Sklep X Ips 211/2010

Jedro

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na revidentu.

Pomembno pravno vprašanje mora biti konkretno in natančno navedeno, kar v tem primeru ni, mora pa biti pomembno za odločitev v revizijski zadevi. To pa v tem primeru, kolikor se sploh da razbrati, za katero pravno vprašanje naj bi šlo, ni izpolnjeno.

Kadar gre za gradbeno dovoljenje oziroma obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja, ne gre za odločanje o pravici oziroma obveznosti, izraženi v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Revizijo pa vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša stroške.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka v ponovljenem postopku (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 324/2009 z dne 25. 2. 2010) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep (III. in IV. točka izreka) Upravne enote Maribor z dne 15. 12. 2003, v zvezi z odločbo (3. točka izreka) tožene stranke z dne 4. 7. 2007. Tožbo je zavrnilo, ker je menilo, da je odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki je na podlagi drugega v povezavi s prvim odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja Upravne enote Maribor z dne 28. 4. 2003, izdano prizadeti stranki za I. fazo gradnje M. – zaščita gradbene jame in gradnja objekta (garaže) na zemljišču parc. št. .... k. o. ..., pravilna in zakonita. Tudi po presoji sodišče prve stopnje revident ni izkazal, da bi bil upravičeni predlagatelj obnove postopka. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevi revidenta in družbe A., d. o. o. (pravnega prednika sedanje prizadete stranke B., d. o. o.), za povrnitev stroškov postopka. Ker predloga ni vložila upravičena oseba, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravočasnost predloga za obnovo postopka (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Upoštevaje določbo 272. člena ZUP pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi tožbeni predlog za zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja z dne 28. 4. 2003. Tožena stranka je s 1. točko izreka svoje odločbe odpravila I. in II. točko izreka prvostopenjskega sklepa in ju nadomestila z novo I. točko, s katero je ugodila revidentovemu zahtevku, da se mu vroči navedeno gradbeno dovoljenje, dovolila pa mu je tudi pregled spisa v tej zadevi; v 2. točki izreka je preštevilčila III. In IV. točko izreka prvostopnega sklepa; v 3. točki izreka pa je v preostalem delu zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep kot neutemeljeno. V delu, ki se je nanašal na zavrženje predloga za obnovo postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja, je odločitvi pritrdila, vendar iz razloga, ker predlog za obnovo ni bil pravočasen (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Prvostopni organ je v I. točki izreka svojega sklepa zavrnil revidentov zahtevek za vročitev gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki; zavrnil njegov zahtevek za pregled spisa (II. točka izreka); zavrgel njegov predlog, da se na podlagi 9. točke 260. člena ZUP obnovi postopek izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki (III. točka izreka), ker ga ni vložila upravičena oseba, in zavrnil njegov predlog za odložitev izvršitve gradbenega dovoljenja (IV. točka izreka).

4. Na revizijo je tožena stranka odgovorila. Meni, da ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Na revizijo je odgovorila kot prizadeta stranka tudi družba B., d. o. o., ki jo po pooblastilu direktorja ... zastopa odvetnik ... Reviziji nasprotuje kot neutemeljeni in predlaga, da jo Vrhovno sodišče na podlagi 5. točke 36. člena ZUS-1 zavrže, podrejeno pa kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške za odgovor na revizijo. Meni, da revident nima pravnega interesa za revizijo, saj je objekt, za katerega gradbeno dovoljenje se predlaga obnova postopka, zgrajen in ima pravnomočno uporabno dovoljenje ter že več let obratuje. Iz previdnosti pa se opredeljuje tudi do vsebinskih vprašanj.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja (navaja da gre za spor v vrednosti najmanj 50.000 EUR), je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi pa gre za odločanje o obnovi postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem. V taki zadevi pa pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Glede na to v obravnavanem primeru pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident niti ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, vprašanje, ki se ga da razbrati iz njegovih revizijskih navedb, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno za odločitev v tej zadevi, saj se zatrjevano odstopanje stališča prvostopenjskega sodišča od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne nanaša na vprašanje, ki je pomembno za odločanje v tej zadevi.

10. V obravnavnem primeru je namreč treba presoditi pravilnost in zakonitost odločitve (to je izreka sodbe) prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbo in s tem pritrdilo odločitvi (to je izreku sklepa) prvostopenjskega upravnega organa, ki je zavrgel revidentov predlog, da naj se postopek izdaje gradbenega dovoljenja obnovi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, pri čemer je prvostopenjsko sodišče enako kot prvostopenjski upravni organ menilo, da je pravilen razlog za zavrženje ta, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. Torej je pomembno pravno vprašanje za odločitev v tej zadevi, ali je oseba, ki vloži predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP zato, ker meni, da bi morala zaradi varstva svojih pravic oziroma pravnih koristi, ki jih navede in pojasni, sodelovati kot stranka oziroma stranska udeleženka v osnovnem upravnem postopku (torej v postopku, katerega obnovo predlaga) upravičena oseba za vložitev takega predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, oziroma ali je taki osebi tak predlog mogoče pravilno in zakonito zavreči na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP iz razloga, ker da ga ni vložila upravičena oseba.

11. Revident pa kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja priznanje obstoja njegove solastninske pravice na zemljiščih, za katera je izdano gradbeno dovoljenje, glede katerega uveljavlja obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. V zvezi s tem navaja, da mu prvostopenjsko sodišče lastninske pravice ni priznalo, kar pa pomeni odstop od uveljavljene civilnosodne prakse Vrhovnega sodišča.

12. To vprašanje pa po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi za rešitev obravnavane zadeve ni pomembno. Njegov predlog za obnovo postopka namreč ni bil zavržen zato, ker ni vsaj na nivoju verjetnosti izkazal obstoja uveljavljanega obnovitvenega razloga (pravni interes da kot stranka oziroma stranski udeleženec vstopi v postopek), temveč zato, ker ga organ ni štel za upravičeno osebo za vložitev predloga za obnovo postopka. To pa sta dve različni pravni vprašanji, ki se ju ne rešuje istočasno. Prvo od njiju je vprašanje, ali je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba, in to je pomembno tudi v tem primeru, vendar ga revident ne uveljavlja, in šele če je odgovor na to vprašanje pozitiven, je za odločitev pomembno drugo vprašanje, ki pa ga nakazuje kot pomembnega revident, to je pa je, ali je ta (upravičena) oseba vsaj verjetno izkazala obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga.

13. Ker torej nobeden od z revizijo uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije v tem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ni podan, revizija ni dovoljena. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati revizijske navedbe in ugovori, da je revidentu njegova lastninska pravica na spornem zemljišču zdaj priznana in vpisana v zemljiško knjigo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 6061/2010 z dne 6. 5. 2010; da je sodna praksa Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 52/2009 in II Ips 608/2004 drugačna kot so stališča prvostopenjskega sodišča in prvostopenjskega upravnega organa; da bi moralo sodišče prve stopnje postopek odločanja glede revidentove tožbe prekiniti do pravnomočne odločitve glede vpisa njegove lastninske pravice v navedeni zemljiškoknjižni zadevi ali pa samo odločati o vprašanju obstoja njegove solastnine na zemljiščih, za katera je izdano gradbeno dovoljenje, kot o predhodnem vprašanju, ne pa da je nezakonito zavrnilo njegovo tožbo in s tem pritrdilo odločitvi prvostopenjskega upravnega organa. Od razrešitve teh vprašanj namreč ni odvisna odločitev o tem, ali je revident upravičena oseba za predlaganje obnove postopka, kar je v tem primeru sporno, temveč je razrešitev teh vprašanj pomembna za odločitev o tem, ali je verjetno izkazal obnovitveni razlog. Obstoj obnovitvenega razloga pa ni nosilni razlog, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba in izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organ.

14. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizije na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Prizadeta stranka pa z odgovorom na revizijo v ničemer ni pripomogla k odločitvi v tej zadevi, zato na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 257/2012
• Sklep X Ips 671/2007
• Sklep X Ips 324/2008