VSRS Sodba XI Ips 43817/2012-846

Jedro

Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je treba opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo treba pripor zoper obdolženca odpraviti.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom obdolženim R. M., M. K., K. L., M. L., M. H. in R. B. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper omenjeni sklep so se pritožili zagovornik obdolženega R. M., zagovornica obdolženega M. K., zagovornica obdolžene K. L., zagovornica obdolžene M. L. in zagovornica obdolženega M. H. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 43817/2012 z dne 18. 2. 2013 vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

2. Zoper pravnomočen sklep vlagajo zagovorniki obdolžencev zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obdolženega R. M., I. J., vlaga zahtevo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in obdolženca izpusti na prostost oziroma podredno, da se obdolžencu odredi milejši ukrep (hišni pripor ali javljanje na policijski postaji). Zagovornica obdolženega M. K., D. Z., odvetnica v Celju, vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora zoper obdolženca. Zagovornica obdolžene M. L., M. V., vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi. Zagovornica obdolženega M. H., A. V., pa vlaga zahtevo zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga odpravo pripora, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru ocenjuje, da so vse štiri zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. O odgovoru se je izjavila obdolžena M. L., ki v izjavi navaja, da je razočarana nad hitrostjo delovanja sodnega sistema, ki še zdaj obravnava njeno priporno zadevo, medtem ko je sama že leto dni na prestajanju zaporne kazni. Še vedno ocenjuje, da pripor v njeni zadevi ni bil potreben in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Sodna pošiljka, poslana obdolženemu R. M. se je vrnila sodišču z navedbo, da je obdolženec umrl. Glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec umrl po pravnomočnosti sodbe, navedena okoliščina ni bila ovira za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, da obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. V obravnavani zadevi je sodišče, ko je odločalo o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, podanem ob vložitvi obtožnice, presodilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora. Glede utemeljenega suma se je sodišče oprlo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave z dne 21. 9. 2012 in na vse dokaze, na katerih ta temelji, ter na tekom preiskave izvedene dokaze, ki utemeljenega suma niso omajali ali ovrgli. Po presoji sodišča je pri vseh štirih obdolžencih še vedno podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki ga utemeljujejo tako okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot objektivne okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja (teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana kazniva dejanja). Sodišče je pretehtalo tudi neizogibno potrebnost pripora in njegovo sorazmernost ter presodilo, da je tudi ta, tretji pogoj še vedno podan. Kot izhaja iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti, se zagovorniki obdolžencev z odločitvijo sodišča ne strinjajo in menijo, da izpodbijani sklep ni zakonit, ker zakonski pogoji za podaljšanje pripora niso bili izpolnjeni. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in jasno, prepričljivo ter zadostno obrazložilo, da pri vseh štirih obdolžencih tudi po vložitvi obtožnice še vedno obstojijo razlogi, zaradi katerih je bilo potrebno proti njim odrejene pripore podaljšati. Tega prepričanja zagovorniki z v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanimi kršitvami niso uspeli omajati.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. H.

6. Glede utemeljenega suma zagovornica obdolženega M. H. pojasnjuje, da sta v preiskavi zaslišani priči D. H. in A. S. razbremenili obdolženca, izpodbijani sklep pa sploh ne obrazloži, zakaj je utemeljen sum kljub drugačnim dokazom še vedno podan. Poleg tega so razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma pomanjkljivi, nejasni in nerazumljivi, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitek zagovornice ni utemeljen. Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče takšno presojo opravilo in ocenilo, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. Sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnilo, da so izpovedbe navedenih prič v primerjavi z njihovimi izjavami v predkazenskem postopku sicer res spremenjene, vendar pa to na obstoj utemeljenega suma ne vpliva, saj ta dokazni standard še vedno potrjuje drugo dokazno gradivo, ki ga je sodišče v obrazložitvi sklepa izrecno izpostavilo (glej drugi odstavek na strani 6 sklepa sodišča prve stopnje). Po presoji Vrhovnega sodišča je zato v izpodbijanem sklepu dovolj in jasno obrazložen ter konkretiziran obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec M. H. storil kaznivo dejanje tako, kot mu to očita obtožba.

Presoja verodostojnosti dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje pa je pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi (člen 355 ZKP).

7. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča prve in druge stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko se obdolženec ni ustavil le pri eni prodaji prepovedane droge heroin) in subjektivne (predkaznovanost, obdolženec je kaznivo dejanje storil v času trajanja preizkusne dobe, obdolženec je brez poklica in brez zaposlitve, poleg tega pa še odvisnik od prepovedanih drog) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če bo ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Glede na njegovo skromno premoženjsko stanje je očitno, da zanj prodaja droge pomeni edini, hiter in donosen finančni vir za preživetje. Zato izpostavljanje predkaznovanosti obdolženca zaradi storitve drugih, neistovrstnih kaznivih dejanj (obdolženec je bil petkrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih deliktov - goljufija, velika tatvina in zatajitev) ni nerazumljivo, saj je bila tudi storitev očitanega kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 pri obdolžencu motivirana s pridobitvijo premoženjske koristi, poleg tega pa predkaznovanost obdolženca kaže na njegovo prejšnje življenje in njegov odnos do spoštovanja pravnih norm. Z izpostavljanjem okoliščin, s katerimi se pojasnjujejo drugi viri sredstev za obdolženčevo preživljanje,

kar da kaže, da obdolžencu sredstev za življenje ni potrebno pridobivati z izvrševanjem kaznivih dejanj, zagovornica ponuja lastno dokazno presojo glede vpliva teh okoliščin na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu

, in na ta način

nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja(drugi odstavek 420. člena ZKP). Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe glede obstoja ponovitvene nevarnosti pomanjkljivi in nerazumljivi, glede na zgoraj obrazloženo ni podana, očitek, da so z izpodbijanim sklepom kršene določbe 192., 200., 201. in 202. člena ZKP, pa je presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče lahko preizkusilo.

8. Neutemeljene so tudi trditve, ki se nanašajo na nujnost in sorazmernost izrečenega ukrepa. V izpodbijanih sklepih je obrazloženo, zakaj je pripor še vedno nujen za zagotovitev varnosti zdravja in življenja ljudi oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom. Sklepanje sodišč je tudi utemeljeno, saj že okoliščine, relevantne za presojo obstoja pripornih razlogov, kažejo, da je glede na visoko stopnjo ogrožanja zdravja potencialnih oškodovancev le s priporom mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. S posplošeno trditvijo, da pripor kot poseg v obdolženčevo pravico do prostosti ni več sorazmeren ukrep z vidika njegovega trajanja, saj je obdolženec v priporu že od 29. 8. 2012, obtožnica pa je bila vložena šele 24. 1. 2013, poleg tega je obdolženec povedal, da je sam uživalec drog in je drogo nabavljal izključno za lastne potrebe, pa zagovornica ne more omajati nasprotnega zaključka sodišča, da je pripor z vidika trajanja sorazmeren ukrep. Gre za obsežno kazensko zadevo, v kateri je obdolženih večje število oseb, ki se jim očitajo kazniva dejanja, ki jih je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerih težo povečuje še dejstvo, da naj bi bila storjena v hudodelski združbi, njihov predmet pa je velika količina zdravju nevarnih in škodljivih drog (heroin in konoplja). Glede na to je zadeva zahtevna tudi v dokaznem smislu. Izpodbijanemu sklepu zato ni mogoče očitati, da pripor glede na posebnost in naravo zadeve traja nerazumno dolgo.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene M. L.

9. Zagovornica obdolžene M. L. nasprotuje ugotovitvi sodišča o obstoju utemeljenega suma in trdi, da iz tekom preiskave izvedenih dokazov ni razvidna nobena konkretna kriminalna dejavnost obdolženke, ravno tako nobeden od izvedenih dokazov ni potrdil očitka, da je obdolženka v svojem stanovanju hranila prepovedano drogo. Ker iz izpodbijanega sklepa ne izhaja določna in zanesljiva argumentacija utemeljenega suma, je po mnenju zagovornice podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora ZKP različno ureja, oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. V primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, zato se po ustaljeni sodni praksi lahko v primeru,

če se pripor podaljša po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na

sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče ustaljeni sodni praksi sledilo tudi v izpodbijanem sklepu in se glede obstoja utemeljenega suma pri obdolženi M. L., tako kot pri ostalih obdolžencih, sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskavi z dne 21. 9. 2012, nato pa pojasnilo, da dokazi oziroma podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni, utemeljenega suma niso omajali ali ovrgli. Takšnemu zaključku je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče presojo obstoja utemeljenega suma opravilo, da pa ni ugotovilo novih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do drugačnih zaključkov, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe zagovornice, da iz tekom preiskave izvedenih dokazov ne izhaja utemeljen sum, pa niso

z ničemer konkretizirane in pomenijo le njeno presojo zbranega dokaznega gradiva, torej izpodbijanje sklepa o podaljšanju pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

10. Zagovornica v zahtevi izpodbija še ugotovitev sodišča, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Pravi, da je bila obdolženka sicer res že obsojena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, vendar je zaporno kazen prestala že pred dvanajstimi leti, v vmesnem času pa ni storila nobenega novega kaznivega dejanja, zato bi bilo nepravično, da bi bila zaradi tega dejanja še enkrat kaznovana. Zagovornica tudi opozarja, da obdolženka zaradi slabega zdravstvenega stanja, zlasti hudih bolečin, ki jih ima v trebuhu in zaradi katerih nenehno prosi za zdravniško pomoč ter je bila že večkrat prepeljana na urgenco, ni več sposobna izvrševati kaznivih dejanj, zaradi njih pa je tudi oteženo prestajanje pripora, saj obdolženka v priporu ni deležna ustrezne zdravstvene oskrbe. Navaja tudi, da je v potrditev navedb predložila zdravstveno dokumentacijo in predlagala dodatne poizvedbe pri upravi zaporov, vendar se sodišče do tega ni opredelilo.

11. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje presoji v izpodbijanem sklepu, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost. Sodišče prve stopnje se je oprlo zlasti na težo kaznivega dejanja in na vlogo obdolženke v hudodelski združbi (obdolženki se očita hramba večje količine prepovedane droge heroin in konoplje v njenem stanovanju), na njeno prejšnje življenje in slabo premoženjsko stanje (obdolženka je brez poklica in brez zaposlitve). Nenazadnje je bila obdolženka spoznana za krivo storitve istovrstnega kaznivega dejanja. Dejstvo, da je sodišče to okoliščino upoštevalo pri presoji ponovitvene nevarnosti, pa ne pomeni, da je obdolženko za to kaznivo dejanje še enkrat kaznovalo, temveč je zgolj sklepalo na obdolženkino prejšnje življenje in njen odnos do pravnih norm. Sodišče je v izpodbijanem sklepu pretehtalo tudi navedbe zagovornice, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke, in utemeljeno presodilo, da le-to zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more spremeniti. Glede na to, da obdolženkino zdravstveno stanje ni bilo dobro že v času, ko je izvršila očitano kaznivo dejanje, je edino logičen zaključek, da narava zatrjevanih zdravstvenih težav ni takšna, da obdolženka ne bi bila objektivno zmožna nadaljevati z očitano kriminalno dejavnostjo. Ob takšnem stališču tudi ni bilo potrebe po pridobivanju dodatnih podatkov, ki se nanašajo na zdravstveno stanje obdolženke, zato očitana kršitev ni podana.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega R. M.

12. Zagovornik obdolženega R. M. izpodbija obstoj utemeljenega suma in trdi, da so v preiskavi zbrani dokazi ovrgli utemeljen sum, saj sta priči J. in O., zaslišani v preiskavi, razbremenili obdolženca, glede na izpoved priče R. pa se pod vprašaj postavlja obdolženčeva prištevnost. Soobdolženi M. K. je v svojem zagovoru sicer res obremenil obdolženega M., vendar pa še sodišče samo ne verjame (v celoti) njegovemu zagovoru. Po presoji Vrhovnega sodišča ta očitek ni utemeljen. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo zgoraj, podaljšanje pripora po vloženi obtožnici obsega presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. Sodišče je ocenilo, da je utemeljen sum, kljub drugačnim izpovedbam omenjenih prič, še vedno podan oziroma da ni omajan do tolikšne mere, da bi bilo potrebno obdolženega M. izpustiti iz pripora.

Presoja verodostojnosti dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje pa je pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi (člen 355 ZKP).

13. Zagovornik v zahtevi nadalje navaja, da je podan dvom v zakonitost delovanja tajnih delavcev policije, zlasti glede izzivanja kriminalne dejavnosti in glede podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Pojasnjuje, da so številne priče izpovedale, da so jim bili telefoni odvzeti in da so policisti brez njihovega dovoljenja pregledovali promet na njih. Na takšnih nezakonitih dokazih pa sklepanje o utemeljenem sumu po mnenju zagovornika ne more temeljiti. Zagovornikove navedbe, da se izpodbijani pravnomočni sklep opira na nedovoljene dokaze, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor (praviloma utemeljen sum) ne bi bil podan (prim. odločbo VS RS I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003 in druge). Tega pa vložnik v zahtevi s svojimi posplošenimi trditvami o nezakonitosti dokazov ni izkazal.

14. Glede na okoliščine, navedene v izpodbijanem sklepu, zlasti način in okoliščine izvršitve v tem postopku obravnavanih dejanj, ko je obdolženec nastopil kot pomemben član organizirane kriminalne združbe, njegovo predhodno kaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe ter slabe premoženjske in socialne razmere (obdolženec je brez poklica, brez zaposlitve in brez rednih dohodkov, z izjemo socialne pomoči), je pravilno sklepanje v izpodbijanem sklepu, da je le s priporom (in ne z milejšimi ukrepi, predlaganimi v zahtevi) mogoče obdolžencu učinkovito preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj. Takšne presoje ne omaje niti dejstvo, da je hudodelska združba razbita in da sta M. K. ter K. L., od katerih naj bi obdolženec kupoval prepovedano drogo, v priporu. Obdolženec je namreč glede na njegovo vztrajnost in vpletenost v kriminalno dejavnost vsekakor sposoben navezati stike z drugimi osebami, ki mu lahko priskrbijo prepovedano drogo, in s tem nadaljevati kriminalno dejavnost. Ravno tako v zahtevi zatrjevana obdolženčeva skrb za njegovo nepokretno mater, glede na okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo intenzivno ponovitveno nevarnost, ne more biti pravno relevantna okoliščina pri zavzemanju za drugačno odločitev o podaljšanju pripora, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

15. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z navedbami zagovornika, ki se nanašajo na premoženjsko stanje obdolženca in naj bi kazale na to, da obdolžencu ni potrebno pridobivati sredstev za preživetje z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj zagovornik z njimi zgolj izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. K.

16. Vsebino zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega M. K. je po vsebini mogoče strniti v dva temeljna očitka: prvič, zagovornica trdi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni podan, in drugič, zagovornica ocenjuje, da pripor z vidika trajanja ni več sorazmeren ukrep. V zvezi s prvim očitkom zagovornica navaja, da je nesmiselno govoriti o ponovitveni nevarnosti, če pa je obdolženec kaznivo dejanje priznal in se ga kesa, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da obdolženec za istovrstno kaznivo dejanje še ni bil obsojen in da so v priporu ljudje, s katerimi je obdolženec sodeloval. Zagovornica tudi meni, da sodišče konkretne ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Takšni očitki so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni. Okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti, so v izpodbijanem sklepu zadostno konkretizirane in izkazujejo realno ter konkretno nevarnost, da bi lahko obdolženec s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji na prostosti nadaljeval.

Zgolj obžalovanje storjenega dejanja in nekaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje pri oceni o obstoju pogojev za podaljšanje pripora ne more prevladati nad ostalimi ugotovljenimi okoliščinami, ki kažejo na njegovo izrazito ponovitveno nevarnost.

Ravno tako je

pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti povsem nepomembno, ali so ostali udeleženci hudodelske združbe v priporu, saj možnost ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ni vezana le na osebe, ki so sodelovale pri očitani kriminalni dejavnosti, ampak lahko obdolženec, glede na njegovo vztrajnost in trdno odločenost, s kriminalno dejavnostjo nadaljuje tudi sam.

Neutemeljen pa je tudi drugi očitek, da pripor, glede na to, da je obdolženec kaznivo dejanje priznal že pri prvem zagovoru, ni več sorazmeren ukrep. Ob ugotovljeni ponovitveni nevarnosti priznanje obdolženca namreč ni takšna okoliščina, ki bi bila že sama po sebi garancija, da obdolženec ne bo nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in bi terjala njegovo izpustitev na prostost.

C.

17. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Kp 58768/2013-750
• Sodba XI Ips 42/2009
• VSC Sklep I Kp 4659/2023