VSRS Sodba XI Ips 32883/2014-86

Jedro

Okoliščine očitanega kaznivega dejanja (obdolženec se je dalj časa in temeljito pripravljal in nato tudi izvršil rop, čeprav ga v takšno ravnanje ni vodila posebna premoženjska stiska) ne kažejo le na njegovo težo, pač pa dajejo oporo tudi za sklepanje o obdolženčevih osebnih lastnostih, zaradi katerih bi istovrstno kaznivo dejanje lahko ponovil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 32883/2014 z dne 9. 8. 2014 zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice s sklepom I Ks 32883/2014 z dne 11. 8. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica. Meni, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Opozarja, da mora biti za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave. V obravnavanem primeru pa odločitev preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora temelji predvsem na okoliščinah, da se je obdolženec na izvršitev kaznivega dejanja temeljito pripravil, da je pri ropu uporabil tudi orožje, čeprav le imitacijo orožja, ter da denarna sredstva, ki jih obdolženec prejema, ne zadoščajo za njegovo preživetje. Ti razlogi so po oceni zagovornice neprepričljivi. Sodišče je spregledalo, da obdolženec do sedaj še ni bil obsojen, da je kaznivo dejanje storil zaradi spleta okoliščin (in sicer zaradi svoje bolezni – bipolarne motnje), da pri tem ni ravnal kot temeljito pripravljen kriminalec ter da je kaznivo dejanje priznal in iskreno obžaloval. Navaja tudi, da je obdolženec osebno urejen, poročen in ima dva šoloobvezna otroka, za katera lepo skrbi. Po mnenju zagovornice je pretiran zaključek sodišča, da obdolženčeva denarna sredstva ne zadoščajo za njegovo preživetje. Dohodek družine znaša namreč 1.700 €. Da obdolženec kaznivega dejanja ni storil zaradi preživetja, temveč zato, da bi imel še več denarja, kaže tudi dejstvo, da je z ukradenim denarjem kupil tiskalnik. Na tem mestu opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča XI Ips 25671/2012 z dne 30. 8. 2012, iz katere izhaja, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče utemeljevati le s tem, da gre za storilca premoženjskega kaznivega dejanja, ki je pokazal velik interes za njegovo izvršitev ter je v slabem finančnem stanju. Po oceni zagovornice pa pripor tudi ni neogibno potreben ukrep, saj je varnost ljudi moč zagotoviti že z blažjim posegom v obdolženčeve pravice, tj. s hišnim priporom. Glede na navedeno zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa predlaga odreditev milejšega ukrepa.

3. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je zahteva v določeni meri sama s seboj v nasprotju, saj se sklicuje na to, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tudi zaradi bipolarne motnje, hkrati pa zatrjuje, da ni ponovitvene nevarnosti, kljub okoliščini, da naj bi prav psihično stanje, ki traja še sedaj, vplivalo na ravnanje obdolženca. Vrhovni državni tožilec prav tako nasprotuje podrednemu predlogu zagovornice, da Vrhovno sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor. Meni namreč, da gre pri poštnem ropu za hudo kaznivo dejanje, v obravnavanem primeru pa tudi niso podane kakšne okoliščine, ki bi kazale, da je dejanje manj nevarno oziroma manj zavržno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja je pri vloženi zahtevi in že podanih razlogih vztrajala. Poudarila je še, da se o vplivu obdolženčeve bolezni na izvršitev kaznivega dejanja izvedenec še ni izjasnil ter da v spisu prav tako ni drugih dokazov, ki bi na tak vpliv kazali. Po oceni zagovornice zgolj dejstvo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa še ne pomeni, da je zoper njega potrebno odrediti pripor.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, če je na podlagi teh okoliščin možno potegniti na življenjskih okoliščinah utemeljen sklep o obstoju nevarnosti, da bo obdolženec ponovil določeno kaznivo dejanje.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je preiskovalni sodnik zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljil z dejstvom, da obdolžencu denarna sredstva, ki

jih prejema, ne zadoščajo za njegovo preživljanje, kljub temu, da prejema invalidsko pokojnino ter da njegova žena mesečno zasluži 1.400 €. Preiskovalni sodnik je nadalje pritrdil navedbam tožilstva, da se je osumljeni na izvršitev očitanega kaznivega dejanja temeljito pripravil oziroma da je ta priprava trajala kar nekaj časa. Ob tem je upošteval tudi, da je osumljeni uslužbenki pošte grozil z orožjem, čeprav le z imitacijo orožja. Pritožbeno sodišče je

navedenim razlogom pritrdilo ter še poudarilo, da je kaznivo dejanje ropa premoženjsko kaznivo dejanje z najvišjo stopnjo družbene nevarnosti.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornici, da ugotovljena premoženjska situacija obdolženca oziroma njegove družine ne utemeljuje zaključka, da je obdolženec v eksistenčni ali večji materialni stiski ter se bo z nadaljnjim izvrševanjem kaznivih dejanj skušal takšne stiske rešiti. Vendar je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru potrebno posebno pozornost nameniti prav temu dejstvu. Obdolženec se je dalj časa in temeljito pripravljal in nato tudi izvršil rop (ki ni usmerjen le zoper premoženje, pač pa tudi najpomembnejše osebnostne pravice posameznika, tj. življenje in telo) ter pri tem uporabil imitacijo orožja, čeprav ga v takšno ravnanje ni vodila posebna premoženjska stiska. Šlo je torej za dalj časa načrtovano dejanje in ne morda za spontan odziv na brezupno finančno situacijo. Te okoliščine pa ne kažejo le na težo očitanega kaznivega dejanja, pač pa dajejo oporo tudi za sklepanje o

obdolženčevih osebnih lastnostih, zaradi katerih bi istovrstno kaznivo dejanje

lahko ponovil. V okviru presoje subjektivnega elementa ponovitvene nevarnosti je potrebno upoštevati tudi, da je obdolženec v zagovoru pred preiskovalnim sodnikom povedal, da ima psihične težave, in sicer bipolarno motnjo (kar navaja tudi zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti), ter da se njegovo zdravstveno stanje z leti poslabšuje. V času odločanja o odreditvi pripora sodišče še ni razpolagalo z mnenjem izvedenca psihiatra, ki bi lahko pojasnil, ali je navedena motnja vplivala na izvršitev kaznivega dejanja. Glede na razpoložljiva dejstva in dokaze (način izvršitve dejanja ter obsojenčev zagovor) pa tega vpliva tudi ni moč izključiti, s tem pa tudi ne verjetnosti, da se bo obdolženec tudi v prihodnje znašel v podobnem psihičnem stanju, ki bo pripomoglo k ponovitvi kaznivega dejanja.

8. Upoštevaje navedene okoliščine, ki so bile znane v času odločanja o odreditvi pripora, je po presoji Vrhovnega sodišča sklep preiskovalnega sodnika, da utegne obdolženec istovrstno kaznivo dejanje izvršiti tudi v prihodnje, razumen. Prav tako razumen je sklep, da varnosti ljudi, ki je zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena, ni moč dovolj zanesljivo zaščititi z milejšim ukrepom. Drži sicer, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, da je kaznivo dejanje po prijetju priznal in obžaloval ter da živi v urejenem življenjskem okolju s svojo družino. Glede na ugotovljeno možnost, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil pod vplivom svoje bolezni oziroma duševne motnje, ki se v zadnjem času poslabšuje, pa obdolženčevo prejšnje življenje ne more imeti relevantne teže pri anticipaciji njegovih prihodnjih ravnanj. Če pa bo v nadaljevanju postopka (predvsem na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke) ugotovljeno, da obdolženčeva bolezen z izvršitvijo kaznivega dejanja ni povezana oziroma da je obdolženec kaznivo dejanje sicer izvršil v specifičnem duševnem stanju, za katerega pa ni verjetno, da bi se ponovilo, bo moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZKP oceniti, ali so še podani razlogi za pripor.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 38418/2014-108
• VSRS Sodba XI Ips 41981/2014-78
• VSRS Sodba XI Ips 39453/2014-153