VSRS Sodba XI Ips 48268/2014-133

Jedro

Opredelitev ravnanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ali več posamičnih kaznivih dejanj v obravnavanem primeru ne more imeti vpliva na obstoj pogoja za odreditev pripora po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Med kaznivimi dejanji sta namreč navedeni dve dejanji, pri katerih znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi presega 500 EUR. Ti ravnanji torej tudi izven konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja izpolnjujeta zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen do treh let zapora, kar pomeni, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti za ti dejanji dopustna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom

I Kpd 48268/2014 z dne 18. 11. 2014

zoper osumljenega B. K. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena

Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da

je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 ter nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom

z dne 20. 11. 2014

pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik. V zahtevi navaja, da niso izpolnjeni pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po

prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivi dejanji poslovne goljufije in zatajitve. Meni tudi, da pri osumljencu ni izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da pripor ni neogiben, sorazmeren in human ukrep.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je izkazan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitana mu kazniva dejanja, kvalifikacija kaznivih dejanj

goljufije kot enega nadaljevanega kaznivega dejanja je pravilna, podan pa je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je podal izjavo, v kateri je vztrajal pri vloženi zahtevi in v njej podanih argumentih. Izjavi je priložil tudi osumljenčevo pogodbo o zaposlitvi, plačilne liste ter kartico posojilnice.

B.

5. Iz uvodnih navedb zahteve je moč razbrati, da zagovornik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ravnanja, ki so opisana v III. točki izreka sklepa, predstavljajo eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Zagovornik ocenjuje, da gre za t. i. majhne goljufije, med katerimi ni takšne časovne povezanosti, ki se zahteva za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

6. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve, ob tem pa še dodaja, da opredelitev ravnanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ali več posamičnih kaznivih dejanj v obravnavanem primeru ne more imeti vpliva na obstoj pogoja za odreditev pripora po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Med dejanji, ki so opisana v III. točki izreka, sta navedeni dve dejanji, pri katerih znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi presega 500 EUR. Ti ravnanji torej tudi izven konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja izpolnjujeta zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen do treh let zapora, kar pomeni, da je odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti za ti dejanji dopustna. Pripor, iz razloga ponovitvene nevarnosti, pa je dopustno odrediti tudi v primeru utemeljenega suma, da je storilec izvršil kaznivo dejanje poslovne goljufije

po prvem odstavku 228. člena KZ-1

, ki je opisano pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa.

7. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da pripor ni neogiben in sorazmeren ukrep. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče ugotovilo, da je osumljenec v krajšem časovnem obdobju izvršil več premoženjskih kaznivih dejanj, da je bil v preteklosti zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že obsojen, večino očitanih dejanj pa je storil v preizkusnih dobah. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je osumljenec odvisnik od iger na srečo. Glede na navedene okoliščine je sodišče utemeljeno sklepalo na obstoj visoke stopnje nevarnosti, da bo osumljenec, če ostane na prostosti, z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj nadaljeval in s tem ogrožal varnost ljudi (kamor po ustavnosodni praksi sodi tudi varnost njihovega premoženja – odločbi Ustavnega sodišča Up-75/95 z dne 7. 7. 1995 ter U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996). Navedene okoliščine ter teža očitanih dejanj (osumljenec naj bi z izvršenimi kaznivimi dejanji oškodovance skupaj oškodoval za več kot 13.000 EUR), pa prav tako utemeljujejo sklep, da ponovitvene nevarnosti ni moč odpraviti z milejšim ukrepom ter da stopnja ogrožanja varnosti ljudi odtehta poseg v osumljenčevo pravico do osebne svobode. Zagovornik navedeno oceno sodišča sicer izpodbija z navedbami, da je osumljenec prepovedal igralnicam, da mu dovolijo vstop, da namerava obiskati psihologa, da je pripravljen vzeti kredit in poravnati dolgove, da se je odklopil z interneta, ter obljubil, da podobnih kaznivih dejanj ne bo več storil. Te navedbe pa na presojo ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora ne morejo imeti vpliva, saj vsebujejo zgolj obljube osumljenca, ne pa tudi okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bo osumljenec te obljube uresničil oziroma da bo spoštoval režim milejšega ukrepa. Tudi dejstvo, da je osumljenec zaposlen kot natakar ter da dobro zasluži samo zase ponovitvene nevarnosti ne zmanjšuje. Okoliščina, da se je osumljenec na poziv delavke zglasil na policijski postaji, pa bi lahko bila upoštevna, če bi bil pripor zoper osumljenca odrejen iz razloga begosumnosti, medtem ko za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne more biti odločilna.

8. Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo navedb zagovornika, da ni podan utemeljen sum glede kaznivega dejanja poslovne goljufije in zatajitve, saj naj bi imel osumljenec resen namen pričeti z gostinsko dejavnostjo, vendar zaradi slabega poslovanja naj ne bi uspel plačati najemnine za najete poslovne prostore. S temi navedbami zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9. Kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 28484/2014-81
• Sodba XI Ips 48/2009
• Sodba XI Ips 52852/2011-65