<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 29135/2014-50

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:XI.IPS.29135.2014.50
Evidenčna številka:VS2007149
Datum odločbe:05.08.2014
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Maja Tratnik (poroč.), Martina Lippai
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nasilje v družini - pripor - odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora

Jedro

Zaključek o neogibni potrebnosti odreditve pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 29135/2014 z dne 13. 7. 2014 odredil pripor zoper osumljenca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodnik je ocenil, da je osumljeni utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Ker je bila po oceni sodnika podana tudi realna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, je zoper osumljenca odredil pripor, ki po sodnikovi oceni zadošča tudi kriteriju sorazmernosti. Zoper sklep se je dne 14. 7. 2014 pritožil osumljenčev zagovornik. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 29135/2014 z dne 14. 7. 2014 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep z dne 14. 7. 2014 vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik, ki ne navaja konkretnih kršitev zakona, ki naj bi jih zagrešilo sodišče. Zagovornik izpodbija sklepa sodišča, da je podana realna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in neogibnost pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da osumljencu namesto pripora odredi milejši ukrep, to je hišni pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 24. 7. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Glede navedb, da osumljenec ne živi pri starših, meni, da gre za izpodbijanje dejanske okoliščine, ki sta jo sodišči ugotovili in na tej podlagi utemeljili družinsko skupnost. Zagovornikova navedba, da osumljenec še ni bil obsojen za enaka kazniva dejanja, ne more izpodbiti ocene, da je podana ponovitvena nevarnost, saj je zoper osumljenca podanih več kazenskih ovadb za dejanja z elementi nasilja, zoper njega pa teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja grožnje. Glede na izkazano in ponavljajočo napadalnost osumljenca je po oceni vrhovnega državnega tožilca podana tudi nujnost pripora. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Sodišči ugotavljata, da je osumljenec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, saj je pri tem, ko je kosil pri starših, mamo ob štirih različnih priložnostih (dne 24. 6. 2014, 25. 6. 2014, 7. 7. 2014 in 9. 7. 2014) tepel, ji grozil in jo žalil, enkrat pa je grdo ravnal tudi z očetom. Temu zagovornik v zahtevi tudi ni oporekal. Zagovornik je navedbe, da osumljenec ne živi pri starših in da tja le občasno prihaja, vezal na izpodbijanje ponovitvene nevarnosti oziroma izpodbijanje ocene sodišča, da z drugimi, milejšimi ukrepi, ne bi bilo mogoče preprečiti nasilja osumljenca nad svojimi starši.

6. Zagovornik v zahtevi izpodbija ugotovitev sodišča, da je odreditev pripora nujno potrebna, saj osumljenec ne živi pri starših ter do sedaj ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje. Po zagovornikovi oceni bi sodišče lahko odredilo milejši ukrep, to je hišni pripor. Vrhovno sodišče se strinja z oceno nižjih sodišč, da milejši ukrepi ne bi preprečili nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Nižji sodišči sta se pri oceni, da je podana realna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ter da je pripor sorazmeren ukrep, oprli na podatke iz zapisnikov o sprejemu ustnih ovadb staršev osumljenca, ki sta opisala osumljenčevo ravnanje in odnos do njiju, zaradi česar se ga močno bojita. Grdo ravnanje osumljenca s svojimi starši, ki sta starejši, nemočni osebi, poteka od septembra 2013. Vmes se je prekinilo le, ko je bil osumljeni hospitaliziran zaradi svoje duševne bolezni. Sorazmernost ukrepa oziroma neogibnost pripora je torej izkazana, kot to navedeta nižji sodišči, zaradi trajanja ravnanj osumljenca, ki jih ni ustavil niti tek kazenskega postopka zoper osumljenca zaradi njegovih ravnanj zoper starša od septembra do decembra 2013, niti vmesna hospitalizacija osumljenca zaradi shizofrenske psihotične bolezni paranoidnega tipa F20.0. Tako je zoper osumljenca dne 17. 12. 2013 Policijska postaja Trbovlje odredila prepoved približevanja njegovim staršem in navedeni ukrep je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani s svojim sklepom I Kpd 60541/2013 z dne 17. 12. 2013 podaljšala, zoper osumljenca pa je vložena tudi zahteva za preiskavo zaradi enakega kaznivega dejanja zoper ista oškodovanca v času od septembra do decembra 2013. Osumljenčevo ponavljajoče ravnanje do obeh oškodovancev, njuno ogroženost le še stopnjuje. Prav tako se stopnjuje tudi intenziteta njegovih ravnanj, kar je razvidno iz opisa dogodkov. Dne 9. 7. 2014 je namreč mamo tako močno udaril z metlo, da se je zlomil njen ročaj, nato pa je odlomljeni del ročaja porinil mami v trebuh. Osumljenec pa ne ogroža le svojih staršev, saj je bil obsojencu s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 33940/2012 z dne 7. 5. 2014 izrečen tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70. b členu Kazenskega zakonika zaradi osumljenčevih ravnanj na škodo sosedov J. in N. B. Zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča obstajajo vsi pogoji za odreditev pripora, ob tem pa izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje tudi obrazložen zaključek o neogibni potrebnosti odreditve pripora, ki implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3. KZ-1 člen 191.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcyNjg2