VSRS Sodba XI Ips 43771/2014-62

Jedro

Ni moč pritrditi zagovornikom, da pri osumljencu ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je osumljenec državljan tuje države, kjer ima tudi stalno prebivališče in družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval, sodišče pa je ugotovilo tudi, da se pogosto giblje izven meja svoje matične države. Glede na navedene okoliščine je sodišče razumno presodilo, da je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji osumljenec s pobegom izpostavil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenca odredila pripor iz pripornega razloga

begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje tihotapstva po prvem odstavku 250. člena Kazenskega zakonika

(v nadaljevanju KZ-1).

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevih zagovornikov

zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevi zagovorniki. Iz zahteve izhaja, da zagovorniki sicer soglašajo s stališčem sodišč, da se za vrednost blaga v smislu 250. člena KZ-1 šteje tržna vrednost na območju Republike Slovenije, menijo pa, da je višina tržne vrednosti neobrazložena ter da v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. Da je bila vrednost cigaret 89.000 € temelji zgolj na uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter preliminarnem izračunu skupne vrednosti, ki jo je podala carinska uprava, pri čemer ta izračun ne vsebuje podatkov o cenah posameznih cigaret ter o metodologiji in avtorju izračuna. Iz listine „Izračun uvoznih dajatev za cigarete“ ni mogoče razbrati tržne cene, na katero se sklicujeta napadena sklepa. Zagovorniki nadalje navajajo, da je osumljenec ravnal v zmoti. Kadar vrednost blaga ni velika, gre zgolj za prekršek. Osumljeni je v zagovoru povedal, da je izračunal, da je skupna vrednost cigaret pod 50.000 € in je bil zato prepričan, da ne izvršuje kaznivega dejanja. Osumljenec ni vedel, da se vrednost blaga računa tako, kot mu je bilo pojasnjeno ob prijetju. Glede na dejstvo, da je bila zakonska določba, po kateri se vrednost blaga določa po njegovi tržni vrednosti na območju Republike Slovenije zaradi jasnosti vnesena šele s spremembo KZ-1B, je zagovor osumljenca, da je ravnal v zmoti prepričljiv in je njegova krivda izključena. Zagovorniki nasprotujejo tudi zaključku sodišča o neogibnosti in sorazmernosti pripora. Opozarjajo, da osumljenec še nikoli ni bil v postopku za kaznivo dejanje, da je dejanje priznal, vzrok za dejanje pa naj bi bila stiska v zvezi s preživljanjem družine. Navaja, da je osumljenec urejena osebnost, ki stalno prebiva z družino in dvema mladoletnima otrokoma, pri čemer sam preživlja celotno družino. Glede na vse te okoliščine ni mogoče sklepati, da bo osumljenec pobegnil, pripor pa je tudi nesorazmeren glede na pravice in svoboščine, v katere se z njim posega. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je bila vrednost blaga v postopku ugotovljena, sicer pa zahteva v tem delu po vsebini uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po njegovem mnenju je sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin napravilo pravilen sklep o obstoju begosumnosti ter sorazmernosti pripora.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu (v prevodu v

srbski jezik) in njegovim zagovornikom. Zagovorniki so izjavili, da pri vloženi zahtevi in že podanih argumentih vztrajajo.

B.

5. V zvezi z ugovorom, da je izpodbijani sklep glede tržne vrednosti pretihotapljenega blaga neobrazložen, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba tega ugovora ni uveljavljala v pritožbi. V pritožbi je obramba trdila, da je kot vrednost blaga po 250. členu KZ-1 potrebno vzeti prodajno vrednost v državi izvora, torej v Srbiji, in ne tržno vrednost na območju Republike Slovenije, kot je to storilo sodišče. Ni pa obramba tedaj uveljavljala, da je izračun vrednosti neobrazložen, tako da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti oziroma vsebinsko izpodbijati. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da glede te kršitve niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 420. člena ZKP.

6. Vrhovno sodišče ne sledi navedbam zagovornikov, da naj bi obsojenec ravnal v zmoti, ki izključuje njegovo krivdo. Zagovorniki ne uveljavljajo dejanske zmote oziroma ne trdijo, da je obsojenec zmotno menil, da tržna vrednost cigaret v Republiki Sloveniji ne presega velike premoženjske vrednosti oziroma 50.000 €.

Kot je moč razbrati iz zahteve za varstvo zakonitosti, naj bi osumljenec zmotno menil, da se zakonski znak „velika premoženjska vrednost“ določa po tržni vrednosti v državi izvora, kjer je tržna vrednost nižja, kakor v Sloveniji. Osumljenec torej zaradi nepoznavanja določbe sedmega odstavek 250. člena KZ-1

(po kateri se vrednost blaga pri očitanem kaznivem dejanju določa po tržni vrednosti na območju Republike Slovenije) naj ne bi vedel, da je njegovo ravnanje kazenskopravno inkriminirano oziroma naj bi menil, da gre zgolj za prekršek. Tako zatrjevana zmota je zmota o kaznivosti dejanja, ki nima pravnih učinkov. Za obstoj zavesti o protipravnosti kot elementu krivde zadostuje, da se storilec zaveda protipravnosti svojega ravnanja (24. člen KZ-1) in ni potrebno, da bi se zavedal tudi njegove kaznivosti(1). Pravna zmota je podana samo, če

storilec (iz upravičenih razlogov) ne ve, da je njegovo ravnanje v nasprotju s pravom (prvi odstavek 31. člena KZ-1).

7. Prav tako ni moč pritrditi zagovornikom, da pri osumljencu ni podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je osumljenec državljan Republike Srbije, kjer ima tudi stalno prebivališče in družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval. Sodišče je na podlagi osumljenčevega potnega lista ter poročila hrvaških varnostnih organov ugotovilo tudi, da se pogosto giblje izven meja svoje matične države. Glede na navedene okoliščine je sodišče razumno presodilo, da je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji osumljenec s pobegom izpostavil. Sodišče je prav tako pravilno ocenilo, da nemotenega poteka kazenskega postopka ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom iz 195., 195.b ali 199.a člena ZKP, saj osumljenec v Sloveniji nima prebivališča. Upoštevaje težo kaznivega dejanja pa je podano tudi sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode ter interesom, da se zaradi izvedbe kazenskega postopka zagotovi osumljenčeva navzočnost.

C.

8. Ker kršitve, na katere se sklicujejo osumljenčevi zagovorniki, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

9. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2014, str. 295-296; Ambrož, M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 52 in 134.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 1081/2015-147
• VSRS Sodba XI Ips 37005/2015-262
• Sodba XI Ips 8129/2010-48