VSRS Sodba XI Ips 33642/2014-94

Jedro

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom po vložitvi obtožnega predloga podaljšalo pripor zoper obdolženega D. G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik 1. 9. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Po vsebini je zahteva za varstvo zakonitosti identična zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik vložil zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora in o kateri je Vrhovno sodišče odločilo dne 16. 9. 2014. Zagovornik v zahtevi navaja, da je v konkretni zadevi kršeno načelo ne bis in idem, saj je bil obdolženec za svoje dejanje že kaznovan v prekrškovnem postopku. Ne drži navedba višjega sodišča, da naj bi bilo spravljanje v podrejen položaj nov element, ki naj ne bi bil vsebovan v prekršku. Nadalje navaja, da ne obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva in zatrjuje odsotnost objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja in trdi, da bi glede na opis dejanja lahko kvečjemu šlo za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej za kaznivo dejanje, za katero pripora ni dovoljeno odrediti. Poleg tega pripor za obdolženca ni primeren ukrep, saj je obdolženec trajno duševno bolan in je potreben takojšnjega zdravljenja. V sklepu o podaljšanju pripora ni izkazana niti ponovitvena nevarnost, saj dejanj po dejanju dne 28. 7. 2014 ni več ponavljal. Sama teža kaznivega dejanja nikakor ne zadošča za sklep o ponovitveni nevarnosti, hkrati pa dejanja, ki se očitajo obdolžencu, niso težka kazniva dejanja. Ne nazadnje mora biti nevarnost konkretna. Zoper obdolženca je sodišče odredilo pretiran ukrep, s čimer je kršilo načelo sorazmernosti. V zaključku zahteve zagovornik posebej izpostavlja, da se sme pripor v skrajšanem postopku odrejati zgolj v primeru, da so podane izjemne okoliščine, ki v konkretni zadevi niso podane. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, da izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 12. 9. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva ponovno uveljavlja kršitev načela ne bis in idem. Na ta očitek je argumentirano in sprejemljivo odgovorilo višje sodišče v 4. točki sklepa. Višje sodišče je prav tako odgovorilo na trditvi iz zahteve, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ni podan in da ni izkazana ponovitvena nevarnost kot razlog za podaljšanje pripora. Sodišče je v 6. točki sklepa odgovorilo tudi na navedbe zagovornika, da je pri obdolžencu podana trajna blodnjava motnja in presodilo, da je izrečeni ukrep sorazmeren.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Obdolžencu je bil odgovor vročen dne 18. 9. 2014, zagovorniku pa 15. 9. 2014.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče v obravnavani zadevi kršilo načelo ne bis in idem oziroma prvi odstavek 10. člena ZKP, ki vsebinsko povzema 31. člen Ustave, in ki določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Obdolženec je bil namreč za isto ravnanje, ki je sedaj predmet kazenskega postopka, že kaznovan za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Zagovornik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, izhajajoč iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Sergey Zoluthin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, da bo pri storilcu, ki je bil že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška, kazenski postopek v zvezi z istim historičnim dogodkom mogoče voditi le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz enakega opisa dejanja oziroma iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, zaradi česar bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar (idem), ter da ne bo mogoče govoriti o sojenju o isti stvari takrat, ko ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. ESČP še posebej poudarja, da prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, ampak obsega že prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje. Iz odločitev ESČP je tudi razvidno, da vštevanje sankcije, izrečene v prvem sojenju, v kazen, izrečeno v drugem sojenju, ne vpliva na ugotovitev, ali je bilo ponovno sojeno o isti stvari. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče, ko je navedlo, da je izpodbijano zakonsko določbo tretjega odstavka 49. člena KZ (ki se ne razlikuje od sedaj veljavne določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1) mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da se obdolžencu sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, vendar pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana zakonska določba ni bila v neskladju z 31. členom Ustave.

6. Razmejitev med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) in kaznivim dejanjem nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je opravil že zakonodajalec. Medtem ko za prekršek zadostuje že golo izzivanje, drzno, nasilno, nesramno, žaljivo in podobno ravnanje, kar pri posamezniku povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, je za storitev kaznivega dejanja nasilništva potrebna večja intenzivnost delovanja storilca, katerega ravnanje neposredno in konkretno ogrozi življenje, telo ali svobodo posameznika, s čimer posameznika spravlja v podrejen položaj. Posameznik oziroma oškodovanec, ki se znajde v brezizhodnem položaju, postane objekt storilčevega nasilnega ravnanja. Že uporaba nedovršnega glagola „spravlja“ v podrejen položaj kaže, da je za kaznivo dejanje nasilništva potrebna določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma gre za ponavljajoča ravnanja storilca, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora uveljavljane kršitve zakona določno pojasniti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Da bi bilo utemeljenost očitka o kršitvi načela ne bis in idem mogoče preizkusiti, bi moral zagovornik pojasniti, v čem konkretno se dejansko stanje pri prekrških in kaznivem dejanju nasilništva, ki jih je storil obdolženec, prekriva. Vrhovno sodišče je že v sodbi,(1) s katero je odločilo o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, presodilo, da bi šele na podlagi tako konkretizirane zahteve Vrhovno sodišče moglo presoditi, ali je prišlo do podvajanja postopka (element bis). Zagovornik bi torej v zahtevi moral določno in jasno navesti, katera so tista dejstva, ki so pri prekrških in kaznivem dejanju nasilništva, ki se obdolžencu očita v tem kazenskem postopku, identična oziroma bistveno enaka. Vložena zahteva take konkretizacije ne vsebuje, saj zagovornik navaja zgolj odločbe ESČP in Ustavnega sodišča, ki so pri presoji kršitve načela ne bis in idem sicer pomembne, vendar zgolj z navajanjem predpisov in odločitev sodišč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče utemeljiti do te mere, da bi Vrhovno sodišče očitek uveljavljane kršitve lahko presodilo. Ker zahteva zagovornika v delu, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idem, ni substancirana, Vrhovno sodišče očitane kršitve ni moglo presoditi.(2)

8. Zagovornik nadalje navaja, da iz očitanega dejanja ne izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilništva ter da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Da je podan prav utemeljen sum kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 izhaja iz utemeljitve v sklepu okrajnega sodišča na straneh od 4 do 7. Obdolženec naj bi namreč v daljšem časovnem obdobju oškodovancem večkrat grozil, da bo vse požgal, pobil in poklal. S tem naj bi spravljal v podrejen položaj tako oškodovanca A. P. in člane njegove družine, saj si ti niso upali zapuščati hiše in hoditi po vasi, kot tudi stanovalce na K. v Celju, ki se obdolženca bojijo in se počutijo ogrožene ter prestrašene, prav tako pa si v strahu pred obdolžencem ne upajo pustiti svojih otrok iz stanovanja.

9. Po določbi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, pod pogojem, da se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem morajo teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kazati na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 presodilo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

10. Te okoliščine izhajajo tako iz sklepa okrajnega sodišča o podaljšanju pripora kot sklepa višjega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zagovornika. Med objektivnimi okoliščinami je sodišče izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Obdolženec je namreč utemeljeno obdolžen kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora do dveh let in ki vsebuje elemente nasilja. Gre za dalj časa trajajoče nasilno ravnanje obdolženca zoper večje število oškodovancev tako v Homcu pri Novi Cerkvi kot tudi na K. v Celju. Sodišče se je opredelilo tudi do subjektivnih okoliščin. Obdolženca od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj naj ne bi odvrnili niti številni izdani plačilni nalogi zaradi kršitev ZJRM-1 niti do sedaj izrečeni varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja. Poleg tega naj bi obdolženec v zadnjem času pričel resno groziti tudi drugim osebam (socialni delavki), ne le osebam, s katerimi živi v istem okolju. Navedeno kaže na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost oziroma bojazen, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost z izvajanjem kaznivih dejanj nadaljeval.

11. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Da gre za sorazmeren ukrep je okrajno sodišče utemeljilo v 11. in 12. točki sklepa. Sodišče je presodilo, da je pripor edini primeren omejevalni ukrep, ki bi obdolžencu preprečil ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. Utemeljeno je presodilo, da intenzivnost obdolženčevih ravnanj, njegova vztrajnost in nepredvidljivost, teža in način storitve kaznivega dejanja ter stopnja ogrožanja oškodovancev v celoti odtehtajo poseg v osebno svobodo obdolženca. Obdolženec ne glede na to, kje se nahaja, vedno znova izvaja nasilje zoper oškodovance v njegovi bližini.

12. Zagovornik v zahtevi izpostavlja, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven oziroma, da subjektivni element kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu, ni bil podan. Obdolženec je bil namreč že v dveh predhodnih kazenskih postopkih spoznan za neprištevnega zaradi ugotovljene trajne duševne motnje. Kot je ugotovilo že višje sodišče v 6. točki sklepa, je bil obdolžencu v obeh postopkih izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Višjemu sodišču gre tudi pritrditi, da gre vendarle za sodni odločbi iz let 2008 in 2010, in da se je obdolženčevo duševno stanje od takrat lahko tudi spremenilo. Po zagovornikovem stališču bi bil za obdolženca bolj kot pripor primeren postopek po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), vendar pri tem niti ne pove, kateri postopek bi moralo sodišče odrediti. ZDZdr v drugem odstavku 30. člena namreč predvideva več postopkov, ki se vodijo pred sodiščem po pravilih nepravdnega postopka. Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah pojasnilo, da ZKP v XVII. poglavju določa ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Med temi ukrepi ZKP ne nudi možnosti napotitve obdolženca v zdravstveni zavod, zato teh zagovornikovih navedb ni bilo mogoče presoditi. Poleg tega je iz spisa razvidno, da je sodišče v skladu z 249. členom ZKP odredilo, da sodna izvedenka psihiatrije poda izvid in mnenje ali je obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja mogel razumeti pomen svojih dejanj in ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje oziroma ali so bile njegove zmožnosti kaj zmanjšane (list št. 134).

13. V zvezi z zagovornikovimi navedbami, da morajo biti za odreditev pripora v skrajšanem postopku podane izjemne okoliščine, Vrhovno sodišče zagovorniku ponovno pojasnjuje, da ZKP glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti v poseg obdolženčeve pravice do prostosti.(3) V pravnomočnem sklepu so take tehtne okoliščine za podaljšanje pripora ugotovljene (dolgotrajno ponavljajoče se in stopnjujoče se nasilje obdolženca do oškodovancev, ogrožanje življenja večjega števila oseb in premoženja večje vrednosti, obdolženčeve osebne lastnosti, zlasti agresivnost, vztrajnost, intenzivnost in nekritičnost). Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru upravičujejo podaljšanje pripora kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku.

C.

14. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1) : Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 33642/2014 z dne 16. 9. 2014

Op. št. (2) : Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

Op. št. (3) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 26/2009 z dne 9. 4. 2009.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 26180/2014-222
• VSC Sklep I Kp 10316/2021
• VSC Sklep I Kp 11301/2022