VSRS Sodba XI Ips 33642/2014-85

Jedro

Da bi bilo utemeljenost očitka o kršitvi načela ne bis in idem mogoče preizkusiti, bi moral zagovornik pojasniti, v čem konkretno se dejansko stanje pri prekrških in kaznivem dejanju nasilništva, ki jih je storil osumljenec, prekriva.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper osumljenega D. G. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika s sklepom kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik 25. 8. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik v zahtevi navaja, da je v konkretni zadevi kršeno načelo ne bis in idem, saj je bil osumljenec za svoje dejanje že kaznovan v prekrškovnem postopku. Nadalje navaja, da ne obstaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje nasilništva in zatrjuje odsotnost objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja in trdi, da bi glede na opis dejanja lahko kvečjemu šlo za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), torej za kaznivo dejanje, za katero pripora ni dovoljeno odrediti. Poleg tega pripor za osumljenca ni primeren ukrep, saj je osumljenec trajno duševno bolan in je potreben takojšnjega zdravljenja. V sklepu o odreditvi pripora ni izkazana niti ponovitvena nevarnost, saj dejanj po dejanju dne 28. 7. 2014 ni več ponavljal. Sama teža kaznivega dejanja nikakor ne zadošča za sklep o ponovitveni nevarnosti, hkrati pa dejanja, ki se očitajo osumljencu, niso težka kazniva dejanja. Ne nazadnje mora biti nevarnost konkretna. Zoper osumljenca je sodišče odredilo pretiran ukrep, s čimer je kršilo načelo sorazmernosti. V zaključku zahteve zagovornik posebej izpostavlja, da se sme pripor v skrajšanem postopku odrejati zgolj v primeru, da so podane izjemne okoliščine, ki v konkretni zadevi niso podane. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 4. 9. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Na vse navedbe iz zahteve, ki jih je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sklep, je odgovoril že senat okrožnega sodišča. Utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, je v sklepu o odreditvi pripora v zadostni meri obrazložena. Prav tako je sodišče relevantno odgovorilo na obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri osumljencu. Odgovorilo je tudi na izpostavljen subjektivni element ter navedbe, da ima osumljenec duševno motnjo, in sicer s tem, da bo potrebno navedeni subjektivni element v nadaljevanju postopka ugotoviti z ustreznim izvedenskim mnenjem. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj pri osumljencu ni mogoče uporabiti nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa. Sodišče je odgovorilo tudi na kršitev načela ne bis in idem, z utemeljitvijo, da kršitev tega načela ni podana, saj se skladno z določbo tretjega odstavka 56. člena KZ-1 denarna kazen, ki jo je osumljenec plačal za prekršek, všteje v kazen, ki je izrečena za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Osumljencu je bil odgovor vročen dne 5. 9. 2014, zagovorniku pa poslan po pošti in faksu dne 4. 9. 2014.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče v obravnavani zadevi kršilo načelo ne bis in idem oziroma prvi odstavek 10. člena ZKP, ki vsebinsko povzema 31. člen Ustave, in ki določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Osumljenec je bil namreč za isto ravnanje, ki je sedaj predmet kazenskega postopka, že kaznovan za prekršek po Zakonu o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Zagovornik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, izhajajoč iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Sergey Zoluthin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, da bo pri storilcu, ki je bil že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška, kazenski postopek v zvezi z istim historičnim dogodkom mogoče voditi le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz enakega opisa dejanja oziroma iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, zaradi česar bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar (idem), ter da ne bo mogoče govoriti o sojenju o isti stvari takrat, ko ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. ESČP še posebej poudarja, da prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, ampak obsega že prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje. Iz odločitev ESČP je tudi razvidno, da vštevanje sankcije, izrečene v prvem sojenju, v kazen, izrečeno v drugem sojenju, ne vpliva na ugotovitev, ali je bilo ponovno sojeno o isti stvari. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče, ko je navedlo, da je izpodbijano zakonsko določbo tretjega odstavka 49. člena KZ (ki se ne razlikuje od sedaj veljavne določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1) mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da se obdolžencu sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, vendar pod pogojem, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana zakonska določba ni bila v neskladju z 31. členom Ustave.

6. Razmejitev med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) in kaznivim dejanjem nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 je opravil že zakonodajalec. Medtem ko za prekršek zadostuje že golo izzivanje, drzno, nasilno, nesramno, žaljivo in podobno ravnanje, kar pri posamezniku povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, je za storitev kaznivega dejanja nasilništva potrebna večja intenzivnost delovanja storilca, katerega ravnanje neposredno in konkretno ogrozi življenje, telo ali svobodo posameznika, s čimer posameznika spravlja v podrejen položaj. Posameznik oziroma oškodovanec, ki se znajde v brezizhodnem položaju, postane objekt storilčevega nasilnega ravnanja. Že uporaba nedovršnega glagola „spravlja“ v podrejen položaj kaže, da je za kaznivo dejanje nasilništva potrebna določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma gre za ponavljajoča ravnanja storilca, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora uveljavljane kršitve zakona razločno pojasniti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Da bi bilo utemeljenost očitka o kršitvi načela ne bis in idem mogoče preizkusiti, bi moral zagovornik pojasniti, v čem konkretno se dejansko stanje pri prekrških in kaznivem dejanju nasilništva, ki jih je storil osumljenec, prekriva. Šele na podlagi tako konkretizirane zahteve bi Vrhovno sodišče moglo presoditi, ali je prišlo do podvajanja postopka (element bis). Zagovornik bi torej v zahtevi moral določno in jasno navesti, katera so tista dejstva, ki so pri prekrških in kaznivem dejanju nasilništva, ki se osumljencu očita v tem kazenskem postopku, identična oziroma bistveno enaka. Vložena zahteva take konkretizacije ne vsebuje, saj zagovornik navaja zgolj odločbe ESČP in Ustavnega sodišča, ki so pri presoji kršitve načela ne bis in idem sicer pomembne, vendar zgolj z navajanjem predpisov in odločitev sodišč zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče utemeljiti do te mere, da bi Vrhovno sodišče očitek uveljavljane kršitve lahko presodilo. Ker zahteva zagovornika v delu, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idem, ni substancirana, Vrhovno sodišče očitane kršitve ni moglo presoditi.(1)

8. Zagovornik nadalje navaja, da iz očitanega dejanja ne izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilništva ter da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Da je podan prav utemeljen sum kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 izhaja iz utemeljitve v sklepu preiskovalne sodnice na straneh od 6 do 9. Osumljenec naj bi namreč v daljšem časovnem obdobju oškodovancem večkrat grozil, da bo vse požgal, pobil in poklal. S tem naj bi spravljal v podrejen položaj tako oškodovanca A. P. in člane njegove družine, da si ti niso upali zapuščati hiše in hoditi po vasi, kot tudi stanovalce na K. v Celju, ki da se osumljenca bojijo in se počutijo ogrožene ter prestrašene, prav tako pa si v strahu pred osumljencem ne upajo pustiti svojih otrok iz stanovanja.

9. Po določbi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, pod pogojem, da se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem morajo teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kazati na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 presodilo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

10. Te okoliščine izhajajo tako iz sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora kot sklepa senata, ki je odločal o pritožbi zagovornika. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Osumljenec je namreč utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora do dveh let in ki vsebuje elemente nasilja. Gre za dalj časa trajajoče nasilno ravnanje osumljenca zoper večje število oškodovancev tako v H. kot tudi na K. v Celju. Preiskovalna sodnica se je opredelila tudi do subjektivnih okoliščin. Osumljenca od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj naj ne bi odvrnili niti številni izdani plačilni nalogi zaradi kršitev ZJRM-1 niti do sedaj izrečeni varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja. Poleg tega naj bi osumljenec v zadnjem času pričel resno groziti tudi drugim osebam (socialni delavki), ne le osebam, s katerimi živi v istem okolju. Navedeno kaže na resno, konkretno in realno ponovitveno nevarnost oziroma bojazen, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost z izvajanjem kaznivih dejanj nadaljeval.

11. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Da gre za sorazmeren ukrep je preiskovalna sodnica utemeljila v 12. točki sodbe. Sodišče je presodilo, da je pripor edini primeren omejevalni ukrep, ki bi osumljencu preprečil ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj in da ni mogoče uporabiti milejšega omejevalnega ukrepa. Osumljenec ne glede na to, kje se nahaja, vedno znova izvaja nasilje zoper oškodovance v njegovi bližini. Milejši ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi, ki ga je predlagal osumljenčev zagovornik, ne bi bil primeren še zlasti iz razloga, ker osumljenec stanuje na istem naslovu kot oškodovanci – njegovi sosedje, osumljenec pa je tudi izjavil, da se iz svojega stanovanja nima namena odseliti in je poleg vsega popolnoma nekritičen do svojih dejanj.

12. Zagovornik v zahtevi izpostavlja, da osumljenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven oziroma, da subjektivni element kaznivega dejanja, ki se očita osumljencu, ni bil podan. Osumljenec je bil namreč že v dveh predhodnih kazenskih postopkih spoznan za neprištevnega zaradi ugotovljene trajne duševne motnje. Zato bi bil po zagovornikovem stališču za osumljenca bolj kot pripor primeren postopek po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), vendar pri tem niti ne pove, kateri postopek bi moralo sodišče odrediti. ZDZdr v drugem odstavku 30. člena namreč predvideva več postopkov, ki se vodijo pred sodiščem po pravilih nepravdnega postopka. Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah pojasnilo, da ZKP v XVII. poglavju določa ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Med temi ukrepi ZKP ne nudi možnosti napotitve osumljenca v zdravstveni zavod, zato teh zagovornikovih navedb ni bilo mogoče presoditi. Če se sodišču v nadaljevanju postopka pojavi dvom v osumljenčevo prištevnost (na kar sodišče nakazuje v zadnjem stavku na 11. strani sklepa o odreditvi pripora), ima možnost odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke.

13. V zvezi z zagovornikovimi navedbami, da morajo biti za odreditev pripora v skrajšanem postopku podane izjemne okoliščine, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ZKP glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zaradi ocene sorazmernosti v poseg osumljenčeve pravice do prostosti(2). V pravnomočnem sklepu so take tehtne okoliščine za odreditev pripora ugotovljene (dolgotrajno ponavljajoče se in stopnjujoče se nasilje osumljenca do oškodovancev, ogrožanje življenja večjega števila oseb in premoženja večje vrednosti, osumljenčeve osebne lastnosti, zlasti agresivnost, vztrajnost, intenzivnost in nekritičnost). Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru upravičujejo odreditev pripora kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku.

C.

14. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1) : Prim. sodba VSRS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008

Op. št. (2) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 26/2009 z dne 9. 4. 2009

Datum zadnje spremembe:

09.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 4572272014-195
• VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66
• VSRS Sodba XI Ips 52987/2014-103