VSRS Sodba XI Ips 42570/2014-35

Jedro

Sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 397/14 z dne 10. 10. 2014 zoper tujca A. L. odredila pripor na podlagi 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) od 10. 10. 2014 od 6.00 ure dalje. Začasni izročitveni pripor je bil odrejen na podlagi razpisane tiralice Albanije zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po drugem odstavku 278. člena Kazenskega zakonika Albanije. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 42570/14 z dne 16. 10. 2014 pritožbo tujčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tujčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče zoper tujca odredilo pripor, kljub temu, da je bilo seznanjeno z nezakonitostjo kazenskega postopka, ki je zoper njega tekel v Albaniji, in kljub temu, da ni razpolagalo z ustreznimi listinami, ki se zahtevajo po EKI, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tujec begosumen, ter da ima sam največji interes, da se kazenski postopek zoper njega v Albaniji ponovno izvede. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep odpravi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 7. 11. 2014, predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je tujčeva zagovornica enake razloge, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, nanje pa je zunajobravnavni senat argumentirano odgovoril. Meni, da v skladu z EKI prošnji za začasni pripor ni potrebno priložiti listin, ki jih omenja zahteva, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa je ustrezno obrazložen tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo tujcu na naslov Uprave ZPKZ Koper dne 12. 11. 2014, njegovi zagovornici pa dne 10. 11. 2014. O odgovoru vrhovne državne tožilke se tujčeva zagovornica ni izjavila. Odgovor, poslan tujcu na naslov Uprave ZPKZ Koper, je bil Vrhovnemu sodišču dne 14. 11. 2014 vrnjen s spremnim dopisom, iz katerega izhaja, da je bil tujec dne 3. 11. 2014 izpuščen iz pripora. Vrhovno sodišče je istega dne pri Upravi ZPKZ Koper opravilo poizvedbe, ali se tujec morebiti nahaja na kakšnem drugem naslovu na območju Republike Slovenije. S strani Uprave ZPKZ Koper je bilo pojasnjeno, da se je tujec po izpustitvi iz pripora vrnil na območje Republike Italije.

B.

5. Vložnica zahteve trdi, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zoper tujca odredilo pripor, kljub temu, da država prosilka v skladu s 16. členom EKI še ni posredovala izvirnika ali overjene kopije izvršljive sodbe, ali pripornega oziroma zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, ter kljub temu, da je bilo sodišče seznanjeno, da naj bi bil kazenski postopek zoper tujca v Albaniji nezakonit, ker mu je bilo sojeno v nenavzočnosti.

6. V obravnavanem primeru je sodišče zoper tujca odredilo začasni izročitveni pripor na podlagi določbe 16. člena EKI. Navedeno mednarodno pogodbo, ki ureja ekstradicijo, je naša država ratificirala (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 22/94), ratificirala pa jo je tudi Albanija. V prvem odstavku 16. člena EKI je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po drugem odstavku 16. člena EKI navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v drugem a) odstavku 12. člena (izvirnik ali overjena kopija izvršljive sodbe, ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga, ali druge listine z istim učinkom, izdane v skladu s postopkom, določenim v zakonu države prosilke), in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo zahtevala izročitev, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, in če je to le možno, podati opis iskane osebe. Začasen pripor se sme odpraviti, če zaprošena država v 18. dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov, omenjenih v 12. členu EKI.

7. Kot je utemeljeno presodil že zunajobravnavni senat okrožnega sodišča (4. točka na 2. strani sklepa), je preiskovalna sodnica, ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora, razpolagala z listino Interpola o mednarodni tiralici, s katero je bil odrejen ukrep prijetja s privedbo. Iz navedene listine je razvidno, da je bila s strani Okrožnega sodišča v Tirani v Albaniji izdana sodba, opr. št. 986 z dne 16. 7. 2013, s katero je bil tujec spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po drugem odstavku 278. člena Kazenskega zakonika Albanije, in s katero mu je bila izrečena kazen sedem let zapora. Iz Interpolove tiralice je razviden tudi opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga tujec storil dne 4. in 5. marca 2012, ko naj bi iz Slovenije v Albanijo prenesel znesek v višini 500.000,00 EUR, pri čemer je ponaredil potrebno dokumentacijo. V listinah Interpola je tujec tudi natančno označen, saj je naveden datum in kraj njegovega rojstva, spol, jezik, katerega govori, ter njegov zakonski stan. Takšni podatki so tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadoščali za odreditev začasnega izročitvenega pripora po 16. členu EKI. Vrhovno sodišče je namreč že v več svojih odločbah (na primer I Ips 103/2004 z dne 15. 4. 2004 in XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011) zavzelo stališče, da je sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

8. Tujčeva zagovornica v zahtevi trdi, da je bil kazenski postopek zoper tujca v Albaniji nezakonit, saj mu je bilo sojeno v njegovi nenavzočnosti in celo brez njegove vednosti, zaradi česar sodišče, ki je bilo s temi okoliščinami seznanjeno, zoper njega ne bi smelo odrediti pripora. Vložnica zahteve pa ob tem očitno spregleda, da je sodišče v tej fazi postopka zgolj odredilo pripor zaradi zagotovitve tujčeve navzočnosti v postopku in zaradi preprečitve njegovega pobega, vsebinsko pa bo sodišče o izročitvi odločalo šele, ko oziroma če bo prejelo zahtevo za izročitev Albaniji z vsemi potrebnimi dokumenti. Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na nedopustnost izročitve. Take navedbe pa bi lahko bile upoštevne v postopku odločanja o zahtevi za izročitev.

9. Neutemeljen je tudi očitek zahteve, da pri tujcu ni podan priporni razlog begosumnosti oziroma da izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Okoliščine, ki so navedene v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, torej dejstvo, da je priprti tujec – državljan Republike Italije, ki ga na našo državo ne veže nobena okoliščina, da se je doslej očitno izogibal kazenskemu postopku, ki je zoper njega tekel v Albaniji, da mu je bila v tem postopku izrečena visoka zaporna kazen, ter da bi bila njegova izročitev Albaniji onemogočena, če bi se vrnil v Republiko Italijo, saj ta svojih državljanov ne izroča, predstavljajo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil prestajanju zaporne kazni. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da ima tujec sam največji interes, da se kazenski postopek v Albaniji ponovno izvede, da ima v Republiki Sloveniji poslovne partnerje, s katerimi že vrsto let sodeluje ter odprt bančni račun, da gre za starejšo osebo šibkega zdravstvenega stanja ter da ima hudo bolne družinske člane, pomeni uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje tujčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 7388/2009-33 ( XI Ips 109/2009)
• VSRS Sodba XI Ips 53553/2014-118
• VSRS Sodba XI Ips 80050/2022