Sodba I Ips 8698/2012-8

Jedro

Pri kaznivem dejanju po 312. členu KZ mora biti med ravnanjem storilca in ukrepanjem državnega organa ali druge pristojne organizacije (torej policije, gasilcev, gorske reševalne službe in podobno) poleg ostalih znakov kaznivega dejanja podana tudi pravno relevantna vzročna zveza. Ta bo praviloma podana, ko bo neutemeljen klic na pomoč povzročil ukrepanje policije, torej ko bo klic na pomoč vseboval neresnično trditev in policija ob klicu ne bo mogla vedeti, da pomoč ni potrebna ali da policija nima pristojnosti za posredovanje. Argumentum a contrario to pomeni, da v primeru, ko se policija odzove klicu na pomoč oziroma za posredovanje in ve, da gre za primer, ki ni v njihovi pristojnosti ukrepanja, ne gre za primer povzročitve ukrepanja policije v smislu 312. člena KZ, to je prihoda policije na določen kraj zaradi tega, da bi nudila pomoč. Kaznivo dejanje torej ne bo podano, če policija ve, da po telefonu javljeni dogodek ne zahteva njenega posredovanja, pa se klicu odzove in gre kljub temu na kraj, na podlagi lastne odločitve (npr. da klicatelja pouči o njegovih pravicah oziroma svoji nepristojnosti ukrepanja).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 5. 2010 spoznalo obdolženo M. J. za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in za nevarnost po prvem odstavku 312. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja ter ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13. 4. 2011 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženki v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obdolženkin zagovornik dne 14. 7. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti; podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 14. 3. 2012, meni, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je v ponovljenem postopku nedvomno ugotovilo, da je obdolženka dne 12. 9. 2008 (glede na opis dejanja pravilno dne 14. 12. 2004) dvakrat klicala na številko 113 zaradi parkiranega avtomobila na služnostni poti, kljub temu, da je bila pred tem že večkrat poučena o nepristojnosti policije za ukrepanje in seznanjena s pravnimi možnostmi ureditve problema služnostne poti. Sodišče je svoje razloge obrazložilo in ti niso v nasprotju s podatki spisa, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilna je tudi opredelitev sodišča, da se določbe ZVCP in ZVCP-1 nanašajo na prepoved ustavljanja in parkiranja na javnih površinah.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obdolženka in zagovornik seznanjena. Zagovornik v izjavi z dne 27. 3. 2012 opozarja na v odgovoru državne tožilke naveden napačen datum klicev ter navaja, da je očitano kaznivo dejanje v času odločanja pritožbenega sodišča že absolutno zastaralo.

B-1

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ter navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja:

da je bila obdolženka s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 244/2008 z dne 7. 10. 2008 spoznana za krivo kaznivega dejanja po 312. členu KZ ter ji je bila izrečena pogojna obsodba. Višje sodišče je s sodbo I Kp 1419/2008 z dne 16. 4. 2009 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje;

da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 248/2009 z dne 17. 12. 2009 zahtevi obdolženkinega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje;

da je s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 3710/2003 z dne 21. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1998/2004 z dne 12. 10. 2005 bilo ugotovljeno, da je služnostna pravica voženj z osebnimi avtomobili za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. … vpisana v vl. št. … k. o. K., ki je last toženk M. J. in M. Š., po služečem zemljišču parc. št. … vpisane pri vl. št. … k. o. K., last tožnice M. B., vsled neizvrševanja prenehala;

da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008 revizijo prvotožene stranke M. J. zavrnilo;

da glede na čas storitve dejanja (14. 12. 2004) in za kaznivo dejanje po 312. členu KZ predpisano kazen (denarna kazen ali zapor do šest mesecev), v času odločanja sodišča druge stopnje (13. 4. 2011) glede na določbo 6. točke prvega odstavka 111. člena KZ, kazenski pregon ni zastaral.

B-2

6. Kaznivo dejanje zlorabe znamenj za pomoč in za nevarnost po 312. členu stori, kdor zlorabi znamenje za pomoč ali znamenje za nevarnost ali neutemeljeno kliče na pomoč in s tem povzroči, da so državni organi ali druge pristojne organizacije ukrepale brez potrebe. To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno, pri čemer je v storilčevi zavesti, da zlorablja znamenje za pomoč ali znamenje za nevarnost oziroma neupravičeno kliče na pomoč. Storilec mora torej zavestno in hote spraviti z zlorabo znamenja za pomoč ali s klicem npr. policijo, gasilce, v zmoto, da gre za situacijo, ko je potrebno ukrepanje in policija, gasilci, morajo ukrepati. Kaznivo dejanje je lahko storjeno na dva načina: z zlorabo znamenj za pomoč ali znamenj za nevarnost ali z neutemeljenim klicem na pomoč; prepovedana posledica dejanja pa je povzročitev ukrepanja državnega organa ali druge pristojne organizacije brez potrebe. Pri prvem načinu (npr. sproženju požarnega alarma, oddajo SOS klica) bo kaznivo dejanje podano, če je ugotovljeno, da je storilec znamenje zlorabil tako, da je klical na pomoč, čeprav je vedel, da ta sploh ni potrebna oziroma nevarnosti sploh ni in če je s tem povzročil ukrepanje policije, gasilcev ipd. V takem primeru državni organi ali pristojne organizacije - policija gasilci in podobno pravilno sploh nimajo možnosti presoje ali gre za lažni alarm ali preplah in ali je nevarnost podana oziroma ali je pomoč potrebna in se bodo morali klicu odzvati. Pri drugem načinu, ko klicatelj (neutemeljeno) kliče na pomoč in pri tem pove, zakaj kliče na pomoč, pa odziv oziroma ukrepanje državnih organov ali pristojnih organizacij (policije, gasilcev, civilne zaščite) ni in ne more biti brezpogojen. Če klicatelj pove resnico (vse okoliščine primera zaradi katerega kliče), državni organ ne more biti v zmoti zaradi ravnanj klicatelja, odziv na klic na pomoč je povezan tudi s presojo državnega organa ali je pomoč potrebna.

7. Pri kaznivem dejanju po 312. členu KZ mora biti med ravnanjem storilca in ukrepanjem državnega organa ali druge pristojne organizacije (torej policije, gasilcev, gorske reševalne službe in podobno) poleg ostalih znakov kaznivega dejanja podana tudi pravno relevantna vzročna zveza (primerjaj točko 9 sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 248/2009, s katero je razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje v tej zadevi v prvem sojenju), česar pa sodišče tudi v ponovljenem postopku v izpodbijani pravnomočni sodbi ni presojalo. Pravno relevantna vzročna zveza bo praviloma podana, kadar bo neutemeljen klic na pomoč povzročil ukrepanje policije, torej ko bo klic na pomoč vseboval neresnično trditev in policija ob klicu ne more vedeti, da pomoč ni potrebna ali da policija nima pristojnosti za posredovanje. Argumentum a contrario to pomeni, da v primeru, ko se policija odzove klicu na pomoč oziroma za posredovanje in ve, da gre za primer, ki ni v njihovi pristojnosti ukrepanja, ne gre za primer povzročitve ukrepanja policije v smislu 312. člena KZ, to je prihoda policije na določen kraj zaradi tega, da bi nudila pomoč. Kaznivo dejanje ne bo podano, če policija ve, da po telefonu javljeni dogodek ne zahteva njenega posredovanja, pa se klicu odzove in gre kljub temu na kraj, na podlagi lastne odločitve (npr. da klicatelja pouči o njegovih pravicah oziroma svoji nepristojnosti ukrepanja.

8. Iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja po 312. členu KZ v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja očitek, da je neutemeljeno klicala na pomoč in s tem povzročila, da je državni organ ukrepal brez potrebe s tem, da je dne 14. 12. 2004 ob 9.09 in 14.05 uri poklicala na OKC PU Ljubljana in vsakokrat prosila za intervencijo policije na njenem naslovu, kjer naj bi bil na domnevno služnostni poti parkiran sosedov osebni avto, vedoč, da policija v teh primerih nima pooblastila za ukrepanje, saj je bila o tem s strani policije večkrat seznanjena in je tako povzročila, da so policisti vsakokrat brez potrebe prišli na kraj in jo vsakokrat napotili na zasebno tožbo.

9. Sodišče prve in druge stopnje je v ponovljenem postopku po obširno izvedenem dokaznem postopku v razlogih sodbe, s katero je obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja po členu 312 KZ ugotovilo, da je obdolženka v obdobju od aprila 2002 do konca septembra 2004 27-krat klicala na OKC PU Ljubljana na številko na nujne klice (113), od tega je 16-krat zaprosila za posredovanje policije zaradi tega, ker so ji sosedje s svojimi vozili ovirali služnostno pot ter da so policisti v sedmih datumsko navedenih primerih obdolženki na kraju samem pojasnili, da ne morejo ukrepati zoper sosede, ker ne gre za prekršek, temveč za stvarnopravno razmerje med obdolženko in sosedi in jo vsakokrat napotili na vložitev civilne tožbe. Presodilo je, da je obdolženka kritičnega dne dvakrat poklicala policijo na številko za nujne primere, vsakokrat prosila za posredovanje policije zaradi domnevno na služnostni poti parkiranega sosedovega vozila, vedoč, da policija v teh primerih nima pooblastil za ukrepanje, ker je bila o tem s strani policije pred tem že seznanjena, zaradi česar je bilo njeno klicanje policije neutemeljeno ter je s takim neutemeljenim klicanjem policije na pomoč povzročila, da je policija ukrepala brez potrebe, ko je na kraj poslala policista.

10. Zgolj ugotovljeno neutemeljeno obdolženkino dvakratno klicanje na policijo kritičnega dne, ob izostanku presoje sodišča o pravno relevantni vzročni zvezi med takšnima klicema in ukrepanjem policije brez potrebe, vnaša dvom v ugotovljena odločilna dejstva v izpodbijani sodbi. Policija je v obravnavanem primeru, glede na številne obdolženkine predhodne klice na policijo zaradi istega problema (parkirano sosedovo vozilo na služnostni poti) in na podlagi večkratnih prejšnjih intervencij na kraju vedela, da kadar obdolženka kliče zaradi na služnostni poti parkiranega sosedovega vozila, policija nima prisojnosti za ukrepanje (zoper sosede), ker gre za stvarnopravno razmerje med obdolženko in sosedi. Policija se kljub temu na oba klica obdolženke kritičnega dne odzvala tako, da je OKC PU Ljubljana na kraj napotila policista D. N., ki je obdolženki (ponovno) pojasnil, da policija v takih primerih nima pristojnosti. Izpoved priče D. N. in priče R. B., da policist mora slediti napotitvi OKC na kraj, bi sodišče moralo skrbneje presojati. Naloge, organizacijo in pooblastila policije ureja Zakon o policiji, na podlagi katerega je Ministrstvo za notranje zadeve, Uprava policije, maja 1998 sprejela Usmeritve za izvajanje policijske intervencije, v katerih je obravnavano tudi obvestilo na interventno številko 113 in v zvezi s tem dolžnostmi vodje izmene OKC ali njegovega pomočnika, ko obvestilo sprejme. Vodja izmene mora najprej ovrednotiti obvestilo glede na pomembnost in nujnost ukrepanja – gre za oceno, ali je obravnava dogodka v pristojnosti policije; ali dogodek zahteva takojšnje ukrepanje policije; če se zgodi več dogodkov sočasno, kateri je pomembnejši glede na nujnost in vrstni red ukrepanja; opredelitev stopnje prioritete. Iz navedenih usmeritev jasno izhaja, da je prva naloga policije pri prejemu klica, s katerim posameznik zahteva ali prosi za policijsko intervencijo, presoja, ali je dogodek, pri katerem naj bi policija intervenirala, sploh v njeni pristojnosti. Iz podatkov, ki jih policija objavlja na spletni strani, je za leto 2011 razvidno, da je med skupno 522.162 klici 127.105 takšnih, ki se nanašajo na interventne dogodke. V primerih drugih klicev (325.057) je policija opravila preventivno, storitveno in svetovalno dejavnost.

11. Pri obravnavanju primera obsojene M. J. je bilo ugotovljeno, da je ta v obdobju od aprila 2002 do konca septembra 2004 šestnajstkrat zaprosila za posredovanje policije, ker so ji sosedje s svojimi vozili ovirali služnostno pot in da so ji policisti v sedmih primerih pojasnili, da ne morejo ukrepati, ker posredovanje v takšnem primeru ni v njihovi pristojnosti in so jo poučili, naj vloži zasebno (verjetno je bilo mišljeno civilno) tožbo. Že iz teh ugotovitev, ki pa jih sodišči prve in druge stopnje posebej ne upoštevata oziroma ovrednotita, je mogoče sklepati, da policija s klici obsojenke ni bila zavedena oziroma v zmoti glede tega, ali je potrebna njena intervencija. Policija torej, kot bi bilo mogoče sklepati iz navedenega, ni intervenirala v prepričanju niti v negotovosti, ali gre za dogodek, ki zahteva njeno posredovanje, ampak se je klicu J. odzivala po svoji presoji, kazensko ovadbo pa je podala šele po šestnajstem takšnem klicu. Pri tem ni pomembno ali je bilo takšno odzivanje v skladu s politiko policije približevanja občanom, tako da se odziva na klice, kadar ti želijo njen prihod, tudi v primerih, ko je jasno, da ne gre za zadevo iz njihove pristojnosti ali morda zato, kot je to dejal policist B. policistu N., „da bo mir“. Obsojena J. je, ko je klicala policijo (št. 113) govorila resnico o tem, zakaj kliče. Kolikor se ugotovi oziroma sodišče sprejme ugotovitev, da se je policija odločala, da na takšne klice reagira s prihodom policijske patrulje, čeprav je vedela, da dogodek, zaradi katerega obsojenka kliče, ni v njeni pristojnosti, ne bo mogoče govoriti o povzročitvi ukrepanja brez potrebe (kazenskopravna vzročnost).

12. Glede na ugotovljen dvom v odločilna dejstva v zvezi z (ne)upravičenostjo policije presojati utemeljenost klica na pomoč in njenega ukrepanja v primeru, ko policija glede na okoliščine primera ve, da primer ne zahteva njene intervencije, ker ni pristojna, je Vrhovno sodišče ob pooblastilu iz 427. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V novem sojenju bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti ali izvedeni (in morebitni novi) dokazi omogočajo zaključek o pravno relevantni vzročni zvezi med obdolženkinima klicema na telefonsko številko policije za nujne primere kritičnega dne in ukrepanjem policije.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 248/2009
• Sodba I Ips 243/2009
• Sodba I Ips 15930/2010-82