VSRS Sodba XI Ips 33635/2014-80

Jedro

Trditev zahteve, da je bilo uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti policija, nezakonito, temelji na vložnikovi lastni oceni dokazov, nima pa podlage v dejanskih zaključkih sodišča. Iz spisa oziroma iz dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne izhajajo okoliščine, ki bi dajale podlago za zaključek, da so policisti prestopili meje svojih pravic, ko so poskušali ustaviti osumljenca. Zato ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper osumljenega M. R. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi suma storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po prvem odstavku 244. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Pritožbo, ki jo je zoper sklep preiskovalne sodnice vložil osumljenčev zagovornik, je senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vložnik navaja, da osumljencu ni mogoče očitati kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1, saj ni bilo zakonite podlage za opravljanje uradnega dejanja policije, ki je pred tem osumljenca nezakonito, brez odredbe tajno opazovala. Nezakonito postopanje policistov je tudi razlog za nezakonitost hišne preiskave, pri kateri je bila najdena registrska tablica, zaradi česar se očitek glede kaznivega dejanja po 251. členu KZ-1 opira na nezakonito pridobljen dokaz. Glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena KZ-1 izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, saj niti v opisu niti v razlogih ni konkretizirano v čem in zakaj naj bi bil začasno znatno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa in njegova zmožnost za delo precej zmanjšana. Zmoten pa je tudi zaključek o utemeljenosti suma glede tega kaznivega dejanja, saj bi moralo sodišče dati potrebno težo zagovoru. Sklepu zunajobravnavnega senata vložnik očita arbitrarnost, ker sodišče odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, temveč je pritožbene navedbe enostavno prezrlo. Po mnenju vložnika osumljenec ni ponovitveno nevaren, razlogi izpodbijanega sklepa pa so glede pripornega razloga, sklepa o ogroženosti ljudi ter nujnosti in neogibnosti pripora pomanjkljivi in protispisni. Zagovornik predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da utemeljen sum izhaja iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice, ki jim je pritrdil tudi senat. Zagovornik presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma izpodbija s svojo oceno zbranega dokaznega gradiva in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zagovornik utemeljuje s podajanjem lastne ocene pomena in moči dokazov, na katere sodišče opira svojo presojo. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sklep senata protispisen. Senat se je seznanil s pritožbenimi navedbami, na njih izčrpno odgovoril v povezavi z razlogi prvostopenjskega sklepa, s katerimi je v celoti soglašal.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 18. 9. 2014 navaja, da iz odgovora vrhovne državne tožilke ne izhajajo tehtni razlogi, ki bi omajali navedbe v njegovi zahtevi.

B.

5. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče presodilo, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za utemeljitev suma, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja. Sodišče je v razlogih povzelo vsebino dokazov, iz katerih izhaja, da naj bi osumljeni po tem, ko so ga policisti neuspešno ustavljali z zvočnimi in svetlobnimi signali, obvozil policijsko vozilo, postavljeno prečno na cestišče, tako da je zapeljal na pločnik proti policistu, ki ga je s svetlobnim znakom skušal ustaviti, zaradi česar je policist moral močno odskočiti, osumljeni pa je odpeljal naprej. Kasneje so policisti našli osumljenčevo vozilo in ga pregledali, pri tem pa na vetrobranskem steklu našli vinjeto, za katero se je izkazalo, da je ponarejena. Na podlagi teh podatkov je bila odrejena hišna preiskava osumljenčevega stanovanja, pri kateri so bile najdene ponarejene registrske tablice. Kaznivo dejanje hude telesne poškodbe naj bi osumljeni storil na škodo odvetnika N. P., ker je prišel z njim v spor zaradi previsoko zaračunanih stroškov odvetniških storitev.

6. Trditev zahteve, da je bilo uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti policija, nezakonito, kar bi pomenilo izostanek enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temelji na vložnikovih ugotovitvah o tajnem opazovanju in lastni oceni dokazov, nima pa podlage v dejanskih zaključkih sodišča. Gre za presojo dejstev in okoliščin, ki bodo šele ugotovljene in raziskane v nadaljevanju postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče lahko zato v tej fazi ugotovi le, da iz spisa oziroma iz dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne izhajajo okoliščine, ki bi dajale podlago za zaključek, da so policisti prestopili meje svojih pravic, ko so poskušali ustaviti osumljenca. Kot je navedlo pritožbeno sodišče, so policisti ravnali skladno z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje vložnik. Ustavno sodišče je namreč presodilo, da je pri zagotavljanju varnosti cestnega prometa še posebej pomembna preventivna dejavnost, zato je za te namene dopustno ustavljanje vozil tudi brez t. im. sprožilne situacije.

7. Ker ni podlage za sklep, da je bilo ravnanje policistov nezakonito, so neutemeljene tudi nadaljnje navedbe zahteve glede nezakonitega ogleda vozila in hišne preiskave in na tej podlagi pridobljenih dokazov, ki jih v izpodbijanem sklepu povzema sodišče in iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Glede kaznivega dejanja na škodo N. P. prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da niti v opisu niti v razlogih sklepa ni konkretizirano kaj, zakaj in kako naj bi bil oslabljen del oškodovančevega telesa. Oškodovančeve poškodbe so konkretizirane v razlogih sklepa, kjer je sodišče povzelo vsebino zdravniškega izvida, iz katerega izhajajo poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, med drugim zlom desnega gležnja, kar je zdravnik ocenil kot hudo telesno poškodbo.

8. Nestrinjanje s presojo sodišča in razlogi pravnomočnega sklepa ter navedbe zagovornika, da sila ni bila usmerjena zoper policista; da vozilo ni osumljenčeva last; da vinjeta ni bila uporabljena za vožnjo po avtocesti; da registrskih tablic osumljeni ni hranil z namenom, da jih uporabi; da sodišče ni dalo potrebne teže zagovoru osumljenca glede dogodka z oškodovanim P., presegajo okvir dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (prvi in drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede izpodbijanja obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zagovornik ocenjuje obdolženčev zagovor ter dokaze, ki so bili zbrani, drugače kot sodišče, posameznim dejstvom pa pripiše drugačno težo, ter na takšno svojo oceno dejanskih okoliščin opre trditev o neobstoju ponovitvene nevarnosti.

9. Zaključek v zvezi s tem pripornim razlogom je preiskovalna sodnica oprla na ugotovitve, da obdolženec ne spoštuje nikakršne avtoritete in je glede na način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj očitno oseba, ki lahko v konfliktnih situacijah reagira zelo agresivno, ter da je bil obdolženec v preteklosti že kaznovan zaradi kaznivih dejanj, storjenih na škodo policistov, in kaznivih dejanj z elementi nasilja, oziroma so zaradi takih kaznivih dejanj zoper njega v teku še drugi kazenski postopki, obravnavana kazniva dejanja pa naj bi obdolženi storil v času preizkusne dobe, izrečene s pogojno obsodbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ki ga je obdolženi prav tako storil na škodo policistov. Navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo zaključek, ki sta ga napravili sodišči.

10. Glede uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa preiskovalna sodnica pojasnila, iz katerih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, zakaj ni sledila zagovoru obdolženega in iz katerih subjektivnih in objektivnih okoliščin izhaja nevarnost, da bo obdolženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, med razlogi pa ni najti sicer pavšalno zatrjevanega nasprotja. Iz sklepa zunajobravnavnega senata je razvidno, da je senat presodil vse pravno relevantne pritožbene navedbe in se glede vseh odločilnih dejstev strinjal z zaključki in razlogi prvostopenjskega sodišča. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pojasnilo, zakaj je ocenilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca nujen in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Ker so bila obravnavana dejanja storjena v času preizkusne dobe, ni mogoče pričakovati, da bi obdolženi spoštoval hišni pripor. Nestrinjanje vložnika s takšno presojo in z razlogi, navedenimi v izpodbijanih sklepih, ne pomeni uveljavljane procesne kršitve, temveč izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), pavšalnih navedb, da je senat očitno prezrl pritožbene navedbe, pa niti ni mogoče preizkusiti.

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. R., zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe (7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

Datum zadnje spremembe:

12.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 4572272014-195
• VSRS Sklep I Kp 58768/2013-750
• Sodba XI Ips 9146/2009 (XI Ips 117/2009)