VSRS Sodba XI Ips 33635/2014-167

Jedro

Iz spisa in dokazov, na katerih temelji pravnomočni sklep o odreditvi pripora, ne izhajajo okoliščine, ki bi dajale podlago za zaključek, da so policisti prestopili meje svojih pravic, ko so skušali ustaviti obdolženca (takrat še osumljenca). Take navedbe temeljijo na lastnih ugotovitvah obrambe o tajnem delovanju in lastni dokazni oceni, v dejanskih zaključkih sodišča pa nimajo podlage.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženega M. R., potem ko je Okrožno državno tožilstvo zoper njega vložilo obtožnico, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obdolženčeva zagovornica je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora zavrne, obdolženca pa izpusti na prostost.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da so v zahtevi v celoti ponovljeni pritožbeni očitki v zvezi z utemeljenim sumom in pripornim razlogom, na katere je pravilno in sprejemljivo odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. Očitek o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče argumentirano zavrnilo že v sodbi z dne 25. 9. 2014, pritožbeno sodišče pa se je seznanilo z vsemi relevantnimi pritožbenimi navedbami in s tem v zvezi v celoti sprejelo razloge sodišča prve stopnje, zato vrhovna državna tožilka meni, da sodišče druge stopnje ni kršilo določbe 395. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica zatrjuje, da sta izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita, saj ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. V preiskavi sodišču ni uspelo zaslišati policista Z., ker se ni odzival na vabila sodišča, s tem pa obrambi ni bila dana možnost soočiti se z obtožbo za kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec utemeljuje z dejanjem na škodo Z. Suma pa ni mogoče utemeljiti z ustno ovadbo, saj ovadba ni dokazno sredstvo. Sklicevanje sodišča na izpovedbe drugih prič je jalovo, saj se z obtožnico očita dejanje na škodo Z. glede dejanj, ki jih je obdolženec storil, in odzive Z., o katerih lahko izpoveduje le Z. Utemeljen sum zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po vložničini trditvi ni podan, saj sodišče ni pridobilo izvedenskega mnenja o vrsti, naravi in teži poškodb N. P. Za vložnico je nesprejemljivo razlogovanje na strani 7 prvostopenjskega sklepa, da je utemeljen sum zaradi storitve kaznivega dejanja na škodo policista Z. podan kljub temu, da v preiskavi ni bil zaslišan. V zvezi z izvedenskim mnenjem se vložnici zdi irelevanten zapis sodišča na 8. strani prvostopenjskega sklepa o spoštovanju rokov. Do tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo, ampak je le zapisalo, da bodo pomisleki uveljavljani v nadaljnjih fazah, v tem pa vložnica vidi kršitev 395. člena ZKP. Vložnica tudi trdi, da ni resničen zapis sodišča druge stopnje, da kršitve iz 371. in 372. člena ZKP niso bile navedene ali obrazložene.

6. Vložničini navedbi, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker sodišče v preiskavi ni zaslišalo policista Z., zaradi česar se obramba ni mogla soočiti z obtožbo za to kaznivo dejanje, nista utemeljeni. Iz sklepa prvostopenjskega sodišča (strani od 4 do 6) je razvidno, da so o dejstvu, da je moral policist Z. zaradi obdolženčeve vožnje odskočiti, izpovedali v preiskavi zaslišani policisti L., K. in S. Z njihovimi izpovedbami ter z uradnimi zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah in zbranih obvestilih je sodišče v bistvenem obrazložilo utemeljenost suma za to kaznivo dejanje. Ob zaslišanju policistov S. in K. je bila navzoča tudi vložnica, pri zaslišanju policista L. pa odvetnik B. T. s substitucijskim pooblastilom, zato je vložničina navedba o nemožnosti obrambe s seznanitvijo z obremenilnimi pričami oziroma dejstvi, o katerih so izpovedovale obremenilne priče, neutemeljena. S trditvijo, da v preiskavi izvedeni dokazi niso potrdili utemeljenega suma, vložnica podaja lastno dokazno oceno, zaradi zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložnica uveljavlja z ocenjevanjem izvedenskega mnenja, ki naj bi potrjevalo obdolženčev zagovor v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Utemeljen sum v zvezi s tem kaznivim dejanjem je sodišče oprlo na izpovedbi oškodovanca in M. B. ter izvid in obrazec SB Celje o poškodbi, ne pa na „klasifikator“ (o telesnih poškodbah) državnega tožilstva. Z vrednotenjem teh dokazov vložnica ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnica z navedbami o tem, da je policija nezakonito tajno opazovala obdolženca, ne more uspeti. Vsebinsko enake navedbe je podal obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo XI Ips 33635/2014 z dne 25. 9. 2014. V zvezi z navedbami o nezakonitem delu policije je Vrhovno sodišče v tej sodbi presodilo, da take navedbe temeljijo na lastnih ugotovitvah obrambe o tajnem delovanju in lastni dokazni oceni, v dejanskih zaključkih sodišča pa nimajo podlage. Presoja dejstev in okoliščin s tem v zvezi bo opravljena v nadaljevanju postopka na prvi stopnji, v tej fazi postopka pa je Vrhovno sodišče lahko ugotovilo le, da iz spisa in dokazov, na katerih temelji pravnomočni sklep o odreditvi pripora, ne izhajajo okoliščine, ki bi dajale podlago za zaključek, da so policisti prestopili meje svojih pravic, ko so skušali ustaviti obdolženca (takrat še osumljenca). Policisti so ravnali skladno z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se tudi sedaj sklicuje vložnica in v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da je pri zagotavljanju varnosti cestnega prometa še posebej pomembna preventivna dejavnost, zato je za te namene dopustno ustavljanje vozil tudi brez tako imenovane sprožilne situacije. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V isti sodbi je Vrhovno sodišče že presodilo, da so, prav tako kot sedaj vsebinsko enake navedbe o nezakonitem ogledu vozila in nezakoniti hišni preiskavi in nezakonitosti na njuni podlagi pridobljenih dokazov, neutemeljene. Prav tako je Vrhovno sodišče opravilo presojo navedb obrambe, ki jih vložnica sedaj ponovno uveljavlja, da v opisu in razlogih sklepa ni konkretizirano, kaj, zakaj in kako naj bi bil oslabljen del telesa oškodovanega N. P., saj so njegove poškodbe konkretizirane v razlogih izpodbijanega sklepa, pa tudi v razlogih sedaj izpodbijanega pravnomočnega sklepa, v katerih je sodišče povzelo vsebino zdravniškega izvida, iz katerega so razvidne oškodovančeve poškodbe, med drugim tudi zlom desnega gležnja. Z izhajanjem iz obdolženčevega zagovora o oškodovančevem napadu na obdolženca in nastanku oškodovančevih poškodb vložnica uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložnica uveljavlja z navedbami, da sodišče zgolj ugiba, da je policist Z. odskočil, da ga obdolženec ne bi povozil, in s tem nekritično sledi državnemu tožilcu.

8. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vložnica zatrjuje, da sodišče ni konkretiziralo morebitnih prejšnjih obsodb in ni upoštevalo nastopa zakonske rehabilitacije, zato obdolženec velja za neobsojenega, s sklicevanjem na postopke, ki so v teku, pa tega pripornega razloga ni mogoče utemeljiti. Nadalje vložnica zatrjuje, da pripor ni neogibno potreben in da varnost ljudi ni ogrožena, pripor pa tudi ni sorazmeren ukrep. Glede na obdolženčeve objektivne in subjektivne okoliščine podaljševanje pripora po vložničinem mnenju ni utemeljeno, zato se vložnica zavzema kvečjemu za odreditev hišnega pripora. Obdolženec ima tri otroke, njegova žena pa je brezposelna, s priporom pa mu sodišče neutemeljeno onemogoča kakršno koli delo in s tem možnost preživljanja družine. Vložničine trditve o nastopu zakonske rehabilitacije so nekonkretizirane, zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Z ocenjevanjem objektivnih in subjektivnih okoliščin, na katerih temelji presoja sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibnosti pripora, vložnica ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Končno so neutemeljene vložničine navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do enakih pritožbenih navedb, s čimer naj bi kršilo 395. člen ZKP. Iz sicer kratke obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje (stran 2, točka 4 in 5) je razvidno, da se je sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami o neobstoju utemeljenega suma in pripornega razloga in da je s tem v zvezi v celoti pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP ni podana.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženega M. R. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP) po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe (7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 80289/2010-138
• Sodba XI Ips 60638/2011-164
• VSRS Sodba I Ips 14384/2010-223