VSRS Sodba XI Ips 53006/2014

Jedro

Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper O. P. odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Senat Okrožnega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Slednja zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev določil drugega odstavka 192. člena ZKP, smiselno in bistveno kršitev določil kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Obdolženec v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke poudarja osebne okoliščine, ki naj bi kazale na to, da je zaupanja vredna oseba in ponovno predlaga odpravo pripora ali nadomestitev s hišnim priporom.

B.

5. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ob odreditvi pripora ni pretehtalo, ali je tak poseg z vidika zagotavljanja varnosti ljudi res nujen in ali je mogoče zaključiti, da je v konkretnem primeru varnost ljudi res ogrožena do mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Namen, ki se ga zasleduje z odreditvijo pripora je moč doseči že z odreditvijo hišnega pripora. V podkrepitev svojega stališča navaja, da policisti tudi pri opravljanju hišne preiskave pri obdolženemu niso našli prepovedane droge ali drugih nedovoljenih snovi, kar kaže na to, da obdolženi prepovedane droge nima in z izvrševanjem kaznivega dejanja niti ne bi mogel nadaljevati oziroma ga ponoviti. Ker obdolženemu do sedaj še ni bil odrejen hišni pripor pa sploh ni podlage za sklepanje, da bi ga obdolženi kršil. Nasprotno, obdolženi si želi stikov z mladoletno hčerko, zato bi odredbo pravosodnih organov nedvomno spoštoval. Obdolženčeva zagovornica navaja tudi, da je stališče sodišča, da je obdolženi vpleten v mrežo preprodajalcev prepovedane droge nedokazano, zaključek, da na to kaže velika količina zasežene prepovedane droge pa presplošno.

6. Po določilu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

7. V nasprotju z mnenjem vložnice, odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni vselej pogojena s predhodno odreditvijo hišnega pripora in kršitvijo le tega, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil(1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklep senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, razumno utemeljita, da je odreditev pripora zoper obdolženca, sploh spričo velike količine prepovedane droge, ki jo je prevažal ter velike nevarnosti, ki jo tovrstna kazniva dejanja predstavljajo za življenje in zdravje ljudi, nujna in se le s tem ukrepom lahko zavaruje varnost ljudi in njihovega premoženja, saj se obdolženec, ki je bil sicer tudi že kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, glede na odnos do organov pregona in pravosodnih organov tekom postopka pridržanja, njihovim odredbam očitno ne podreja. Vrhovno sodišče stališče izpodbijanih sklepov sprejema, saj morajo za odreditev milejšega ukrepa obstajati dejstva, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba, zoper katero je tak ukrep odrejen, tega tudi spoštovala. Za takšno sklepanje pa pri obdolžencu ni zadostne podlage.

8. Zagovornica z drugačno oceno okoliščin glede obstoja ponovitvene nevarnosti kot sta jih ugotovila preiskovalna sodnica in senat v izpodbijanem sklepu uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato ne more omajati zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa z navedbami, da obdolžencu ob hišni preiskavi ni bila najdena nova prepovedana droga in da kaznivega dejanja niti ne bi mogel ponoviti, da si želi stikov z mladoletno hčerko in bo zato spoštoval odredbe pravosodnih organov ter nazadnje tudi očitek, da je sodišče zaključek o vpletenosti obdolženega v mrežo preprodajalcev sprejelo brez kakršnegakoli dokaza. Sodišče je o slednjem sklepalo na podlagi dejstva, da je obsojeni ob prijetju izkazoval nerazumljivo vedenje, ki bi mu lahko botrovala tudi nervoza, ker mu je bil zaupan prevoz blaga velike vrednosti, česar pa ni uspel uspešno izvesti. Ob tem pa vendarle ni odveč pripomniti, da glede na očitek obtožbe niti ne gre za odločilno dejstvo, v času odreditve pripora pa tudi ni potrebno, da so vsa odločilna in druga pomembna dejstva ugotovljena z gotovostjo, ampak zadošča že, če so posamezna dejstva izkazana z verjetnostjo (dokazni standard utemeljenega suma).

C.

9. Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Tako tudi sodba XI Ips 59808/2011-70 z dne 25. 1. 2012.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 472/2008
• Sklep I Ips 483/2008
• Sodba XI Ips 21/2009