VSRS Sodba XI Ips 38372/2014-78

Jedro

Glede na dejstvo, da je osumljenec dvojni državljan dveh tujih držav, da ima stalno prebivališče v tujini, kjer ima tudi družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval, ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, obstoja realna nevarnost, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je z v uvodu navedenim sklepom zoper osumljenca odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku

(v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prikrivanja po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika

(v nadaljevanju KZ-1).

Senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik. Navaja, da v ravnanju osumljenca ni moč zaznati vseh znakov kaznivega dejanja. Nobenega dokaza namreč ni, da je osumljenec vedel, da kupuje stvar, ki ima pravno hibo. Zagovornik nasprotuje tudi zaključku sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Dejstvo, da je osumljenec dvojni državljan in da je skozi Slovenijo le potoval ter višina zagrožene kazni namreč po oceni zagovornika niso tehtni razlogi za sklepanje, da bo pobegnil. Ocena osumljenčevega bodočega ravnanja je preuranjena, zgolj hipotetična in nekonkretizirana. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da zagovornikovo utemeljevanje kršitve kazenskega zakona pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede pripornega razloga begosumnosti pa meni, da je ta razlog v sklepu o odreditvi pripora ustrezno obrazložen.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu (v prevodu v poljski jezik) in njegovemu zagovorniku. Izjave nista podala.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo do tedaj zbrane dokaze ter na njihovi podlagi argumentirano zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je bilo vozilo, s katerim je bil osumljenec ustavljen v Sloveniji, ukradeno ter da je osumljenec vedel, da gre za ukradeno vozilo večje vrednosti. Sodišče je ugotovilo, da osumljenec ni vedel točnega imena prodajalca, da je razpolagal le z enim ključem ter da se je takoj po prevzemu vozila odpeljal v smeri Grčije. Da je osumljenec vedel, da gre za ukradeno vozilo, je sodišče sklepalo tudi na podlagi vrednosti vozila, ki je okoli 80.000 €, ter zagovora osumljenca glede okoliščin nakupa tako dragega vozila. Osumljenec je namreč povedal, da je avans izročil v Nemčiji, vozilo pa nato prevzel v Belgiji in prodajalcu izročil preostalo gotovino na parkirišču. Upoštevaje navedene ugotovitve je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ne glede na to, da je osumljenec predložil kupoprodajno pogodbo in prometno dovoljenje.

6. Prav tako ni moč pritrditi zagovorniku, da pri osumljencu ni podan priporni

razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je osumljenec državljan Armenije in Poljske, da ima stalno prebivališče na Poljskem, kjer ima tudi družino, čez Slovenijo pa je zgolj potoval. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v tujino in se s tem izognil kazenskemu postopku. Pravilno pa je ocenilo tudi, da nemotenega poteka kazenskega postopka ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom, kakor s priporom.

C.

7. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).

8. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.02.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 8129/2010-48
• Sodba XI Ips 82540/2010-82 (XI Ips 84/2010)
• Sodba XI Ips 23787/2011-123