VSRS Sodba XI Ips 47134/2014-187

Jedro

Sklep o obstoju pripornega razloga begosumnosti je utemeljen, saj osumljenčevi izjavi o nameravani selitvi v tujino, konkretno na Nizozemsko, kjer ima prijatelja in kjer bi delal, in izjavi, da bo s skupino petih ljudi z deli v tujini začel v začetku marca, daje posebno težo utemeljen sum, da je osumljenec član dobro organizirane mednarodne hudodelske združbe, ki je delovala na območju več evropskih držav, tudi na Nizozemskem. Resna in konkretna nevarnost, da bi osumljenec s pomočjo svojih povezav iz tujine pobegnil in se izognil nadaljnjemu kazenskemu postopku ter visoki zaporni kazni, ki je predpisana za očitano mu kaznivo dejanje, izhaja tudi iz okoliščine, da vsi sostorilci kaznivega dejanja še niso bili odkriti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper osumljenega J. Č. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep je senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve 20. in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in ker utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ni podan. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočen sklep razveljavi in pripor odpravi, oziroma podrejeno, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče izvršitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa prekine.

3. Vrhovna državna tožilka meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Pripor sodišče odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in če je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter sodišču očita, da v izpodbijanemu sklepu ni obrazložilo, iz katere listinske dokumentacije izhaja utemeljen sum, da naj bi osumljeni deloval v hudodelski združbi, v okviru katere naj bi organiziral prevoz prepovedane droge z Nizozemske v Slovenijo in drogo hranil na svojem domu ter od K. L. prevzel dva kilograma heroina in deset kilogramov amfetamina.

7. Preiskovalna sodnica je ob presoji podatkov in dokazov, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku in ki jih v 10. točki izpodbijanega sklepa natančno povzema tudi senat okrožnega sodišča, presodila, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sum je v izpodbijanem sklepu utemeljila s konkretnimi dejanji osumljenca. V izpodbijanem sklepu je vsaka posamezna prodaja prepovedane droge natančno opisana ter časovno in krajevno opredeljena, navedena pa je tudi natančna količina prodane prepovedane droge ter kupnina, ki so jo zanjo plačali tajni delavci policije. Konkretizirani in obrazloženi so tudi očitki o organizaciji prevoza petdesetih kilogramov prepovedane droge amfetamin z Nizozemske v Slovenijo, o količini prepovedane droge, ki jo je osumljenec prevzel od K. L. in o količini prepovedane droge, ki jo je osumljenec z namenom nadaljnje prodaje hranil na svojem domu in v gozdu ter vinogradu v bližini svoje stanovanjske hiše v B. S tem je preiskovalna sodnica po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu obstoj utemeljenega suma ustrezno utemeljila.

8. Zagovornik v zvezi z utemeljenostjo suma tudi navaja, da sodišče suma o obstoju hudodelske združbe, v kateri naj bi deloval osumljenec, ni utemeljilo. Sodišču očita, da v izpodbijanem sklepu hudodelske združbe ni niti konkretiziralo niti podrobno obrazložilo, pri čemer je natančneje opisalo le vlogo osumljenca in K. L., medtem ko je vlogo ostalih domnevnih članov združbe le pavšalno opisalo.

9. Če je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami iz prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) storjeno zaradi izvedbe hudodelskega načrta združbe najmanj treh oseb in je član združbe storil to kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem, gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta osumljenec in K. L. organizirala prevoze prepovedanih drog amfetamin in heroin z Nizozemske v Slovenijo. Prepovedano drogo sta si nato razdelila in organizirala nadaljnjo prodajo le-te, osumljenec v Sloveniji, K. L. pa na Hrvaškem, kjer je prepovedano drogo prevzel in prodajal B. M. V obrazložitvi sklepa so njihova dejanja konkretno opisana. Poleg navedenih treh oseb, katerih ravnanje ustreza opisu hudodelske združbe, je pri hrambi in prenašanju prepovedane droge sodelovala tudi M. F., ki je med drugim urejala stike osumljenca z odjemalci prepovedane droge in K. L. Njena vloga je podrobneje opisana na 14., 20., 22. in 30. strani izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice. V hudodelski združbi pa sta po opisu dejanja sodelovala tudi neznani storilec, ki se je na Nizozemskem in v Sloveniji s K. L. dogovarjal za prodajo amfetamina in heroina, ter neznani storilec, ki je kot voznik tovornega vozila z Nizozemske v Slovenijo pripeljal prepovedani drogi.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na procesno fazo postopka vloga posameznega člana hudodelske združbe v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice določno opisana in v obrazložitvi sklepa tudi konkretizirana, s čimer je sodišče zadostilo standardu utemeljenega suma, da je osumljenec deloval v hudodelski združbi. Kolikor pa zagovornik trdi, da so razlogi sodišča o utemeljenosti suma napačni, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovornik v zahtevi izpodbija priporna razloga, iz katerih je bil zoper osumljenca odrejen pripor. Glede osumljenčeve begosumnosti uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da osumljenec v tujini nima povezav, ki bi mu omogočile bivanje v tujini. Zgolj razmišljanje osumljenca o selitvi v tujino, kjer bi delal, pa ne predstavlja utemeljenega razloga za presojo, da je pri osumljencu podana begosumnost. Zagovornik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 52426/2013-47.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklep preiskovalne sodnice in senata okrožnega sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti utemeljen in ni v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča v sodbi, ki jo citira zagovornik. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da osumljenčevi izjavi o nameravani selitvi v tujino, konkretno na Nizozemsko, kjer ima prijatelja in kjer bi delal, in izjavi, da bo s skupino petih ljudi z deli v tujini začel v začetku marca, daje posebno težo utemeljen sum, da je osumljenec član dobro organizirane mednarodne hudodelske združbe, ki je delovala na območju več evropskih držav, tudi na Nizozemskem. Resna in konkretna nevarnost, da bi osumljenec s pomočjo svojih povezav iz tujine pobegnil in se izognil nadaljnjemu kazenskemu postopku ter visoki zaporni kazni, ki je predpisana za očitano mu kaznivo dejanje, izhaja tudi iz okoliščine, da vsi sostorilci kaznivega dejanja še niso bili odkriti.

14. Zagovornik v zahtevi nasprotuje tudi presoji preiskovalne sodnice, da je v obravnavani zadevi podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Navaja, da zgolj dejstvi, da je osumljenec brez zaposlitve in da je bil pred leti pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 311. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ne zadoščata za zaključek sodišča, da je pri osumljencu podana ponovitvena nevarnost. Po stališču zagovornika to velja zlasti zato, ker je bila osumljencu za kaznivo dejanje po 311. členu KZ, ki niti ni istovrstno dejanje, izrečena pogojna obsodba, kar pomeni, da ni šlo za hujše kaznivo dejanje. Zaradi odsotnosti konkretne utemeljitve ponovitvene nevarnosti je sodišče po navedbah zagovornika kršilo osumljenčevo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

15. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 razsodilo, da se glede na besedilo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane, in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

16. Preiskovalna sodnica je na 34. in 35. strani sklepa opisala tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri osumljencu. Njeni presoji je pritrdil tudi senat okrožnega sodišča v 12. točki izpodbijanega sklepa. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Za kaznivo dejanje, ki se očita osumljencu, je predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora in pomeni najtežje kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. Posebno težo kaznivemu dejanju pa dajejo tudi okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Dejavnost hudodelske združbe, v kateri je imel vsak član točno določeno vlogo, je bila skrbno načrtovana in se je izvajala na območju več držav. Vloga osumljenca v tej hudodelski združbi je bila zelo pomembna. Preiskovalna sodnica pa je tudi upoštevala, da je osumljenec trgoval z večjimi količinami dveh izjemno nevarnih drog za človekovo zdravje, pri čemer se osumljencu očita veliko število posamičnih prodaj.

17. Med subjektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila vztrajnost in kontinuiteto osumljenčevega delovanja, saj je v relativno kratkem časovnem obdobju organiziral prevoz velike količine prepovedane droge ter v strnjenem časovnem obdobju nekaj mesecev tajnima delavcema prodal večje količine prepovedane droge in ob tem v bližini svoje stanovanjske hiše hranil več kot sedem kilogramov prepovedane droge amfetamin. Osumljenec ni zaposlen in je prodaja prepovedane droge postala njegov način preživljanja. Iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov izhaja, da je prepovedano drogo ponujal več odjemalcem in da je imel utečen način prodaje. Tajnemu delavcu policije je med drugim povedal, da se s prodajo prepovedane droge ukvarja že dvajset let, da se zaveda tveganja in mora biti zelo pazljiv. Osumljenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 16440/2010 z dne 3. 3. 2010 že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen enega leta zapora ter preizkusna doba treh let. S sodbo mu je bila izrečena tudi denarna kazen. Ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je šlo v tem primeru za lažje kaznivo dejanje, saj je bil osumljenec obsojen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po petem odstavku 311. člena KZ. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi izhaja, da je osumljenec tako v primeru storitve kaznivega dejanja po 311. členu KZ kot v obravnavanem primeru zasledoval cilj pridobivanja premoženjske koristi od nedovoljene trgovine.

18. Navedene okoliščine kažejo na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost oziroma bojazen, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost z izvajanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Zato sodišče z izpodbijanima sklepoma ni kršilo niti 3. točke prvega odstavka 201. člena niti 25. člena Ustave.

19. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ter okoliščin iz prvega odstavka 201. člena ZKP, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Zagovornik trdi, da sta v izpodbijanem sklepu podani kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 20. člena Ustave, ker sodišče neogibnosti pripora ni obrazložilo.

20. Preiskovalna sodnica je glede na način izvršitve kaznivega dejanja in stopnjo izkazane ponovitvene nevarnosti pri osumljencu utemeljeno presodila, da je v obravnavanem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in da pripora glede na izkazane okoliščine tudi ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. Presodila je, da hišni pripor ni nikakršno zagotovilo, da osumljeni ne bi mogel ponavljati kaznivih dejanj in voditi preprodaje prepovedanih drog prek različnih komunikacijskih sredstev. Prepovedani drogi, s katerima je osumljenec trgoval, ne ogrožata le človekovega zdravja, temveč tudi življenje, osumljenec pa se pri prodaji prepovedane droge ni niti najmanj oziral na možne posledice svojih dejanj. Njegov edini namen je bil pridobiti si čim večji zaslužek. S tem je preiskovalna sodnica zadostila tako zakonskim (drugi odstavek 202. člena ZKP) kot ustavnim (prvi odstavek 20. člena Ustave) zahtevam glede neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka.

C.

21. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP). Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 11665/2015-132
• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90
• VSRS Sodba XI Ips 24167/2015-456