Sodba in sklep II Ips 93/2012

Jedro

Pokojna je skupaj s hčerko (tretjo tožnico) prečkala cesto na mestu, kjer na razdalji vsaj 100 m ni prehoda za pešce, cesto pa sta prečkali z leve proti desni (gledano s smeri vožnje), in sicer ne pravokotno, kot to nalaga osmi odstavek 95. člena ZVCP-1, temveč diagonalno. Peški sta bili nepazljivi, saj sta cesto prečkali kljub temu, da sta lahko opazili bližajoče se vozilo – soprispevek umrle je pravilno ocenjen na 20%.

Izrek

Revizija z dne 2. 2. 2012 se zavrže.

Revizija z dne 25. 5. 2012 se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 842,72 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožniki zahtevajo plačilo škode zaradi smrti bližnjega, ki jo je s prometno nesrečo povzročil voznik neregistriranega vozila. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvemu tožniku in drugemu tožniku vsakemu po 240,00 EUR, tretji tožnici 3.585,00 EUR in četrti tožnici 1.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnike zavezalo k nerazdelni povrnitvi pravdnih stroškov toženke. Pokojni A. A. je pripisalo soprispevek k nastanku škodnega dogodka v višini 20 % .

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga mora toženka plačati tretji tožnici, znižalo na 1.425,00 EUR, posledično pa je poseglo tudi v stroškovno odločitev. Soglašalo je z oceno sodišča prve stopnje o soprispevku pokojne.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki 2. 2. 2012 vložili (direktno) revizijo. Ta je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila. Istega dne so tožniki vložili tudi predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede pravilne uporabe materialnega prava pri presoji soprispevka oškodovanke za nastali škodni dogodek.(1)

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki 25. 5. 2012 vložili revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču smiselno predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni in njihovi (pri)tožbi v celoti ugodi, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo tudi stroške. Ponovno navajajo okoliščine nesreče, med katerimi izpostavljajo, da je bil voznik vinjen, da je vozil brez prižganih žarometov in da je do nesreče prišlo znotraj desnega metrskega pasu, kjer se imajo pešci pravico gibati, saj ob cesti ni bilo pločnika ali kolesarske steze (četrti odstavek 95. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – v nadaljevanju ZVCP-1). Iz izvedenskega mnenja povzemajo, da bi pokojna, če bi cesto prečkala po najkrajši poti (pravokotno), preko ceste prišla 3,8 m bolj stran od bližajočega se vozila. Na tej podlagi in upoštevajoč ugotovljeno hitrost vozila, voznikovo psihofizično stanje in dejstvo, da ni zaviral, sklepajo, da voznik tudi v tem primeru ne bi mogel ustrezno reagirati in bi do nesreče vseeno prišlo. Poleg tega je ugotovljeno diagonalno prečkanje ceste manj pomembno, saj se je pokojna v času trčenja že nahajala v metrskem pasu od desnega roba ceste, hodila je pravilno nasproti vozilu in se ni imela kam umakniti. Opozarjajo še na zadevo II Ips 235/2006 (očitno pravilno II Ips 295/2006), v kateri je sodišče peški ob nesporni kršitvi pravil cestnega prometa prisodilo zgolj 10 % sokrivde.

5. Toženka v odgovoru na dopuščeno revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

6. Revizija z dne 2. 2. 2012 ni dovoljena, revizija z dne 25. 5. 2012 pa ni utemeljena.

O (direktni) reviziji z dne 2. 2. 2012

7. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v konkretni zadevi za nobenega od tožnikov ne presega revizijskega praga, zato revizija z dne 2. 2. 2012, ki tudi ni bila predhodno dopuščena, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato (skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo) zavrglo (377. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta v konkretni zadevi ustreza predlogu za dopustitev revizije, ki so ga tožniki tudi vložili (hkrati z direktno revizijo). Ker je bilo temu predlogu (delno) ugodeno, je predmet nadaljnjega revizijskega postopka še dopuščena revizija, ki so jo tožniki vložili 25. 5. 2012 (glej spodaj).

O (dopuščeni) reviziji z dne 25. 5. 2012

8. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), upoštevajoč dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz teh ugotovitev je mogoče razbrati, da je bila pokojna v nezgodi udeležena kot peška, povzročitelj pa kot voznik osebnega vozila. Do nezgode je prišlo 10. 4. 2008 ob 20.45 uri v naselju, na ravnem in preglednem asfaltiranem cestišču, širokem 5,1 m, ki ni razdeljeno s sredinsko črto in ob katerem ni hodnika za pešce, je pa približno 70 cm široka bankina; ob cesti je nekaj hiš, cesta je osvetljena z ulično razsvetljavo. Pokojna je skupaj s hčerko (tretjo tožnico) prečkala cesto na mestu, kjer na razdalji vsaj 100 m ni prehoda za pešce, cesto pa sta prečkali z leve proti desni (gledano s smeri vožnje), in sicer ne pravokotno, kot to nalaga osmi odstavek 95. člena ZVCP-1, temveč diagonalno. Peški sta bili nepazljivi, saj sta cesto prečkali kljub temu, da sta lahko opazili bližajoče se vozilo; ko je tretja tožnica cestišče že prečkala, pokojna pa še ne, je vanjo 0,8 m od desnega roba cestišča trčil voznik. Ta je vozil z minimalno prekoračeno dovoljeno hitrostjo (55 km/h), upravljal pa je z neregistriranim vozilom z nepravilno delujočimi zavorami (zavirala so le kolesa na sprednji osi, pa še to na levi strani bistveno slabše kot na desni). Voznik ni zaviral oziroma če je, to ni bilo mogoče zaradi slabega delovanja zavor. Nesrečo bi lahko preprečil, če bi vozil brezhibno vozilo in če bi zaviral, ko je opazil namero pešk, da bosta prečkali vozišče. Na drugi strani bi tudi peški lahko preprečili nesrečo, če bi pravočasno prekinili prečkanje ceste. Navedene ugotovitve je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je še dodalo, da je v trenutku začetka prečkanja ceste avtomobilist že bil v vidnem polju pokojne, ki bi lahko nesrečo preprečila, če bi vozišče prečkala pravokotno.

9. Ugotovljena dejanska podlaga spora utemeljuje oceno nižjih sodišč o prispevku pokojne k nezgodi, ki pravilno temelji na določbi 171. člena Obligacijskega zakonika. Opravljena presoja ustrezno upošteva ugotovljene kršitve obeh udeležencev v nezgodi, njena revizijska graja pa v bistvenem delu temelji na nedopustnih trditvah, s katerimi tožniki skušajo spremeniti oziroma dopolniti dejansko podlago izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči nižjih stopenj namreč nista ugotovili, da je bil voznik vinjen, kot tudi ne, da je vozil brez vklopljenih žarometov. Revizijsko sklepanje o pravilni hoji pokojne „nasproti vozilu“ znotraj metrskega pasu prav tako nima podlage v dejanskih ugotovitvah, iz katerih izhaja, da je bila ob trčenju še v fazi (diagonalnega) prečkanja cestišča. Takšna hoja ne ustreza bistvu obveznosti pešcev, da tam, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze, hodijo ob levem robu vozišča v smeri hoje (četrti odstavek 95. člena ZVCP-1). Ta je namreč v zagotavljanju večje varnosti pešcev, ki lahko pred seboj opazujejo vozilo, ki se jim približuje in reagirajo z umikanjem, če bi lahko prišlo do nevarne situacije.(2) Glede na ugotovitve, da je bilo od mesta trčenja do desnega roba cestišča še 80 cm, nato pa še 70 cm utrjene bankine, ne drži, da se pokojna ni imela kam umakniti.

10. Ugotovljeno dejansko podlago izpodbijane sodbe prav tako razširja revizijsko sklepanje, da bi do nesreče prišlo tudi, če bi pokojna cesto prečkala po najkrajši poti. Med drugim namreč temelji na oddaljenosti pokojne od vozila ob pravokotnem prečkanju ceste in voznikovem psihofizičnem stanju, o čemer v ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni govora. Poleg tega je z vidika dejanskega stanja nedopusten tudi sam rezultat opisanega revizijskega izvajanja. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da bi pokojna lahko trčenje preprečila (poleg možnosti, da bi prečkanje prekinila) tudi v primeru, če bi vozišče prečkala pravokotno.

11. Revizijski preizkus je torej pokazal, da bistvenih okoliščin, s katerimi so tožniki utemeljevali revizijo (in pred tem predlog za dopustitev revizije), ni mogoče upoštevati. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožniki so z revizijo propadli, zato so dolžni toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 842,72 EUR (1.500 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih morajo tožniki plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 32/2012 z dne 19. 4. 2012.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 275/2007 z dne 14. 1. 2010.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 399/2006
• Sodba in sklep II Ips 384/2005
• Sodba II Ips 248/2008