VSRS Sodba XI Ips 34409/2014-71

Jedro

Podaljšanje pripora je bilo zoper obdolženca predlagano v skrajšanem postopku, kar pa na pravico obdolženca do izjave o predlogu za podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu nima vpliva. ZKP v tretjem odstavku 432. člena napotuje glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave na smiselno uporabo določbe 207. člena ZKP, pri tem pa v skladu s 429. členom ZKP napotuje na smiselno uporabo tudi drugih določb tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v določbah, ki urejajo skrajšani postopek. Tako je sodišče tudi v skrajšanem postopku v skladu z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP, ki jo mora smiselno uporabiti, dolžno obdolženca poučiti, da lahko v 24 urah poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki mu ga mora sodišče s tem namenom pred odločanjem o podaljšanju pripora vročiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v roku 24 ur.

Obrazložitev

A.

1. Sodnica Okrajnega sodišča v Sežani je s sklepom I K 34409/2014 z dne 22. 8. 2014 po vloženem obtožnem predlogu podaljšala pripor zoper obdolženega M. T. iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji samovoljnosti po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 34409/2014 z dne 29. 8. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obdolženčev zagovornik dne 9. 9. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena in varstva osebne svobode iz drugega odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da Okrajno sodišče v Sežani pred izdajo izpodbijanega sklepa ne obdolžencu ne njegovi obrambi ni omogočilo seznanitve s predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora, s čimer je bilo obdolženčevi obrambi onemogočeno, da se izjasni o tožilskem predlogu. Poudarja, da je bil s takšnim ravnanjem obdolžencu onemogočen kontradiktorni položaj pri poseganju države v pravico do njegove osebne svobode in kršeno načelo enakega varstva pravic, ter nadaljuje, da je pravico do kontradiktornosti v skrajšanem postopku potrebno obrambi omogočiti še v večji meri, kot v rednem postopku, ker je pripor v skrajšanem postopku bolj izjemen ukrep, kot to velja za redni postopek. Vložnik zahteve tudi nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, ki da obrazložitev zvede na ugotovitev, da kazenski postopnik v tretjem odstavku 432. člena pač ne napotuje na smiselno uporabo določbe 205. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 17. 9. 2014 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je inštitut pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejen drugače, kot v rednem postopku, in se določbe, ki urejajo pripor v rednem postopku, uporabljajo smiselno le v primerih, določenih v 432. členu ZKP. Poudarja, da drugi odstavek 434. člena ZKP med drugim določa, da se v obtožnem predlogu sme predlagati, da se obdolženi pripre, pri čemer tretji odstavek 432. člena glede pripora, od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave, napotuje na smiselno uporabo določbe 207. člena ZKP, ki pa se ne sklicuje na drugi odstavek 272. člena, temveč zgolj na tretji odstavek 272. člena ZKP.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena dne 18. 9. 2014. Obdolženčev zagovornik je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 18. 9. 2014. V njej je izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je odrejanje in podaljševanje pripora v skrajšanem postopku bolj restriktivno od tistega v rednem sodnem postopku.

B.

5. Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče prve stopnje ob podaljšanju pripora kršilo obdolženčeve pravice iz 22. člena in drugega odstavka 19. člena Ustave, ker obdolžencu in njegovi obrambi ni omogočilo seznanitve s predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora. Vložnik zahteve tudi graja obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča, ki da obrazložitev zatrjevane kršitve zvede na ugotovitev, da pač kazenski postopkovnik v tretjem odstavku 432. člena ZKP ne napotuje na smiselno uporabo določbe 205. člena ZKP.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru dne 22. 8. 2014 na Okrajno sodišče v Sežani vložilo obtožni predlog zoper M. T. zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena in protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 ter v njem predlagalo, da se obdolžencu pripor iz razloga po 2. točki prvega odstavka 423. člena ZKP podaljša. Okrajno sodišče v Sežani je istega dne izdalo sklep, s katerim je obdolžencu iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP podaljšalo pripor po vloženem obtožnem predlogu. Sodišče pred odločitvijo o podaljšanju pripora obdolženca in njegovega zagovornika ni seznanilo s predlogom okrožnega državnega tožilstva za podaljšanje pripora.

7. Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, ko je državno tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora, treba obdolžencu oziroma njegovi obrambi omogočiti, da se izjavi o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se predlog opira, ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. V noveli zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K) je iz Ustave izhajajoča dolžnost sodišča po zagotavljanju kontradiktornosti v primeru podaljšanja pripora izrecno določena v drugem odstavku 272. člena ZKP: če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog.

8. V obravnavanem primeru je bilo podaljšanje pripora zoper obdolženca predlagano v skrajšanem postopku, kar pa na pravico obdolženca do izjave o predlogu za podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu nima vpliva. ZKP v tretjem odstavku 432. člena, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, res napotuje glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave na smiselno uporabo določbe 207. člena ZKP, pri tem pa v skladu s 429. členom ZKP napotuje na smiselno uporabo tudi drugih določb tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v določbah, ki urejajo skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. Na podlagi navedene zakonske določbe v povezavi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je sodišče tudi v skrajšanem postopku v skladu z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP, ki jo mora smiselno uporabiti, dolžno obdolženca poučiti, da lahko v 24 urah poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, ki mu ga mora sodišče s tem namenom pred odločanjem o podaljšanju pripora vročiti.

C.

9. Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločilo o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga, ne da bi obdolženca pri tem poučilo, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog državnega tožilstva, ter njemu in njegovi obrambi ni vročilo predloga za podaljšanje pripora in s tem kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter določbo drugega odstavka 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP, je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 59860/2012-433
• VSM sklep I Kp 18340/2015
• Sodba I Ips 205/2004