za glavno obravnavo dne 2. 9. 2014, na katero je obsojenec prvič pristopil, mu je bilo vročeno po pooblaščenem vročevalcu, pri čemer je vročevalec obsojenca predhodno trikrat iskal, nato pa, ker ga ni našel, vabilo vročil prek njegove matere M. Z. Pri presoji obsojenčeve begosumnosti se je sodišče oprlo tudi na okoliščino, da se je obsojenec izognil prestajanju kazni petih let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 97/2007. Po prejemu pravnomočne sodbe obsojenec sodišču ni bil dosegljiv in kljub razpisani mednarodni tiralici ter odrejenemu evropskemu nalogu za prijetje in predajo več kot pet let ni bil izsleden. V Republiko Slovenijo se je vrnil potem, ko je izvršitev petletne zaporne kazni zastarala. Sodišči sta na podlagi obsojenčevega preteklega ravnanja v pravnomočni kazenski zadevi presodili, da je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati na nevarnost, da bi obsojenec tudi v obravnavani zadevi, z namenom izogniti se prestajanju zaporne kazni, pobegnil. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bo obsojenec pobegnil. To velja še toliko bolj, ker obsojenec v Republiki Sloveniji nima niti zaposlitve niti nepremičnega ali premičnega premoženja, s sodbo pa mu je bila izrečena daljša zaporna kazen. Te presoje ne omaje niti okoliščina, da imajo tako obsojenec kot njegova starša stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

7. Tudi navedbam zagovornikov, da sta sodišči kršili drugi odstavek 202. člena ZKP ter 19. in 20. člen Ustave, ker se nista opredelili do milejših ukrepov za zagotovitev obsojenčeve navzočnosti v kazenskem postopku, oziroma ker neogibnosti pripora nista presodili, ni mogoče pritrditi. Sodišči sta na podlagi ugotovljenih okoliščin utemeljeno presodili, da je odreditev pripora zoper obsojenca neogibno potrebna za zagotovitev njegove navzočnosti v nadaljevanju tega kazenskega postopka in da je ukrep, glede na višino izrečene zaporne kazni, tudi v sorazmerju s posegom v obsojenčevo pravico do osebne svobode. S tem sta sodišči zadostili tako zakonskim (drugi odstavek 202. člena ZKP) kot ustavnim (19. in 20. člen Ustave) zahtevam glede neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka.

8. Zatrjevanih kršitev kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah zagovorniki v zahtevi ne konkretizirajo, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obsojenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 73/2009
• Sodba I Ips 439/2007
• VSRS Sodba XI Ips 47951/2014-116