VSRS Sodba XI Ips 28560/2014-111

Jedro

Ni utemeljeno pričakovanje, da bo obtožnica tuje države sestavljena po pravilih slovenskega kazenskega postopka, zato je treba presojati zahtevi za izročitev priloženi obtožnico in zapriseženo izjavo, v kateri so navedeni dokazi, ki podpirajo obtožbene očitke, kot celoto.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A. T. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 524. členu ZKP, ki traja od 9. 7. 2014 od 1.18 ure do izročitve tuji državi oziroma do odločitve ministrstva za pravosodje, s katero se izročitev zavrne. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženca in pritožbi njegovega zagovornika po uradni dolžnosti in zagovornika po pooblastilu zavrnil kot neutemeljene.

2. Obdolženčev zagovornik po pooblastilu je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v obravnavanem primeru sodišču ni treba navesti razlogov, zakaj izročitev očitno ni nedopustna; da je sodišče navedlo vse razloge, ki jih zahteva tretji odstavek 524. člena ZKP; da morajo biti dokazi v prošnji za izročitev navedeni in ne priloženi; da izpodbijani sklep vsebuje razloge o utemeljenosti suma; ter da vložnik zahteve v pritožbi zoper prvostopenjski sklep ni problematiziral, da poročilo agenta FBI ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP, zato s tem v zvezi sedaj glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in povzemanju pritožbenih navedb navaja, da preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu ni navedla razlogov, na podlagi katerih je napravila sklep, da na podlagi prošnje ni mogoče sklepati, da je očitno, da izročitev ni dopustna, razlogi sodišča o tem dejstvu pa so tudi zmotni. Iz popisa prilog k prošnji za izročitev po vložnikovem stališču ne izhaja, da bi ji bili priloženi dokazi, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti utemeljen sum, zato je prošnja za izročitev nepopolna. V zvezi z utemeljenim sumom vložnik še navaja, da obtožnica velike porote ne navaja dokazov in ne vsebuje konkretnega dejanskega stanu kaznivih dejanj, ki se očitajo zahtevani osebi. Zato vložnik meni, da o utemeljenem sumu kot predpogoju za odreditev pripora sploh ni mogoče odločati. Nadalje, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata vložnik navaja, da je senat zavzel povsem napačno stališče glede utemeljenosti suma, saj dokazi niso navedeni niti v obtožnici niti v poročilu agenta FBI, slednje pa tudi ne more nadomestiti navedbe dokazov v obtožnici. Po vložnikovem stališču preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat nista podala razlogov o tem, zakaj štejeta utemeljen sum za ugotovljen, zato se izpodbijanih sklepov sploh ne da preizkusiti. Končno vložnik še navaja, da je zunajobravnavani senat zmotno povzel navedbe iz Komentarja ZKP pri 523. členu ZKP, saj je iz slednjega razvidno, da mora utemeljen sum izhajati iz dokumentov, ki so priloženi prošnji za izročitev. Poročilo agenta FBI po vložnikovem mnenju formalno in vsebinsko ne ustreza naravi dokumentov, navedenih v 3. točki tretjega odstavka 523. člena ZKP, zato izpodbijana sklepa ne bi smela ugotavljati utemeljenega suma na vsebini tega poročila.

6. Po tretjem odstavku 524. člena ZKP preiskovalni sodnik, če prošnja za izročitev tujca ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, izda nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, razen če je že iz same prošnje očitno, da izročitev ni dopustna. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je bila prošnja za izročitev obdolženca posredovana po diplomatski poti, skladno s 4. členom Pogodbe o izročitvi med vladama Republike Slovenije in Združenih držav Amerike, to je Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike, podpisanega 25. junija 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in Združenimi državami Amerike, podpisane 25. oktobra 1901; da je bila prošnja vložena v roku dveh mesecev od prijetja obdolženca; ter da so bili prošnji priloženi potrdilo v. d. direktorja J. O. iz Kazenskega sektorja, Oddelka za mednarodne zadeve, Ministrstva za pravosodje Združenih držav Amerike z dne 2. 9. 2014, zaprisežena izjava A. G. v podporo prošnji za izročitev Okrožnega sodišča Združenih držav Amerike za okrožje zahodnega Teksasa, oddelek v El Pasu, številka EP-12-CR-0638-KC (5) z dne 21. 3. 2013, tiralica, ki jo je izdalo to sodišče, prepis relevantnih zakonskih določb, zaprisežena izjava M. R., specialnega agenta Zveznega preiskovalnega urada (FBI), v podporo prošnji za izročitev, sredstva za ugotovitev obdolženčeve identitete, datum njegovega rojstva, njegova fotografija ter obtožnica. Glede na povedano je sodišče zaključilo, da prošnja za izročitev izpolnjuje vse pogoje iz 523. člena ZKP. S tem, ko obdolženčev zagovornik zatrjuje, da je zmotna presoja sodišča o tem, da na podlagi prošnje za izročitev ni mogoče sklepati, da je očitno, da izročitev ni dopustna, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje s presojo sodišča ter predstavlja lastno oceno prošnje za izročitev. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikovemu zatrjevanju, da prošnji za izročitev niso priloženi dokazi, ki potrjujejo utemeljenost suma, oziroma da ti dokazi niso navedeni v priloženi obtožnici. Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno pričakovanje, da bo obtožnica tuje države sestavljena po pravilih slovenskega kazenskega postopka (prvi odstavek 269. člena ZKP), zato je v obravnavanem primeru treba presojati priloženi obtožnico in zapriseženo izjavo specialnega agenta FBI, v kateri so navedeni dokazi (izjave sodelujočih prič, dokazi romunske policije, poročila o bančnih računih, konkretna vsebina sporočil, poslanih preko elektronske pošte, naslovi elektronske pošte, ki naj bi jih uporabljal obdolženec ipd.), ki podpirajo obtožbene očitke, kot celoto. Obtožni akt tuje države je lahko sestavljen in sprejet po pravilih, ki veljajo v tuji državi, kar je treba upoštevati pri presoji vsakega posameznega primera posebej. S temi dokazi se je po ugotovitvi preiskovalne sodnice (sklep, stran 5) in kot izhaja iz zaprisežene izjave A. G. seznanila in jih pregledala velika porota Okrožnega sodišča Združenih držav Amerike za okrožje zahodnega Teksasa, oddelek v El Pasu, ki je zoper obdolženca izdala obtožnico. Omenjeno sodišče je na podlagi take obtožnice izdalo tudi nalog za prijetje obdolženca. Na podlagi ugotovitve, da je prošnja tuje države popolna, da so ji priloženi vsi dokumenti v skladu s tretjim odstavkom 523. člena ZKP, je sodišče (z resda skopo, a še zadostno obrazložitvijo) zaključilo, da je zoper obdolženca podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča logično in razumno utemeljeno stališče sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da so izpolnjeni pogoji za odreditev tako imenovanega klasičnega ekstradicijskega pripora zoper obdolženca. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

23.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 34830/2014-80
• VSRS Sodba XI Ips 80/2014-131
• Sodba I Ips 471/2008