VSRS Sodba XI Ips 43614/2014-91

Jedro

Zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev enega izmed milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 43614/2014 z dne 18. 10. 2014 odredil pripor zoper obdolženega iz pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 1., 2. ter 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 43614/2014 z dne 21. 10. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da v času odreditve pripora ni bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zagovornik še navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sklepa pa so popolnoma nejasni, ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do načela sorazmernosti in milejših ukrepov, s katerimi je mogoče nadomestiti pripor. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in sicer tako, da se obdolžencu pripor ne podaljša, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da obvestila in dokazi, navedeni v sklepu preiskovalnega sodnika, izkazujejo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa. Zagovornikove navedbe predstavljajo drugačno oceno dejstev, s čemer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec še navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, ker razlogi za odreditev pripora v medsebojni povezavi utemeljujejo neogibnost pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 24. 11. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik neutemeljeno navaja, da v času odreditve pripora zoper obdolženca ni bil podan utemeljen sum, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa, izhaja iz uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon naznaniteljice J. G., posnetkov videonadzornih kamer, fotografij, preliminarnega poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 16. 10. 2014, odredbe Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 43412/2014 z dne 16. 10. 2014 o zasegu avtomobila Renault Megane ter uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od J. R., A. F. in V. F.(točka 7 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika in točka 6 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč prve in druge stopnje o obstoju utemeljenega suma. Zagovornik z drugačno oceno okoliščin glede obstoja utemeljenega suma, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP. V zahtevi ne pojasni, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, zato se Vrhovno sodišče do navedene kršitve ni moglo opredeliti. V nadaljevanju zahteve zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista (ustrezno) opredelili do načela sorazmernosti in odreditve milejših ukrepov, ki bi po navedbah zagovornika prav tako dosegli namen, ki sta ga sodišči zasledovali z odreditvijo pripora. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora zaključil, da odrejenega pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom (točka 8 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika); ob morebitni izpustitvi na prostost bi obdolženec, ki je državljan Republike Srbije ter v naši državi nima družine in premoženja, lahko odšel v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku, prav tako bi lahko uničil sledove kaznivega dejanja ter ponovil istovrstno kaznivo dejanje (točka 8 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika). Zunajobravnavni senat je pritrdil razlogom preiskovalnega sodnika in obrazložil, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, ker z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, to je varnost ljudi, njihovega premoženja in zagotoviti nemoten potek kazenskega postopka (točka 10 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev enega izmed milejših ukrepov, ki jih je predlagal zagovornik (varščina, javljanje na policijski postaji, prepoved približanja določenemu kraju ali osebi, izročitev potnega lista in osebne izkaznice, hišni pripor)(1). Zunajobravnavni senat je v točki 10 obrazložitve sklepa še zaključil, da je glede na težo obsojencu očitane kriminalne dejavnosti in stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, pripor sorazmeren ukrep. Zagovornik z drugačno oceno okoliščin glede sorazmernosti ter nujnosti in neizogibne potrebnosti pripora, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Glede obstoja pripornih razlogov vložnik napravi zaključek, da v primeru odreditve milejšega ukrepa priporni razlogi ne bi bili več podani. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča pripor neogibno potreben, vložnik pa obstoj vseh treh pripornih razlogov izpodbija le v povezavi s trditvijo, da je pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ne pa tudi obstoj pripornih razlogov samih po sebi, saj v tej smeri ne navede nobenega razloga, je potrebno zahtevo tudi v tem delu zavrniti.

8. Zagovornik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev 192., 195. a, 195. b, 196., 199. a, 200. in 201. člena ZKP), ustavnih določb (kršitev določbe o enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena, določbe o odreditvi in trajanju pripora iz 20. člena, določbe o enakem varstvu pravic iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz 23. člena, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena, določbe o pravnih jamstvih v kazenskem postopku iz 29. člena in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije) in določb iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev pravice do svobode in varnosti iz 5. člena, pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena in določbe o prepovedi diskriminacije iz 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj navaja posamezne določbe kazenskega postopka, ustavne pravice in pravice, določene v EKČP, ki naj bi bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

Op. št. (1) : Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in

XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 11665/2015-132
• Sodba I Ips 472/2008
• VSRS Sodba XI Ips 47134/2014-187