VSRS Sodba XI Ips 4572272014-195

Jedro

Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da je pri obdolžencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 45722/2014 z dne 8. 11. 2014, zoper obdolženega M. L. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 45722/2014 z dne 11. 11. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je dne 13. 11. 2014 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov kršitve KZ-1 in ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da je kršen zakon glede presoje, ali je pripor neogibno potreben oziroma ali ga je mogoče nadomestiti s hišnim priporom, da obdolženec v priporu ne bo imel zagotovljenega ustreznega zdravljenja, da ima psihične težave ter hepatitis C, v priporu pa so mu odvzeli vsa potrebna zdravila. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navaja, da je v obravnavani zadevi podan utemeljen sum, ki je oprt na številne dokaze, da je sodišče ustrezno presodilo, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z odreditvijo hišnega pripora ter se opredelilo tudi do obdolženčevih zdravstvenih težav, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec dne 24. 11. 2014 in njegov zagovornik dne 21. 11. 2014 seznanjena. Obdolženec se je o njem izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 26. 11. 2014. V njej je opisal svoje zdravstveno stanje ter poudaril, da mu v priporu ni zagotovljena ustrezna medicinska oskrba.

B.

5. Očitek zahteve, da v obravnavanem primeru ni podan obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (7. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice in 4. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oprli predvsem na prestreženo telefonsko komunikacijo obdolženca, poročilo o tajnem opazovanju, zapisnik o zasegu predmetov, poročilo o kriminalističnotehničnih ugotovitvah, uradni zaznamek o zbranih obvestilih, zapisnik o preiskavi obdolženčevega stanovanja ter zagovor C. M. Sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa podrobno povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v času med aprilom in majem 2014 na območju Ljubljane različnim uživalcem prodajal prepovedano drogo heroin. Obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati trditve zahteve, da prestrežena komunikacija med obdolžencem in ostalimi udeleženci pri preprodaji prepovedane droge ne kaže, da je ravno obdolženec bil tisti, ki je drogo preprodajal, ter da se v tej komunikaciji obdolženec in njegova zunajzakonska partnerka B. D. le omenjata. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj neogibne potrebnosti pripora ter da bi sodišče zoper obdolženca lahko odredilo milejši ukrep - hišni pripor. Sodišče je razloge, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom navedlo v 8. točki sklepa dežurne preiskovalne sodnice ter v 5. točki sklepa zunajobravnavnega senata. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora oziroma njegove nenadomestljivosti z drugim milejšim ukrepom je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa (težo kaznivega dejanja in obsegom kriminalne dejavnosti, dejstvom, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen na zaporno kazen za istovrstno kaznivo dejanje, okoliščino, da je brez zaposlitve in prihodkov ter da naj bi si s preprodajo prepovedane droge pridobival denarna sredstva), iz katerih je razvidno, da je pri obdolžencu podana visoka in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da je pripor neogiben za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi - odvisnikov od prepovedanih drog, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), zlasti še, ker je obdolženec prepovedano drogo preprodajal tudi na naslovu, kjer prebiva s svojo partnerko ter prodajo organiziral z uporabo telefona.

7. Vložnik zahteve s ponavljanjem pritožbenih trditev, da obdolženec, ki boleha za hepatitisom C in psihičnimi težavami v priporu nima ustrezne zdravstvene oskrbe, da mu ni mogoče zagotoviti ustreznega prestajanja pripora, da zaradi tega nastajajo za državo nesorazmerni stroški ter da utegne obdolženec v priporu postati konflikten ter storiti „nekaj, kar bomo vsi obžalovali“, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede obstoja nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja ter s tem povezane neogibnosti odreditve pripora. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

8. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Kp 58768/2013-750
• VSRS Sodba XI Ips 33635/2014-80
• Sodba I Ips 14/2008