Sodba II Ips 402/2007

Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je vzrok za nastanek škode, ki ga ne bi bilo mogoče pripisati ravnanju tožničinega, izključen, drugi trije vzroki, ki so bili v pravdi obravnavani kot možni, pa so vsak zase posledica ravnanja, ki je v nasprotju s pravili stroke, je zaključek o obstoju temelja toženčeve odškodninske odgovornosti pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 11.900.000 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Tožencu in stranski intervenientki je naložilo plačilo dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodenem delu spremenilo tako, da je toženec poleg že prisojene odškodnine dolžan plačati še 2.600.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Odločbo o stroških je spremenilo tako, da je tožencu naložilo povrnitev višjega zneska tožnikovih stroškov postopka. Pritožbi stranske intervenientke je ugodilo in odločitev o stroških v delu, ki se nanaša nanjo, razveljavilo. V ostalem je tožnikovo pritožbo, toženčevo pa v celoti, zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Strinjalo se je z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in zavrnilo toženčeve navedbe o nedokazanosti nepravilnega ravnanja njegovega delavca. Navedlo je, da je bil s stopnjo prepričanja zavrnjen toženčev ugovor, da je pri operaciji lipoma pri tožniku prišlo do spontane rupture vranice, in da je bilo z enako stopnjo verjetnosti dokazano, da je do izliva krvi v trebušno votlino prišlo zaradi napačnega ravnanja toženčevega delavca, bodisi zaradi aplikacije anestetika v povsem zdravo vranico, bodisi zaradi masivne krvavitve v mišičju trebušne votline, ki je toženčev delavec ni opazil, bodisi zaradi nezadostne hemostaze, za katero bi toženčev delavec po operaciji moral poskrbeti. Pritrdilo je odločitvi o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, zvišalo pa odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati napake v dokaznem postopku, vendar pa je bilo v njih nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišči sta namreč na podlagi dvomljivih ugotovitev izvedencev sklenili, da je do izliva krvi v trebušno votlino prišlo iz treh možnih razlogov, namesto da bi ugotovili, da tožnik ni uspel dokazati neposredne napake toženčevega delavca. Sodišče je pri tem spregledalo oziroma napačno ocenilo izjavo, da so vse razlage izvedencev možne, vendar pa natančnih vzrokov ne bo mogoče nikoli ugotoviti. Dvom izhaja tudi iz izpovedbe priče, ki je povedala, da iz ugotovitev izvedencev ne izhaja, da bi toženčev delavec ravnal napačno. Stališče sodišč, da je verjetnost spontane rupture vranice izključena, je protispisna. Izvedenci so namreč to možnost dopustili z dostavkom, da je taka ruptura redkost, ki se sicer lahko zgodi morda enkrat letno, s tem pa ni rečeno, da se ne more zgoditi dvakrat ali večkrat. Pri tako številnih dvomih, izraženih v izvedenskih mnenjih, in možnosti drugih vzrokov, do katerih prihaja zaradi "tveganja slehernega operativnega posega v človeško telo", protipravnost ravnanja in opustitev profesionalnih standardov s strani toženčevega delavca ni dokazana.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah (tretji odstavek 370. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08, uporablja v obravnavani zadevi). Revizijsko sodišče se že iz tega razloga ni spuščalo v presojo navedb, ki izpodbijajo oceno sodišč o dokazni teži izvedenskih mnenj, ter premajhni teži, ki je bila dana izpovedbi priče, navedb o tem, da so vse razlage izvedencev možne, a natančnih vzrokov ne bo nikoli možno ugotoviti, in zatrjevani možnosti spontane rupture vranice (pri čemer revident niti ni navedel, v katerih primerih sledeč strokovni literaturi lahko sploh pride do tega, niti se ni soočil z mnenjem vsakega od izvedencev o tem, zakaj v obravnavanem primeru do tega ni prišlo).

7. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji odločitev sodišč prve in druge stopnje o protipravnosti toženčevega ravnanja, so naslednje:

- da je bil tožniku 27. 1. 1993 ambulantno v lokalni anesteziji odstranjen podkožni lipom v trebušni steni,

- da je operacijo opravil toženčev delavec,

- da je tožnika med operacijo hudo bolelo in mu je operater zatem ponovno vbrizgal zdravilo v trebuh v treh smereh,

- da je pri enem od vbodov tožnika v trebuhu močno zabolelo, čez nekaj minut so bolečine popustile, vendar je v trebuhu čutil nekaj toplega, kar je povedal operaterju in instrumentarki,

- da mu je bilo po operaciji slabo, da so ga položili na voziček, po 30 do 40 minutah pa je z ženino pomočjo odšel do izhoda stavbe, da mu je med hojo postalo slabo in je začutil bolečine v trebuhu, da je bil ob 12. uri istega dne ponovno operiran,

- da so na mestu odstranjenega lipoma našli obsežen hematom, po odprtju trebušne votline pa so ugotovili obsežno krvavitev, v trebušni votlini je bilo dva do tri litre krvi; ugotovljeno je bilo, da je do krvavitve prišlo zaradi rupture vranice (pri pregledu vranice je bila najdena 3 cm dolga globoka raztrganina sprednje strani vranice in dve nekaj milimetrov dolgi raztrganini; vranica ni kazala drugih bolezenskih znakov),

- da je bil tožnik zaradi kasnejših ponovnih hudih bolečin in izredne dihalne stiske 17. 2. 1993 ponovno operiran, da so našli močno zlepljeno črevesje in masivno embolijo v obeh pljučnih krilih,

- da je do izliva krvi v trebušno votlino, do nadaljnjih komplikacij in operativnih posegov prišlo bodisi zaradi aplikacije anestetika v povsem zdravo vranico, bodisi zaradi masivne krvavitve v mišičju trebušne stene, ki je operater ni opazil, bodisi zaradi nezadostne hemostaze, ker se operater ni prepričal, ali je ta zadostna (do te ugotovitve je prišlo na podlagi ovrednotesnja izvedenskih mnenj, v katero je vključilo tudi izpovedbe vseh zaslišanih),

- da je možnost spontane rupture vranice v obravnavanem primeru izključena (do te ugotovitve je prišlo na podlagi izvedenskega mnenja dr. G., soočenja s predloženo strokovno literaturo, iz katere izhaja majhna možnost spontane rupture, in opredelitvijo do izpovedbe izvedene priče, ki je praktično izključila tako možnost v obravnavanem primeru).

8. V postopku so bili obravnavani štirje možni vzroki za izliv krvi v trebušno votlino in za škodo, ki je tožniku nastala zaradi tega. Na podlagi ugotovitve, da je vzrok, ki ga ne bi bilo mogoče pripisati ravnanju toženčevega delavca, izključen, drugi trije vzroki pa so vsak zase posledica ravnanja, ki je v nasprotju s pravili stroke, sta sodišči pravilno sklenili, da je temelj toženčeve odgovornosti podan.

9. Čeprav je revident navedel, da napak v dokaznem postopku sodiščema ni mogoče očitati, pa iz obrazložitve revizije izhaja le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. To velja tako za navedbe o dvomljivosti ugotovitev izvedencev kot tudi za izpostavljanje posameznih delov izvedenskih mnenj in izpovedb prič.

10. Revidentove navedbe bi ob zelo naklonjenem branju revizije lahko razumeli kot oporekanje stališču, da na podlagi izvedenih dokazov (predvsem različnih mnenj izvedencev o vzroku za nastalo škodo in ne povsem izključeni možnosti, da je do škode prišlo zaradi spontane rupture vranice) ni mogoče reči, da je bila strokovna napaka ugotovljena s stopnjo prepričanja. Četudi bi revident te navedbe povezal z bistveno kršitvijo določb postopka (pa tega ni storil), pomislek ne bi bil utemeljen. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je bilo doslej že večkrat preseženo stališče, da je edini sprejemljiv dokazni standard za sodbo prepričanje. Tàko stališče je bilo izrecno zavzeto v primerih, v katerih bi zmotna ugotovitev dejanskega stanja praviloma enako prizadela eno in drugo stranko,(1) kot tudi v primerih, ko bi bilo dokazno breme za eno stranko sicer pretežko.(2) Obravnavani primer, ko pravdni stranki nosita dokazno tveganje glede iste celote odločilnih dejstev, le da ena z vidika protipravnosti, druga pa z vidika odgovornosti, gotovo sodi v prvo navedeno skupino. Da v obravnavanem primeru ne bi bil dosežen v takih primerih zadosten standard pretežne verjetnosti, revident ne zatrjuje.

11. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev toženčevih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004.

Op. št. (2): Prim. sodba in sklep II Ips 309/2006 z dne 6. 11. 2008.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 537/2020
• VSL Sodba I Cp 474/2020
• VSC Sodba Cp 296/2019