Sodba II Ips 153/2009

Jedro

Presoja sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost takrat štirimesečne prve tožnice, tako da se ob morebitnih močnejših trzljajih v posteljici ali v stolčku, ne bi mogla poškodovati, je po stališču revizijskega sodišča pravilna. Štiri mesece stari pacienti morajo imeti v bolnišnici takšno oskrbo, ki jim bo zagotovila varno bivanje. Te pogoje je bila dolžna zagotoviti prva toženka, pri kateri je bila prva tožnica v oskrbi. Zahteva, da bi morali tožniki ukrepe prve toženke konkretno določiti in natančno opisati v vseh podrobnostih, bi bila prestroga. Prva toženka bi morala sprejeti takšne ukrepe, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnost nastanka potencialnih poškodb na raven najnižjega tveganja in iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov.

Napačno je stališče sodišča druge stopnje, ki je v situaciji non liqet odločilo s sklicevanjem na pravila o procesnem dokaznem bremenu. Procesno dokazno breme se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in njeni procesni aktivnosti. Vendar ob izdaji sodbe, v trenutku, ko je treba odločiti o utemeljenosti zahtevka (oziroma že prej, ko nastopi prekluzija pravice do predlaganja novot), procesno dokazno breme preneha in nastopi materialno dokazno breme. Če se sodišče (še vedno) ne more zanesljivo opredeliti o dokazanosti ali nedokazanosti pravno pomembnega dejstva, mora odločiti po pravilu o materialnem in ne procesnem dokaznem bremenu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženk zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje ter, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so v tožbi trdili, da je prva tožnica, rojena 15. 12. 1994, med hospitalizacijo pri prvi toženki dne 25. 4. 1995 utrpela kompliciran zlom lobanje (s posledično hudo poškodbo možganov), katerega vzrok ni pojasnjen. Domnevajo, da je prva tožnica zdravstvenemu osebju iz malomarnosti in zaradi njihovega ravnanja v nasprotju s pravili stroke padla na tla ali se na drug način hudo poškodovala. Prva tožnica je bila v času hospitalizacije zaupana v varstvo prve toženke, katerega osebje bi v skladu s prevzeto obveznostjo moralo zanjo skrbeti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prva toženka še danes ne ve, kako in kdaj je prišlo do poškodbe. To pomeni, da je bil njen nadzor in skrb za prvo tožnico pod standardi skrbnosti dobrega strokovnjaka.

2. Sodišče prve stopnje je (ob vnovičnem sojenju) z vmesno sodbo zahtevku ugodilo. Presodilo je, da za varnost prve tožnice v času, ko je bila na zdravljenju pri prvi toženki, ni bilo ustrezno poskrbljeno. V okvir zdravljenja spadata tudi nega in varstvo, neposredno povezana s samim zdravljenjem in boleznijo. Prva tožnica je bila dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost prve tožnice. Naloga in odgovornost prve toženke je zagotavljanje varnega okolja, tako da se prva tožnica ob morebitnih močnejših trzljajih ne bi mogla poškodovati. Specifično zdravstveno stanje prve tožnice (imela je vzgibke in tresljaje v telo in v ude, psihomotorično hudo prizadeta) je zahtevalo specifično oskrbo, nego in varstvo, da se preprečijo morebitne poškodbe. Ugotovilo je, da je zaradi delovanja zunanje sile na predel lobanje prišlo do poke lobanjskih kosti in notranje krvavitve. Obravnavana poškodba je lahko nastala ob njeni negi ali zaradi impulzivnega giba glavice in udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali stolček. Mati in medicinska sestra, ki sta bili v kritičnem času s prvo tožnico, je nista poškodovali. Vzrok in način nastanka poškodbe nista bila ugotovljena. Prva toženka ni dokazala, da je ravnala, kot je treba, niti, da je škodni dogodek posledica drugih (konkretno navedenih) okoliščin ali celo naključja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških vsega postopka. Oprlo se je na 215. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in poudarilo, da dejstvo, da vzroka poškodbe ni bilo mogoče ugotoviti, ne gre v škodo toženkama, ampak tožnikom. Tožniki niso uspeli dokazati, da je poslabšanje zdravja prve tožnice posledica nepravilnega (nestrokovnega) ravnanja osebja prve toženke.

4. Tožniki so v reviziji navedli, da dejstvo, da je bila oprema ustrezna, še ne pomeni, da je prva toženka ravnala pravilno. Enako tudi dejstvo, da je bila nega medicinske sestre ustrezna, ne pomeni, da se prva toženka lahko ekskulpira, saj je bilo ugotovljeno, da poškodba na glavi ni nastala spontano, pač pa da gre za delovanje zunanje sile na glavo otroka, kar lahko pomeni le aktivno ravnanje bodisi osebe bodisi opreme ali pa samega otroka v zvezi z opremo ali osebo, saj je le tako delovanje lahko povzročilo poškodbo. Pogodbeno razmerje bolnica – bolnik se ne konča na stanju navedenih sredstev nege in nege same medicinske sestre M., temveč je razširjena na vse osebe, ki so v okviru nege v bolnici imeli opravka z njo in so bili v sferi nadzora in strokovnega ravnanja tožene stranke. Toženka ni dokazala, da so njeni delavci izpolnili vse svoje obveznosti skrbne in strokovne nege, da do poškodbe ne bi moglo priti. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje je ponovno izvajalo dokaze, ne da bi izvedlo obravnavo. Dokazi glede opreme so bili predloženi po prvi obravnavi in jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

5. Sodišče je reviziji vročilo toženkam, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče druge stopnje je kot pravilne sprejelo ugotovitve sodišč o dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je o pritožbi odločalo brez obravnave. Glede pravočasnosti predlaganih dokazov pa revizijsko sodišče ugotavlja, da jih je toženka predlagala pravočasno, saj je na njihovo pomembnost za odločitev v konkretni zadevi opozorilo (šele) sodišče druge stopnje v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem sojenju.

8. Za presojo v konkretnem sporu so pomembna naslednja, iz življenjskega dogodka izluščena dejstva:

Prva tožnica se je rodila 15. 12. 1994 s hudo kombinirano anomalijo ožilja srca, ki je terjala nujno operacijo. Ta je potekala s komplikacijami (večkrat so jo oživljali, pljučni edem, motnje srčnega ritma).

Dne 31. 3. 1995 je bila premeščena k prvi toženki zaradi težav pri hranjenju (dohranjevanje po sondi).

Deklica je bila živčno mišično hendikepirana. Imela je patološke motorične vzorce, ni imela koordinacije, njeni gibi glavice, rok in nog niso bili koordinirani, imela je vzgibke in tresljaje v telo in ude, s čimer je bila prva toženka seznanjena.

Dne 25. 4. 1995 je v času bivanja pri prvi toženki prišlo do poškodbe, ki se obravnava v tem sporu.

Deklica je bila kritičnega dne do 16.30 ure v varstvu matere, nato pa v varstvu medicinske sestre. Ob 18. uri sta zdravnik in sestra na dekličinem obrazu opazila buško, ki se je začela razlivati po obrazu.

Deklica je bila poškodovana zaradi zunanje sile.

Ugotovljena je bila poka lobanjske kosti s krvavitvijo v možgane.

Obravnavana poškodba je lahko nastala ob njeni negi ali zaradi impulzivnega giba glavice in udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali stolček.

Mati in medicinska sestra, ki sta bili v kritičnem času s prvo tožnico, je nista poškodovali.

9. Zdravstvena ustanova odškodninsko odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Oškodovanec mora dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda), odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila, če bo dokazala, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere) ni kriva.(1) Dokazati mora, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

Glede protipravnosti:

10. Izhodišče za razlago pojma nedopustnosti ravnanja je temeljno načelo prepovedi povzročanja škode (neminem leadere) iz 16. člena ZOR.(2) Prepoveduje pasivna in aktivna ravnanja, s katerimi se utegne povzročiti škoda. Da bi lahko ravnanje odgovorne osebe (aktivno ravnanje ali opustitev) opredelili kot protipravno, mora biti možnost nastanka škode kot posledica takšnega ravnanja objektivno predvidljiva.(3) Tudi manj pogoste in manj verjetne posledice, ki torej niso običajne posledice določenih ravnanj, so lahko predvidljive.

11. Bolan otrok v bolnišnici je dosti zahtevnejši bolnik od odraslega bolnika. Ker je nevarnost incidentov in nezgod v teh primerih večja, to narekuje večjo pozornost pri predvidevanju teh nevarnosti in sprejetje ustreznih ukrepov za njihovo preprečitev.(4) To velja še toliko bolj za otroke, ki so telesno ali duševno prizadeti, pri katerih je jasno prepoznavno večje tveganje za nastanek poškodb. Zato je upravičeno za otroka zahtevati še posebno nego, skrb in odgovornost. Zaščita in varnost otrok je tako pomembna in potrebna, vendar hkrati splošna obveznost, tako da je ni mogoče izčrpno predpisati, zato je presoja primernosti (oziroma protipravnosti) ravnanja vedno odvisna od okoliščin konkretnega primera.

12. V konkretnem primeru je bila prva toženka seznanjena s tem, da ima prva tožnica vzgibke in tresljaje v telo in ude, torej patološke motorične vzorce. Namestili so jo v posteljico s kovinsko ograjo, nekaj časa pa je bila v stolčku, pri njeni oskrbi so se uporabljale tudi igrače. Takšne okoliščine (trdi predmeti na eni strani: kovinska ograja, plastičen stolček in igrače; vzgibki in tresljaji v telo na drugi strani) predstavljajo nevarnost za nastanek poškodb oziroma udarcev ob trd predmet. Presoja sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost takrat štirimesečne prve tožnice, tako da se ob morebitnih močnejših trzljajih v posteljici ali v stolčku, ne bi mogla poškodovati, je po stališču revizijskega sodišča pravilna. Štiri mesece stari pacienti morajo imeti v bolnišnici takšno oskrbo, ki jim bo zagotovila varno bivanje. Te pogoje je bila dolžna zagotoviti prva toženka, pri kateri je bila prva tožnica v oskrbi. Zahteva, da bi morali tožniki ukrepe prve toženke konkretno določiti in natančno opisati v vseh podrobnostih, bi bila prestroga. Prva toženka bi morala sprejeti takšne ukrepe, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnost nastanka potencialnih poškodb na raven najnižjega tveganja in iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov. Dejstvo, da prve tožnice ni poškodovala medicinska sestra in da je bila oprema primerna, še ne pomeni, da je prva toženka storila vse, kar je treba, da bi preprečila nastanek poškodb zaradi udarcev ob trd predmet. Ker so takšna tveganja (da štirimesečni otrok, nameščen v bolnišnici zaradi dohranjevanja, ob negi ali zaradi impulzivnega giba glavice in udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali stolček utrpi poškodbo) predvidljiva in praviloma tudi v celoti preprečljiva (ni običajno, da se otrok iz bolnišnice vrne s poko lobanje, ki je pred tem ni imel), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala nedopustno ravnanje toženke, tj. opustitev potrebnih ukrepov za preprečitev udarcev otroka ob trd predmet.

Glede vzročne zveze:

13. Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom.(5) Opredelitev elementov (dejstev) pravno pomembne vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Večinsko stališče teorije je, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost.(6) Neredko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že) na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena.(7) Če je namreč dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), je lahko ogrožena tudi pravica stranke do sodnega varstva. Strankam se ne smejo nalagati nepremagljiva dokazna bremena. Kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.(8) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila deklica poškodovana v času bivanja v bolnici, da do poke lobanje ni prišlo spontano, pač pa z delovanjem zunanje sile, da otroka ni poškodovala mati niti medicinska sestra ... in da je poškodba lahko nastala ob negi deklice ali zaradi impulzivnega giba glavice ter udarca ob kakšen plastičen predmet, igračo ali stolček. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da vzroka in načina poškodbe ni bilo mogoče ugotoviti, revizijsko sodišče razume kot, da konkretnega in natančnega (mikro) vzroka ni bilo mogoče ugotoviti, saj je sodišče ugotovilo, da je bil vzrok zunanji in kako je do njega (lahko) prišlo. Po presoji revizijskega sodišča verjetnost, da je ravnanje (opustitev) prve tožnice, ki izvira iz njene sfere, glede katere bi morala s svojimi zaposlenimi popolnoma obvladati tveganja, povzročilo poškodbo prve tožnice, presega mejni prag verjetnosti (50 odstotkov). V takšni situaciji je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da bi morala prva toženka dokazati, da škoda ni posledica njene dejavnosti, temveč drugih konkretno navedenih okoliščin (na primer če ima oškodovanec neprepoznavno, izjemno redko anomalijo, glede na katero je posebej nagnjen k poškodbam in podobno) ali da ga je mogoče pripisati naključju. Prva toženka bi morala analizirati vzroke neželene poškodbe prve tožnice in četudi morda krivca znotraj bolnice ni mogoče najti, v bodoče iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov.

14. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZPP sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče. Velja načelo brezpogojne dolžnosti odločitve. Sodišče mora odločiti o tožbenem zahtevku, ne glede na to, ali se mu je uspelo prepričati o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev.(9) Kadar gre za situacijo non liqet (ni jasno), je osrednje vprašanje, kdo nosi dokazno breme glede določenega pravno pomembnega dejstva. Krizo spoznanja, ko se sodnik ne more zanesljivo opredeliti ne za dokazanost niti za nedokazanost tega dejstva, sodišče premosti z uporabo pravila o (materialnem) dokaznem bremenu. Napačno je stališče sodišče druge stopnje, ki je v situaciji non liqet odločilo s sklicevanjem na pravila o procesnem dokaznem bremenu. Procesno dokazno breme se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in njeni procesni aktivnosti. Vendar ob izdaji sodbe, v trenutku, ko je treba odločiti o utemeljenosti zahtevka (oziroma že prej, ko nastopi prekluzija pravice do predlaganja novot(10)), procesno dokazno breme preneha in nastopi materialno dokazno breme. Če se sodišče (še vedno) ne more zanesljivo opredeliti o dokazanosti ali nedokazanosti pravno pomembnega dejstva, mora odločiti po pravilu o materialnem in ne procesnem dokaznem bremenu. Materialno dokazno breme je ves čas postopka stabilno. V odškodninski pravdi zaradi škode, povzročene z medicinsko napako, bo zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ na toženkah dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja – če tega ne bosta dokazali, ne bosta zmogli ekskulpacijskega dokaznega bremena.(11) Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, vendar je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 154. člen ZOR, ker je zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (glej točko 8 obrazložitve). Toženki bi morali dokazati, da prva toženka ni ravnala nestrokovno. Toženki bi morali dokazati, da je prva toženka v zadostni meri poskrbela za varnost prve tožnice v času njenega bivanja v bolnišnici, s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Ker tega nista dokazali, je treba šteti, da prva toženka ni ravnala s skrbnostjo, kot se od nje pričakuje. Presoja sodišča druge stopnje, da toženki odškodninsko ne odgovarjata, iz navedenih razlogov ni pravilna.

15. Presoja sodišča, da zahtevek tožnikov ni zastaran, je pravilna. Zastaranje je bilo pretrgano z vložitvijo (sprva ugotovitvene) tožbe 6. 4. 1998. V tožbi so tožniki napovedali, da bodo dajatveni zahtevek postavili, ko bo znana škoda in njena višina. Pravni interes tožnikov je bil prav v tem, da jim je grozilo zastaranje, pa še niso mogli vložiti dajatvene tožbe, ker še ni bila znana višina zahtevka.(12) Zdravljenje prve tožnice še v letu 2005 ni bilo zaključeno. Toženkin ugovor, da tožničina škoda ni vsa v vzročni zvezi s poškodbo, temveč izvira tudi iz njenega predhodnega stanja, je neposredno povezan z vprašanjem obsega škode in ga bo sodišče obravnavalo pri odločanju o višini odškodninske terjatve oziroma o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.(13)

16. Ker je bilo dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo 154. člen ZOR, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in s sodbo spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Plavšak N., Obligacijski zakonik, 1. knjiga, s. 694.

Op. št. (2): Primerjaj Jadek Pensa D., Obligacijski zakonik, 1. knjiga, s. 670.

Op. št. (3): Primerjaj Plavšak N., s. 701-707. Primerjaj II Ips 744/2010 in II Ips 615/2007.

Op. št. (4): Primerjaj Dolenc A., Medicinska etika in deontologija II, 1997, s. 317.

Op. št. (5): Primerjaj Jadek Pensa D., s. 671.

Op. št. (6): Primerjaj II Ips 178/2007.

Op. št. (7): V nemškem pravu je dokazno breme oškodovanca med drugim olajšano s tim. Anscheinsbeweis ali prima facie dokazom oziroma s pravilom o sferah spoznanja in obvladovanja (tveganja), tim. Voll beherrschbare Bereiche. Primerjaj Deutsch, navedeno delo, s. 324-328 in 340-341. Angloameriško pravo je razvilo doktrino „Res ipsa loquitur“. Primerjaj Polajnar-Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, ZZR, LIII. letnik, s. 189.

Op. št. (8): Plavšak N., s. 731. Primerjaj sodbo in sklep II Ips 178/2007 s 16. 9. 2010 ter II Ips 309/2006.

Op. št. (9): Primerjaj Zobec J. v Ude L. et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, s. 377.

Op. št. (10): Primerjaj Zobec, s. 380.

Op. št. (11): Primerjaj Zobec, s. 385.

Op. št. (12): Primerjaj Galič A., Pravni interes pri ugotovitveni tožbi, ZZR, 1995, s. 75.

Op. št. (13): Primerjaj II Ips 972/2007 z dne 31.3.2011.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 315/2013
• VSL Sklep II Cp 1391/2018
• Sodba II Ips 519/2001