VSRS Sodba XI Ips 46301/2014-304

Jedro

Preiskovalna sodnica je oprla zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bilo pridobljeno premoženje, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja pranja denarja, zgolj na dejstvo, da je glede tega predikatnega kaznivega dejanja vložena zahteva za preiskavo. Vendar zgolj vložena zahteva za preiskavo ni dokaz, ki bi s stopnjo utemeljenosti suma potrjeval, da je bilo dejanje, kot se očita, res storjeno. Presojo, ali je podan utemeljen sum, mora sodišče narediti na podlagi dokazov, ki jih predloži upravičeni tožilec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega U. R. odredila pripor iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi suma storitve dveh kaznivih dejanj pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat istega sodišča je zavrnil pritožbo, ki jo je vložil osumljenčev zagovornik.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Navaja, da je kaznivo dejanje pranja denarja vselej odvisno od obstoja temeljnega oziroma predikatnega kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist. Sodišče v konkretnem postopku ne razpolaga z nobenimi dokazi, na podlagi katerih bi lahko ocenilo, da je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe položaja in da se je obdolženi zavedal, da razpolaga s t. im. umazanim denarjem. Takšno zavedanje osumljenca je predpogoj za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja. Prav tako sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo pripornega razloga koluzijske nevarnosti, ob čemer je sodišče napačno ocenilo, da je ta priporni razlog podan. Sodišče ni ugotovilo ničesar, kar bi bilo mogoče šteti za dejanje, ki je usmerjeno na vplivanje na priče, temveč izhaja iz povsem nedokazane predpostavke, da so vse izjave prič lažne oziroma prirejene, ker naj bi jim tako naročil osumljenec, in na tej podlagi napravi zaključek, da je obdolženec v preteklosti že vplival na priče. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da le-ta ni utemeljena. Iz vsebine zahteve izhaja, da se obramba ne strinja z oceno dejstev, ki jih je navedlo sodišče v obeh izpodbijanih sklepih, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Oba izpodbijana sklepa imata razloge o vseh odločilnih dejstvih. Preiskovalna sodnica je pritrdila razlogom državne tožilke glede obstoja utemeljenega suma, tudi glede predhodnega kaznivega dejanja, za katerega je prav zoper obdolženega R. že vložena zahteva za preiskavo. V zvezi z obstojem pripornega razloga pa vrhovna državna tožilka posebej izpostavlja ugotovitve sodišča o povezavah in stikih obdolženca z vodilnimi v družbi T. d.o.o., ter njegovem vplivu v tej družbi v času predkazenskega postopka.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in zagovorniku. V vlogi z dne 19. 12. 2014 se je o njem izjavila obdolženčeva zagovornica, odvetnica A. R.

B.

5. Sodišče odredi pripor s pisnim sklepom, katerega obvezne sestavine so določene v drugem odstavku 202. člena ZKP. Sklep o odreditvi pripora mora poleg ostalih sestavin obsegati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Zagotavljanje pravnih jamstev udeležencev kazenskega postopka (predvsem tistih iz 25. člena Ustave Republike Slovenije) narekuje sodišču, da v razlogih navede pot, po kateri je prišlo do odločitve (t. im. sodniški silogizem). Šele če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na konkreten način, je mogoča kasnejša presoja njene pravilnosti.

6. V izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora preiskovalna sodnica navaja, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženi storil dve kaznivi dejanji pranja denarja, katerega zakonski znak je tudi vedenje osebe, ki se ji takšno dejanje očita, da je denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem (zadnji odstavek na strani 17). Zaključek o tem, da je ta znak kaznivega dejanja podan, je preiskovalna sodnica oprla na ugotovitev, da se pranje denarja nanaša na posle med konzorcijem A. in družbo T. v zvezi z ..., potek teh poslov pa je obdolženemu R. prav gotovo znan, saj je bil v spornem obdobju direktor družbe T. Nadalje preiskovalna sodnica navaja, da je v zvezi s temeljnim kaznivim dejanjem višja državna tožilka zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ) vložila zahtevo za preiskavo, iz katere izhaja, da je Zvezno državno tožilstvo v Švici Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije posredovalo informacije in dokumentacijo o poslih med koncernom A. in družbo S., ki se nanašajo na T. in iz katerih izhaja, da so bile svetovalne pogodbe med tema dvema družbama zgolj navidezne, sklenjene z namenom plačevanja podkupnin pri projektih ... in .... Direktor družbe S. Intercontinental je bil P. K., od katerega naj bi obdolženi R. prejel sredstva, ki so predmet kaznivih dejanj pranja denarja v tem kazenskem postopku.

7. Glede na povzete razloge sklepa je preiskovalna sodnica oprla zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bilo pridobljeno premoženje, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, zgolj na dejstvo, da je glede tega predikatnega kaznivega dejanja vložena zahteva za preiskavo. Vendar zgolj vložena zahteva za preiskavo ni dokaz, ki bi s stopnjo utemeljenosti suma potrjeval, da je bilo dejanje, kot se očita, res storjeno. Presojo, ali je podan utemeljen sum, lahko naredi le sodišče, in sicer na podlagi dokazov, ki jih predloži upravičeni tožilec. V tej fazi postopka seveda ne gre za izvajanje in ocenjevanje dokazov, a sklepa o obstoju utemeljenega suma kot dokaznega standarda ni mogoče narediti drugače kot s presojo, ali iz dokazov, ki jih je navedlo in predložilo tožilstvo, izhaja zahtevana stopnja verjetnosti, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje.

8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ni mogoče zaključiti, da je bila takšna sodna presoja dokazov opravljena, saj v njih niti niso navedeni dokazi, ki bi naj po oceni sodišča s stopnjo utemeljenega suma dokazovali, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, prav tako preiskovalna sodnica ni podala presoje dokazov, iz katere bi bilo moč ugotoviti, po kakšni poti pravnega sklepanja je prišla do zaključka glede utemeljenega suma. Na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih je zagovornik opozoril že v pritožbi, a je zunajobravnavni senat v sklepu zgolj ponovno opisal kazniva dejanja, ki se očitajo osumljenemu R., ter pritrdil sklepu preiskovalne sodnice glede obstoja utemeljenega suma, prav tako kot preiskovalna sodnica pa tudi senat ni navedel razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, po kakšni poti je prišel do takega zaključka.

9. Vrhovno sodišče tako ne more preizkusiti pravilnosti zaključka sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pranja denarja kot temeljnega pogoja za odreditev pripora. Izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora (prvi odstavek 426. člen ZKP). Zoper osumljenca je bil pripor s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 46301/2014 z dne 19. 12. 2014, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju X Ks 46301/2014 z dne 3. 12. 2014, podaljšan, zato Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

11. Ker je ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka in izpodbijani sklep razveljavilo, Vrhovno sodišče ostalih, v zahtevi zatrjevanih kršitev, ni presojalo.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 45721/2014-263
• Sodba XI Ips 91/2009
• VSRS Sodba XI Ips 18222/2015-431