VSRS Sodba XI Ips 42701/2014-116

Jedro

Skladno z drugim odstavkom 202. člena ZKP mora biti v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je obdolženec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja - te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno formuliran kot npr. v izreku sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper osumljenega S. L. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep je senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočen sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma podrejeno, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom plačila varščine in obljubo osumljenca, da ne bo zapustil prebivališča.

3. Vrhovna državna tožilka meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, kot je opisano v opisu dejanja zahteve za preiskavo, ki jo je neposredno po zaslišanju osumljenca vložila okrožna državna tožilka, ni kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah(1) presodilo, da mora biti skladno z določbo drugega odstavka 202. člen ZKP v odločbi o odreditvi pripora kaznivo dejanje, katerega je osumljenec utemeljeno osumljen, konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto osumljenčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Šele, če je kaznivo dejanje dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre, je mogoče preizkusiti utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako vsebinsko dovršen in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).

Osumljencu se v sklepu o odreditvi pripora, ki je bil sicer izdan potem, ko je državna tožilka vložila zahtevo za preiskavo, a še pred sklepom o preiskavi, očita, da je 10. 10. 2014 ob 17.30 na naslovu C., Ljubljana, hranil in prenašal z namenom nadaljnje preprodaje 20 rjavih stekleničk, v katerih se je nahajala prozorna tekočina (v vsaki steklenički 20 ml - prva alineja), da je 10. 10. 2014 ob 21.35 v stanovanju na naslovu T., Ljubljana, z namenom nadaljnje preprodaje hranil 680 ml prepovedane droge GBL (druga alineja) ter, da je 10. 10. 2014 ob 21.35 v stanovanju na naslovu T., Ljubljana, z namenom nadaljnje preprodaje hranil 18 ampul z napisom Testosteronie Depo 250 mg/l ml 680 ml, katere so prepovedane snovi (tretja alineja).

Kljub temu, da v prvi alineji ni navedeno, da je bil preliminarno testirani vzorec pozitiven na GBL (Gama–butirolakton), pa to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Preiskovalna sodnica je v obrazložitvi sklepa navedla, da iz poročila o kriminalističnotehničnih ugotovitvah z dne 10. 10. 2014 izhaja, da je bilo vseh dvajset stekleničk v celoti napolnjenih s prozorno tekočino, testirani vzorec pa je pokazal, da se je v njih nahajala snov GBL. Kaznivo dejanje je s tem dovolj določno navedeno, tako da se da ugotoviti, za kateri konkretni življenjski primer gre. Identična snov je bila osumljencu zasežena pri hišni preiskavi (druga alineja).

Zagovornik trdi, da GBL ni prepovedana droga, ker ni uvrščen na seznam prepovedanih drog. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu navedla, da je GBL derivat oziroma intramolekularni ester GHB-ja (Gama hidroksi butanojska kislina), ki je v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog(2) razvrščen v skupino III. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, so učinki GHB-ja in njegovih derivatov primerljivi, pri čemer pri manjših dozah (do 2,5 g) delujejo stimulativno in evforično, pri večjih dozah pa depresivno in so zmožni povzročiti začasno globoko spanje oziroma komo (zaradi navedenega učinka to drogo imenujejo tudi droga za posilstvo). Sodišče je zaključek, da je bila osumljencu zasežena prepovedana droga utemeljilo na podlagi primerljivosti učinkov GBL-ja in GHB-ja, ki je prepovedana droga. Na podlagi količine zaseženih snovi in pripadajoče opreme (brizgalke in injekcijske igle), je preiskovalna sodnica ocenila, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec hranil zasežene snovi z namenom nadaljnje prodaje. Glede na to, da so bile v predkazenskem postopku opravljena zgolj preliminarna testiranja vzorcev, bodo šele nadaljnje preiskave zaseženih snovi pokazale, ali gre v tem primeru za prepovedane droge ali za predhodne sestavine prepovedanih drog. Standardu utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je sodišče zadostilo.

Sodišče pa ni utemeljilo zgolj suma, da je osumljenec z namenom prodaje hranil in prenašal prepovedane droge, ampak tudi sum, da je z istim namenom hranil tudi prepovedane snovi v športu. Kot je pojasnilo sodišče, je testosteron, ki je bil osumljencu zasežen pri hišni preiskavi, na Listi prepovedanih snovi in postopkov pri Slovenski antidoping organizaciji, in sicer naj bi šlo za anabolični agens skupine 1.b. Lista oziroma seznam, ki ga redno posodablja Svetovna protidopinška agencija, temelji na Mednarodni konvenciji proti uporabi nedovoljenih snovi v športu, ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija.(3)

6. V zvezi z zaseženim testosteronom zagovornik še navaja, da je očitek o količini (18 ampul z napisom Testosteronie Depo 250 mg/l ml 680 ml) zaseženega testosterona protispisen. V primeru uveljavljanja protispisnosti ni dovolj, da vložnik zahteve zgolj navede na katero odločilno dejstvo, ki ga je sodišče ugotovilo v sklepu, se kršitev nanaša, temveč mora tudi pojasniti, kateri listini oziroma zapisniku to dejstvo nasprotuje. Ker zagovornik slednjega ni pojasnil, Vrhovno sodišče te navedbe ni moglo presoditi.

7. Zagovornik nadalje navaja, da, ker se senat okrožnega sodišča ni opredelil do pritožbene navedbe, da dejanje, ki se očita osumljencu, ni kaznivo dejanje, izpodbijanega drugostopenjskega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih okoliščinah, kar pomeni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah(4) presodilo, da kadar drugostopenjsko sodišče ne odgovori na vse pritožbene navedbe, gre za kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, pri čemer mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti obrazložiti tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila v drugostopenjski sodbi lahko podana le, če niti prvostopenjska niti drugostopenjska sodba sploh ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah(5) presodilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Iz sklepa senata okrožnega sodišča izhaja, da se je senat s pritožbeno navedbo zagovornika seznanil in nanjo tudi odgovoril (4. točka obrazložitve sklepa), zato bistvena kršitev določbe kazenskega postopka ni podana.

8. Zagovornik trdi, da je državna tožilka opis kaznivega dejanja naknadno „popravila“, kar je storila z zlorabo procesnih pravic, zato je treba upoštevati prvotni opis kaznivega dejanja, ki se očita osumljencu. Zagovornik zatrjevane zlorabe procesnih pravic z ničimer ne konkretizira. Če s tem misli na tožilkino ravnanje, ko je na naroku dne 12. 10. 2014, po zaslišanju osumljenca, zahtevo za preiskavo dopolnila (list. št. 41), kršitev ni podana. Kot je iz zapisnika o naroku razvidno, je državna tožilka zgolj navedla, katera predpisa snovi, ki so bile zasežene osumljencu, opredeljujeta kot prepovedane droge. O tej dopolnitvi zahteve za preiskavo sta se na naroku izjavila tako osumljenec kot tudi njegov zagovornik. S tem je bilo zadoščeno zahtevi po kontradiktornosti na naroku (tretji odstavek 169. člena ZKP). Zahteva tudi v delu, v katerem zagovornik navaja, da je državna tožilka po odreditvi pripora spremenila oziroma dopolnila zahtevo za preiskavo, ne more biti uspešna. Morebitna sprememba ali dopolnitev opisa dejanja, do katere pride po odreditvi pripora, ne more biti predmet presoje zakonitosti odreditve pripora, ampak ima osumljenec na voljo samostojno pravno sredstvo (peti odstavek 169. člena ZKP).

9. Zagovornik v zahtevi navaja, da sklepa temeljita na nedovoljenih dokazih, ki so bili že na prvi pogled nezakonito pridobljeni (uveljavlja kršitev 18. člena v zvezi s 83. členom ZKP). Pri tem v zahtevi tega očitka ne konkretizira, ampak se sklicuje zgolj na navedbe (navede odstavek in stran pritožbe), ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo(6), da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato kršitev zakona, v zvezi s katerimi se vložnik zahteve sklicuje na pritožbene navedbe, ne presoja. Takšna navedba kršitev v zahtevi namreč ne zadosti kriterijem prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi. Iz tega razloga Vrhovno sodišče tudi ni presojalo zagovornikovih navedb, da se senat okrožnega sodišča do teh pritožbenih navedb ni opredelil.

10. Zagovornik v zahtevi nasprotuje utemeljitvi, da so pri osumljencu podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Navaja, da je preiskovalna sodnica begosumnost osumljenca utemeljila zgolj na dejstvu, da je osumljenec tuj državljan. Te zagovornikove navedbe v izpodbijanih sklepih nimajo opore.

Preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni upoštevala zgolj dejstva, da je osumljenec državljan Kraljevine Jordanije in Republike Makedonije. Pri presoji njegove begosumnosti je tudi upoštevala, da si v Republiki Sloveniji družine ni ustvaril in da njegovi starši živijo v Jordaniji, brat pa v Avstriji. V Sloveniji nima niti premoženja niti zaposlitve. Osumljencu je preiskovalna sodnica sicer pritrdila, da je v letošnjem letu ponovno vpisan v študijski program Fakultete za arhitekturo v Ljubljani in upoštevala njegov zagovor, da je prejšnje študijsko leto pavziral, a je hkrati ugotovila, da na študentski izkaznici, ki jo je dal sodišču na vpogled, ni nalepke, ki bi izkazovala vpis v študijskem letu 2013/2014. V Slovenijo je prišel v okviru programa izmenjave študentov. Preiskovalna sodnica je upoštevaje navedene okoliščine presodila, da vezi z okoljem, v katerem osumljenec živi, niso tako močne, da pri osumljencu ne bi bila podana realna in konkretna nevarnost bega. Pri oceni begosumnosti je upoštevala tudi težo kaznivega dejanja in predpisano kazen (od enega do deset let zapora). Upoštevaje te okoliščine, je sklep preiskovalne sodnice, da je pri osumljencu podana nevarnost bega, po presoji Vrhovnega sodišča razumen. Zagovornikovemu sklepu, da nalepka študijskega leta 2014/2015 na osumljenčevi študentski izkaznici potrjuje, da osumljenec letos redno izpolnjuje študijske obveznosti, ni mogoče pritrditi. Študentska nalepka zgolj izkazuje, da ima imetnik izkaznice status študenta. Dokazov, ki bi izpolnjevanje študijskih obveznosti potrjevali, pa obramba ni predložila. Z vidika utemeljevanja begosumnosti ni odločilno, ali je osumljenec v lanskem študijskem letu pavziral (izgubil status študenta) ali je letnik ponavljal (kar je, ob povzemanju osumljenčevega zagovora, očitno po pomoti, zapisal senat okrožnega sodišča), zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Poleg tega iz obeh sklepov izhaja, da osumljenec na predloženi študentski izkaznici nalepke za lansko študijsko leto ni imel, kar pomeni, da ni imel statusa študenta. Zagovornikovo nestrinjanje s tem zaključkom pa pomeni nedopustno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Na podlagi navedenih razlogov sta tako preiskovalna sodnica kot senat okrožnega sodišča, utemeljeno zaključila, da je v obravnavanem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za zagotovitev osumljenčeve navzočnosti, in da pripora glede na izkazane okoliščine tudi ni moč nadomestiti z milejšim ukrepom. S tem sta zadostila tako zakonskim (drugi odstavek 202. člena ZKP) kot ustavnim (prvi odstavek 20. člena Ustave) zahtevam glede neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka(7). Sodišče s svojo presojo ni kršilo drugega odstavka 192. člena ZKP oziroma ravnalo arbitrarno, kot v zahtevi navaja zagovornik. Glede zagovornikovega očitka, da sodišči ob odreditvi pripora nista upoštevali načela sorazmernosti, je treba povedati, da je teža dejanja, ki se očita osumljencu, le eden od elementov za presojo sorazmernosti(8) med posegom v osumljenčevo osebno svobodo in neoviranim potekom kazenskega postopka. V primeru, ko se odreditev pripora izkaže za neogibno potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, sodišču v razlogih sklepa ni potrebno izrecno navajati, da je odrejeni ukrep sorazmeren z osumljenčevo pravico do osebne svobode (del katere je tudi pravica do svobodnega izobraževanja), ker je ta presoja vsebovana že v presoji neogibnosti pripora(9). Zato se do pritožbenih očitkov v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora tudi senatu okrožnega sodišča ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati.

C.

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 27378/2010-71 (XI Ips 29/2010) z dne 11. 5. 2010, I Ips 320/2005 z dne 26. 10. 2005 in druge.

(2) Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, Uradni list RS, št. 45/14 z dne 20. 6. 2014. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS št. 49/00 in drugi), na katero se sklicuje državna tožilka in ki jo v izpodbijanem sklepu citira preiskovalna sodnica, ne velja več.

(3) Zakon o ratifikaciji Mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu, Uradni list RS, št. 113/2007 z dne 11. 12. 2007.

(4) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998 in druge.

(5) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 72/98 z dne 14. 6. 2001 in druge.

(6) Gl. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 165/99 z dne 5. 9. 2002, I Ips 234/2005 z dne 27. 10. 2005 in I Ips 33925/2010-123 z dne 14. 11. 2013.

(7) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 59/2003 z dne 6. 3. 2003.

(8) Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-144/96 z dne 2. 7. 1996.

(9) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 10974/2011 z dne 7. 4. 2011.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 4955/2015-110
• VSRS Sodba XI Ips 18222/2015-435
• Sodba XI Ips 41313/2013-109