VSRS Sodba XI Ips 47951/2014-116

Jedro

Pri presoji neogibnosti pripora za potek postopka in varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, ii) ali je poseg primeren za dosego cilja in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 47951/2014 z dne 17. 11. 2014 zoper M. S. odredila hišni pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Preiskovalna sodnica je izrazila nestrinjanje s predlogom za odreditev pripora in predlagala, naj o predlogu odloči zunajobravnavni senat. Slednji je ugodil predlogu okrožne državne tožilke in s sklepom II Ks 47951/2014 z dne 21. 11. 2014 zoper osumljenca odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženi in njegov zagovornik sta zoper sklep o odreditvi pripora vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nesorazmernosti ukrepa, saj naj ne bi bilo upoštevano določilo 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vložnik navaja, da se v sodni praksi pri takšnih kaznivih dejanjih ne odreja pripor, temveč največkrat prepoved približevanja. Oškodovanka in njeni sorodniki so v izjavah v preiskavi močno omilili prikaz dogodkov, kar dokazuje tezo obrambe, da je šlo za komajda prisotno oziroma mejno uporabo sile. Oškodovanka je povedala, da je sama prispevala k dogodku, da je prijavo podala v afektu in da jo je k temu nagovorila njena mati, ki ne mara obdolženca. Poleg tega je samo dogodek z dne 15. 11. 2014 ustrezno dokazno podprt. Sodišče v nasprotju z voljo oškodovanke preprečuje stike med obdolžencem in oškodovanko in oškodovanki vsiljuje zaščito, ki je ta ne želi, kar prav tako izkazuje nesorazmernost ukrepa. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da odpravi pripor oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Sodišče je v izpodbijanih sklepih ugotovilo utemeljenost suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Sodišče glede utemeljenega suma očitanih kaznivih dejanj kot tudi glede razlogov za odrejeni pripor ni ravnalo v nasprotju s podatki spisa. Zato je navedbe zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko šteti kot očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z vlogami, ki jih na sodišče naslavlja oškodovanka, pa vrhovna državna tožilka poudarja, da gre za osebo, ki je glede preživljanja sebe in otrok v popolni odvisnosti od obdolženca, kar slednji tudi izkorišča.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Obdolženi se je o njem izjavil v vlogi z dne 16. 1. 2015.

B.

5. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena URS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka in varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, ii) ali je poseg primeren za dosego cilja in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale(1). Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno izpodbija le pravilnost presoje sodišča glede obstoja tretjega pogoja, to je njegove neogibnosti, in zatrjuje, da ukrep ni sorazmeren, glede na majhno težo obravnavanih kaznivih dejanj in željo oškodovanke, da se obdolženca izpusti iz pripora.

6. Sodišče prve stopnje je ob presoji sorazmernosti ukrepa v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora ugotovilo, da izvrševanje takšnih kaznivih dejanj, kot se očitajo obdolžencu, ogroža življenje in zdravje oškodovancev, od katerih sta dva še mladoletna in tako deležna posebej skrbnega varstva s strani države, kar po prepričanju sodišča upravičuje poseg v osebno svobodo obdolženca z odvzemom prostosti. Po presoji sodišča namreč že iz opisa očitanih dejanj izhaja, da je obdolženi v daljšem časovnem obdobju stopnjeval svoje nasilno ravnanje do te mere, da je bilo ogroženo življenje partnerice in varnost ter zdravje njunih otrok. Višje sodišče je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča in pritožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se obdolžencu ne očita zgolj en poseg v integriteto drugega, temveč kontinuirano nasilno vedenje zoper več oseb. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pripor kot edini učinkoviti ukrep, s katerim se lahko obdolžencu v danem trenutku prepreči ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, sorazmeren z vrednostjo varovane dobrine, to je življenja in zdravja obdolženčevih mladoletnih otrok in oškodovanke P. R.

7. V zvezi z navedbami vložnika, da so oškodovanka in priče v preiskavi močno omilili svoje izjave glede stopnje nasilja, ki naj bi ga izvajal obdolženi, je treba pojasniti, da Vrhovno sodišče pri odločanju o obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti presoja zakonitost izdaje sklepa o odreditvi pripora in v tem pogledu ugotavlja le, ali so bili v trenutku odreditve pripora izkazani vsi pogoji, ki morajo biti podani. Na to presojo ne more vplivati nadaljnji potek in izid postopka preiskave oziroma nova dejstva in okoliščine, ki se izkažejo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva, je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. S. zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 9/2009 z dne 5. 2. 2009.

Datum zadnje spremembe:

14.04.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 81/2007
• Sodba XI Ips 26/2009
• VSRS Sodba XI Ips 13190/2016-97