zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS4001504

Odločba:Sodba G 1/2009
 ECLI:
Oddelek:Gospodarski oddelek
Datum seje senata:06.07.2010
Področje:ODVETNIŠTVO - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI SPOR
Institut:nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev - prevzemi - usklajeno delovanje – prevzemni prag - prepoved uresničevanja glasovalnih pravic v ciljni družbi – postopek odločanja Agencije postopek sodnega varstva - bistvene kršitve postopka – sestava senata - glavna obravnava - izpodbijanje predpostavk domneve oziroma same domneve - ustavnost Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu
Zveza:ZPre-1 člen 8, 8/2-1, 8/2-2. ZTFI člen 502, 502/2-1, 551, 551/2. ZUS-1 člen 25, 25/4. Zodv člen 17, 17/1, 20, 20/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.
JEDRO:
Tožnica predpostavk domneve o usklajenem delovanju ni konkretno izpodbijala, pač pa je izpodbijala samo domnevo. Trdila je, da je bil njen namen »le nakup maksimalno dovoljenega števila delnic brez objave javne ponudbe«. V primeru, ko je izkazan vsaj eden od zakonsko določenih dejanskih stanov povezav, mora namreč oseba, na katero se domneva nanaša, domnevo izpodbijati z dokazovanjem, da kljub obstoju povezave iz dejanskega stanja domneve ni delovala usklajeno z drugo osebo. Vendar pa tožnici to ni uspelo, saj ugotovljene okoliščine konkretnega življenjskega primera omogočajo zanesljivo sklepanje ne samo o povezavi, temveč tudi o usklajenem delovanju.

Usklajeno delovanje potrjujejo tudi okoliščine, zaradi katerih je Agencija začela postopek nadzora po uradni dolžnosti (»enako časovno obdobje, v katerem sta družbi pridobivali delnice (februar, maj in junij 2008), enaka velikost pridobljenih deležev (vsaka od družb je pridobila natančno 298.674 delnic oziroma 24,99-odstotni delež delnic) ter nakupi delnic izven organiziranega trga.

Po ZPre-1 ni treba dokazati dejstva nastopa skupnega uresničevanja glasovalne pravice, na primer obstoja delniškega sporazuma ali načina glasovanja pri pomembnem sklepu na skupščini delniške družbe, ampak je dovolj, da se dokažejo samo relevantne okoliščine, ki jih zakon opredeljuje kot dejanski stan iz domneve, da velja domneva usklajenega delovanja. Ob dokazu dejanskega stanu zakonske domneve, pa bi morala tožnica dokazati, da pri dokupovanju delnic ni šlo za nakup v smislu skupnega delovanja, ampak na primer zgolj kot dobro portfeljsko naložbo, česar pa ji ni uspelo dokazati.

Ker je Agencija ugotovila več znakov usklajenega delovanja in so ti obstajali istočasno, jih je mogoče (brez posebnega dokazovanja sporazuma) sprejeti kot očiten in prepričljiv dokaz, da je bilo ravnanje tožnice motivirano s pridobitvijo ali utrditvijo kontrole nad ciljno družbo. Sicer pa je pri sporazumu odločilen njegov cilj in ne cilj (subjektivni namen) skleniteljev sporazuma (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu I Up 334/2003 z dne 28. 10. 2003).

ZUS-1 določa posebna pravila za povrnitev tožnikovih stroškov v upravnem sporu, in sicer v tretjem odstavku 25. člena v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Pravilnik je namreč specialni predpis, ki izključuje uporabo drugih predpisov pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu X Ips 805/2007 z dne 16. 7. 2008). Ker pa je pri pavšalni odmeri stroškov po Pravilniku obseg povrnitve stroškov stranke določen, stroškov ni mogoče odmerjati z upoštevanjem določb Odvetniške tarife.

OBRAZLOŽITEV:
Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Dosedanji potek postopka.

1. (1) Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je v postopku opravljanja nadzora nad izvajanjem Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) po uradni dolžnosti z uvodoma navedeno odločbo (spisovno prilogo A2) ugotovila, da družbi A. d.o.o. in T. d.d. (tožeča stranka) delujeta usklajeno in dosegata prevzemni prag v ciljni družbi J. d.d. (1. točka izreka). Zato je družbama prepovedala uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi (2. točka izreka), ciljni družbi pa uresničitev glasovalnih pravic družb (3. točka izreka); oboje dokler obe družbi ali ena od njiju v imenu in za račun obeh ne dasta/da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe v skladu z ZPre-1 ali dokler ne odtujita delnic ali delniških nakupnih opcij, tako da prevzemnega praga skupaj ne bosta več dosegali. Hkrati je družbama naložila solidarno plačilo takse za izdano odločbo (4. točka izreka).

2. (2) Zato je družba T. d.d. (ne tudi družba A. d.o.o.)

v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZPre-1 začela postopek sodnega varstva, v katerem je s tožbo pri Vrhovnem sodišču zahtevala odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

3. (3) Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. (4) Stranki sta v nadaljevanju (s pripravljalnimi vlogami) dopolnili svoja pravna naziranja.

Postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah.

5. (5) Zadeve, v katerih odloča Agencija, so specifične in se po svoji pravni naravi razlikujejo od drugih (praviloma) upravnih zadev, v katerih odločajo pristojni organi z uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za odločanje v zadevah v postopku nadzora nad izvajanjem ZPre-1, ki ga opravlja Agencija (prvi odstavek njegovega 70. člena), v katerem se izrekajo tudi prepovedi in sankcije za kršitve (po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1).

6. (6) Pri odločanju v posamičnih zadevah po ZPre-1 se uporabljajo posebna pravila (prvi odstavek 551. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI)). Če v 551.-555. členu ZTFI ni določeno drugače, se uporabljajo druge določbe 14. poglavja ZTFI – o 'Postopku odločanja Agencije v posamičnih zadevah' (drugi odstavek 551. člena ZTFI). Tako se uporabljata tudi določba prvega odstavka 501. člena ZTFI, po kateri »mora Agencija pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, stranko pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če zakon v posameznem primeru ne določa drugačnega načina zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi«, ter določba petega odstavka 501. člena ZTFI, po kateri »stranka po poteku roka za izjavo [iz 2. točke drugega odstavka 501. člena ZTFI] nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov«(1). Ker je postopek nadzora nad izvajanjem ZPre-1 po svoji pravni naravi poseben, je utemeljena ureditev posebnega upravnega postopka, v katerem so pravice strank omejene.

7. (7) Vendar pa v postopku odločanja Agencije v posamičnih zadevah ni omejena samo stranka, nad katero se opravlja nadzor (subjekt nadzora), temveč tudi Agencija. Ob smiselni uporabi določb o opravljanju nadzora po ZTFI (tretji odstavek 70. člena ZPre-1) je namreč Agencija pri izdaji odločbe (iz tretjega odstavka 64. člena ZPre-1) omejena na tista dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, in na tiste dokaze, iz katerih ta dejstva in okoliščine izhajajo, glede katerih je pozvala stranko, da se izjavi, ter na tista dejstva in okoliščine, ki jih je v svoji izjavi navedla stranka, in na tiste dokaze, ki jih je svoji izjavi priložila stranka (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 501. člena ZTFI).

Postopek sodnega varstva.

8. (8) Postopek sodnega varstva po ZTFI je spor o zakonitosti odločbe Agencije, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred Agencijo (strokovnim organom, posebej ustanovljenim z zakonom), ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialno pravo (strokovna pravila) in v predpisanem postopku izdala odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku. Vrhovno sodišče, ki preizkuša zakonitost odločbe Agencije, glede na zakonsko ureditev nima pooblastil, da bi samo izvajalo dokaze in ugotavljalo dejstva ter na tej podlagi samo odločalo o tem, ali naj izreče prepoved in sankcijo za kršitev ali ne.

9. (9) V upravnem sporu o zakonitosti Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti (v postopku odločanja Agencije) ugotovljenega dejanskega stanja, s tem, da izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s 512. členom ZTFI). Po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. (10) Tudi zadeve, ki so predmet odločanja Vrhovnega sodišča, so specifične. Po svoji naravi se namreč razlikujejo od drugih upravnih zadev, o katerih se odloča v postopku upravnega spora, z uporabo določb ZUS-1. Zato je utemeljena ureditev posebnega upravnega postopka, v katerem so pravice strank omejene. Konkretno s tem, da »tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov« (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s 511. členom ZTFI).

11. (11) Zakonska prepoved uveljavljanja novot je posebej določena za stranko (tožnico v upravnem sporu). Za Agencijo posebna prepoved ni potrebna, saj se izpodbijana odločba (v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi) po naravi zadeve preizkusi v mejah tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je Agencija izdala odločbo (iz tretjega odstavka 64. člena ZPre-1), ter tistih listin in drugih dokazov, iz katerih ta dejanja, ravnanja in okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago njene odločbe, izhajajo.(2)

Preizkus izpodbijane odločbe.

12. (12) Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe najprej s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZTFI oziroma v skladu z določbami splošnih upravnih predpisov, ki se uporabljajo podredno in smiselno (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 496. člena ZTFI). Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe z materialne plati pa je (v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi) preizkusilo, ali je bilo v izpodbijani odločbi dejansko stanje ugotovljeno pravilno in ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu.

Bistvene kršitve postopka.

Sestava senata.

13. (13) Agencija je izpodbijano odločbo (z dne 20. 2. 2009) izdala v senatu, sestavljenem v skladu s tretjim odstavkom 552. člena ZTFI, to je v senatu, sestavljenem iz vseh članov sveta. Svet Agencije je kolegijski organ. Sestavlja ga pet članov, od katerih je eden predsednik (prvi odstavek 475. člena ZTFI), s tem, da je direktor Agencije po funkciji tudi predsednik njenega sveta (drugi odstavek 475. člena ZTFI).

14. (14) I. I. je bil na dan 20. 2. 2009 tudi »družbenik in zakoniti zastopnik Odvetniške družbe I. in partnerji o.p., d.n.o.«, kar naj bi bila funkcija, ki je po 5. točki drugega odstavka 476. člena ZTFI nezdružljiva s funkcijo člana (sveta) Agencije. Funkcija člana (sveta) Agencije namreč med drugim ni združljiva »z opravljanjem drugega dela ali dejavnosti, ki bi lahko vplivala na njeno neodvisnost ali bi lahko bila v nasprotju z interesi [A]gencije«.

15. (15) Dvom v neodvisnost člana (sveta) Agencije oziroma nasprotovanje interesom Agencije bi morala izkazati stranka, ki se je sklicevala na nezdružljivost opravljanja funkcij. Vendar pa za utemeljitev dvoma oziroma navzkrižja interesov ne more zadostovati zgolj posplošena (hipotetična) trditev tožnice, da »ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da interesi [A]gencije niso nasprotni interesom strank, ki jim svetuje Odvetniška družba«. Tožnica bi namreč morala navzkrižje interesov objektivizirati; pojasniti bi morala interesi katerih (določenih, konkretno navedenih) strank, ki jim svetuje Odvetniška družba I. in partnerji o.p., d.n.o., naj bi bili v navzkrižju z interesi Agencije, česar pa ni storila.

16. (16) ZTFI v tretjem odstavku 476. člena (v drugem stavku) določa, da »lahko član sveta [Agencije] po imenovanju nastopi svojo funkcijo šele, ko svoj položaj uskladi z drugim odstavkom tega člena«; v četrtem odstavku 476. člena (v drugem stavku) pa določa, da »mora član sveta [Agencije] svoj položaj uskladiti z drugim odstavkom tega člena v treh mesecih po imenovanju«, ker »v nasprotnem primeru s potekom tega roka sklep Vlade Republike Slovenije o imenovanju preneha veljati«. Iz navedenega izhaja, da član sveta Agencije svoje funkcije v svetu ne more nastopiti, če (dokler) je podana nezdružljivost funkcij. Vendar pa iz izvlečka zapisnika 231. seje sveta Agencije z dne 22. 7. 2008 (spisovne priloge B1) izhaja, da je I. I. svoj položaj uskladil z drugim odstavkom 476. člena ZTFI (1. točka) in da je nastopil funkcijo člana sveta Agencije (2. točka).(3)

17. (17) Pri spisovni prilogi B1 (k odgovoru na tožbo) gre sicer za novoto, vendar ne v smislu 511. člena ZTFI, saj Agencija z njo ni dodatno dokazovala dejanj, ravnanj oziroma okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago izpodbijane odločbe, niti ni dokazovala dodatnih oziroma drugih dejanj, ravnanj oziroma okoliščin od tistih, ki tvorijo dejansko podlago izpodbijane odločbe, temveč dejstva, na katerih sloni uporaba procesnega prava. S pomočjo »izvlečka zapisnika 231. seje sveta ….., ki je bila v torek, dne 22. 7. 2008« je namreč odgovorila na očitek tožnice o domnevni kršitvi pravil postopka odločanja v posamični zadevi (zaradi domnevne nepravilne sestave senata Agencije, ki je izdal izpodbijano odločbo).

18. (18) Tožnica se je v zvezi z nezdružljivostjo opravljanja funkcij sklicevala tudi na sklep in sodbo Vrhovnega sodišča G 12/2008-17 z dne 16. 12. 2008, v kateri pa je šlo za drugačno dejansko in pravno situacijo. Šlo je namreč za nezdružljivost po 1. točki drugega odstavka 476. člena ZTFI, po kateri funkcija člana (sveta) Agencije med drugim ni združljiva »s funkcijo člana organa nadzora izdajatelja, s finančnimi instrumenti katerega se trguje na borznem trgu«. Tako je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da je bil senat Agencije ob izdaji izpodbijane odločbe nepravilno sestavljen (in da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 6. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Dr. D. D. bi namreč moral biti izločen, saj bi zaradi nezdružljivosti funkcije člana (sveta) Agencije in nadzornega sveta P. d.d. z dnem naknadnega nastopa nezdružljivosti funkcij moral prenehati z opravljanjem funkcije člana (sveta) Agencije.

19. (19) Tožnica se je v zvezi s tem sklicevala še na kršitev načela preglednosti iz prvega odstavka 5. člena Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/2008; MKZNPK). Šlo naj bi za kršitev preglednosti kot enega od elementov preventivne protikorupcijske usmeritve, ki pa je v kontekstu uveljavljane nezdružljivosti opravljanja funkcij deplasirana. Poleg tega gre za posplošene(4) in predimenzionirane pomisleke.

Ustna obravnava.

20. (20) Agencija praviloma odloča »brez naroka« (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s prvim odstavkom 502. člena ZTFI). Glavno obravnavo pa ne glede na navedeno pravilo med drugim razpiše, »če je treba zaslišati priče« (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s 1. točko drugega odstavka 502. člena ZTFI). Vendar pa kršitev 1. točke drugega odstavka 502. člena ZTFI ni navedena med absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 237. člena ZUP. Zato bi tožnica morala pojasniti, kako je odločitev na seji senata Agencije (dne 20. 2. 2009) in ne na naroku oziroma brez izvedbe »predlaganega zaslišanja g. B. B.« vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Druge uveljavljane kršitve.

21. (21) Štiri dni pred sejo senata Agencije so Finance objavile članek, v katerem so nakazale (napovedale) vsebino izpodbijane odločbe, kar naj bi pomenilo »nedopustno prejudiciranje zadeve«, posledično pa naj bi problematiziralo »videz nepristranskosti« senata Agencije, ki je izdal izpodbijano odločbo. Neuradna informacija, da bo Agencija »A. d.o.o., S. S. in T. d.d., B. B. odvzel[a] glasovalne pravice, ker nista objavila prevzema J.« oziroma da »sta [S. S. in B. B.] pri nakupu J. delovala usklajeno«, objavljena v elektronskih Financah, št. 31/2009 z dne 16. 2. 2009 (spisovna priloga A6), je bila sicer potrjena z izdajo izpodbijane odločbe, kar kaže na možnost kršitve obveznosti varovanja zaupnih informacij iz prvega odstavka 488. člena ZTFI, ne pa nujno tudi na bistveno kršitev določb ZUP (konkretno 6. točke drugega odstavka njegovega 237. člena), saj tožnica ni konkretizirala člana senata Agencije, ki bi morda moral biti izločen od odločanja. Poleg tega ni izkazala vzročne povezave med zatrjevano kršitvijo obveznosti varovanja zaupnih informacij in domnevno nezakonitostjo izpodbijane odločbe.

22. (22) Sicer pa je Agencija pred izdajo odločbe stranko pozvala, da se o zadevi izjavi, pri čemer je v pozivu določno navedla dejstva in okoliščine, o katerih naj se stranka izjavi, in dokaze, iz katerih ta dejstva in okoliščine izhajajo. Zato je bila stranki v postopku pred Agencijo dana možnost, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov zadeve.

23. (23) Agencija je v (12. točki) obrazložitve izpodbijane odločbe navedla okoliščine (predpostavke domneve) iz drugega odstavka 8. člena ZPre-1, na podlagi katerih je zaključila, da je podana domneva o usklajenem delovanju. Navedla je okoliščine (dokazno pomembna dejstva), na podlagi katerih pravni predpis (ZPre-1) sklepa na predmet domneve (na usklajeno delovanje), zaradi česar je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti (tudi ob upoštevanju celotnega konteksta obrazložitve).

24. (24) Sicer pa gre pri navedenih okoliščinah (»časovnem obdobju začetka postopka nakupovanja; časovnem obdobju konca postopka nakupovanja; količini delnic pred pričetkom nakupov; količini delnic po končanju nakupov; dejstvu, da sta družbi T. in A. podajali ponudbe različnim večjim lastnikom delnic, pri čemer s[i] njune ponudbe med seboj niso konkurirale niti pri enem večjem lastniku; dokupovanju delnic do 24,99-odstotnega deleža v obdobju 8 dni od istega manjšega lastnika«) za dejanske znake usklajenega delovanja, za okoliščine, ki zanesljivo kažejo na takšno delovanje. Če je teh znakov več in obstajajo istočasno, toliko bolj zanesljivo kažejo, da je bilo ravnanje subjektov nadzora motivirano s pridobitvijo ali utrditvijo kontrole nad ciljno družbo.

25. (25) Tožnica je očitala Agenciji, da so razlogi njene odločbe protispisni. Vendar pa očitek ni utemeljen, saj je Agencija enega od znakov usklajenega delovanja (dokupovanje delnic »od istega manjšega lastnika«) v sporni 14. točki obrazložitve svoje odločbe konkretizirala z opisom, da sta obe družbi »odkupili manjkajočo količino delnic do števila 298.674 delnic od oseb, ki so imele vse skupni imenovalec – borznoposredniško hišo M. d.d.«. L. L. in P. P. sta po ugotovitvah Agencije bila zaposlena v M. d.d., medtem ko naj bi F. d.d. delovala v imenu M. d.d.

26. (26) Tožnica je očitala Agenciji, da F. d.d. ni delovala v imenu M. d.d. Vendar pa navedeno za odločitev ni bistvenega pomena, saj za domnevo usklajenega delovanja zadostuje že dejstvo, da sta družbi T. d.d. in A. d.o.o. skupaj kupili delnice ciljne družbe od istega prodajalca (tožnica posredno, preko F. d.d.; A. d.o.o. pa neposredno). Tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre pri tem za relevantno okoliščino, ki jo ZPre-1 opredeljuje kot predpostavko domneve, ne pa za »povsem nevtralno okoliščino«.

27. (27) Tožnica je očitala Agenciji, da je neobrazloženo zavrnila izvedbo dokaza o usklajenosti prodajalcev. Vendar pa očitek ni utemeljen, saj je (kot to izhaja tudi iz odgovora na tožbo) v šestem odstavku 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno pojasnila, da »ni nobene logične povezave, da naj bi usklajeno delovanje prodajalcev izključevalo morebitno usklajeno delovanje kupcev, kot to prikazuje družba T. – gre namreč za dvoje različnih ravnanj, od katerih obstoj enega niti ne pogojuje niti ne izključuje drugega«.

28. (28) Končno je tožnica očitala Agenciji, da ni izvedla dokaza z zaslišanjem B. B. (kot priče). Vendar pa opustitev izvedbe tega dokaza ne predstavlja procesne kršitve, saj so ugotovljene okoliščine konkretnega življenjskega primera (navedene v tretjem odstavku 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe) omogočale zanesljivo sklepanje ne samo o povezavi, temveč tudi o usklajenem delovanju, zaradi česar izvedba tega dokaza (s strani Agencije) ni bila potrebna.

Dejansko stanje.

29. (29) Vrhovno sodišče glede na zakonsko ureditev nima pooblastil, da bi samo izvajalo dokaze in ugotavljalo dejstva. Dejansko stanje ugotavlja organ nadzora, to je Agencija; Vrhovno sodišče pa v zakonsko določenem okviru preizkusi s strani Agencije ugotovljeno dejansko stanje. Ob takem preizkusu mu zadošča, da je Agencija ugotovila, da sta družbi T. d.d. in A. d.o.o., čeprav sta bili obe že močno (manjšinsko) kapitalsko udeleženi v ciljni družbi, kar naj bi bil njun temeljni cilj, »v roku 8 (!) dni obe odkupili manjkajočo količino delnic do števila 298.674 delnic od oseb, ki so imele vse skupni imenovalec – borznoposredniško hišo M. d.d.« (drugi odstavek 14. točke obrazložitve izpodbijane odločbe), kar kaže na njuno usklajeno delovanje pri dokupovanju delnic, ter da sta posledično »skupaj presegli prevzemni prag« (prvi odstavek 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe).

30. (30) Tožnica predpostavk domneve (o usklajenem delovanju) iz 1. in 2. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 (časovnega obdobja in velikost pridobljenih deležev) ni konkretno izpodbijala (ker naj ne bi bile konkretizirane), pač pa je izpodbijala samo domnevo. Trdila je, da je bil njen namen »le nakup maksimalno dovoljenega števila delnic brez objave javne ponudbe«. V primeru, ko je izkazan vsaj eden od zakonsko določenih dejanskih stanov povezav, mora namreč oseba, na katero se domneva nanaša, domnevo izpodbijati z dokazovanjem, da kljub obstoju povezave iz dejanskega stanja domneve ni delovala usklajeno z drugo osebo. Vendar pa tožnici to ni uspelo, saj ugotovljene okoliščine konkretnega življenjskega primera (navedene v tretjem odstavku 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe) omogočajo zanesljivo sklepanje ne samo o povezavi, temveč tudi o usklajenem delovanju.

31. (31) Tožnici, ki ji je bila domneva v škodo, tudi ni uspelo dokazati zakonitega namena pridobivanja delnic (J.), saj usklajeno delovanje potrjuje predvsem dejstvo, da sta delnice J. pričeli usklajeno kupovati »najkasneje že od februarja 2008« (17. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Nenazadnje pa usklajeno delovanje potrjujejo tudi okoliščine, zaradi katerih je Agencija začela postopek nadzora po uradni dolžnosti (»enako časovno obdobje, v katerem sta družbi pridobivali delnice J. (februar, maj in junij 2008), enaka velikost pridobljenih deležev (vsaka od družb je pridobila natančno 298.674 delnic oziroma 24,99-odstotni delež delnic J.) ter nakupi delnic J. izven organiziranega trga, nakupi delnic pri M. d.d.).

Materialno pravo.

32. (32) Prepoved usklajenega delovanja predstavlja zapisano pravilo, ki ga je treba razlagati elastično, vendar enoznačno. V nasprotnem primeru bi bil namreč izničen njegov preskriptivni značaj: na podlagi pravila ne bi bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubilo svoj smisel. Razlago pravila iz 8. člena ZPre-1, ki jo podala institucija, ki je pooblaščena za nadzor nad izvajanjem tega zakona, je v postopku sodnega varstva preizkusilo Vrhovno sodišče in ugotovilo, da je Agencija posamezne določbe 8. člena ZPre-1 razlagala na način, ki je v skladu z njihovim besedilom. To pa posledično pomeni, da tožnica ni uspela z drugačnim tolmačenjem prepovedi usklajenega delovanja.

33. (33) To ji ni uspelo niti s sklicevanjem na 5. člen Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem, ki je bila prenesena v pravni red Republike Slovenije z ZPre-1 (kot to izhaja iz njegovega 2. člena). Niti z deplasirano primerjavo s »114. členom KZ SFRJ«. Agencija je namreč v izpodbijani odločbi pravilno raztolmačila, da ZPre-1 v prvem odstavku 8. člena z generalno klavzulo opredeljuje osebe, ki delujejo usklajeno (s tem, da je tudi pravilno pojasnila, da »usklajeno delovanje ….. ne predpostavlja več (le) skupnega delovanja pri uresničevanju glasovalnih pravic, ampak pomeni usklajeno delovanje vsa ravnanja, katerih namen je pridobitev kontrole«), medtem ko v drugem odstavku 8. člena natančno definira okoliščine, ki so relevantne za ugotavljanje izpodbitne domneve o usklajenem delovanju.

34. (34) Vrhovno sodišče k razlogom Agencije povzema (iz Uvodnih pojasnil k Zakonu o prevzemih (ZPre-1), GV Založba, Ljubljana 2006, strani 53, točke 2.5.): Po ZPre-1 ni treba dokazati dejstva nastopa skupnega uresničevanja glasovalne pravice, na primer obstoja delniškega sporazuma ali načina glasovanja pri pomembnem sklepu na skupščini delniške družbe, ampak je dovolj, da se dokažejo samo relevantne okoliščine, ki jih zakon opredeljuje kot dejanski stan iz domneve [v obravnavanem primeru sta izkazani časovno obdobje dokupovanja delnic in število dokupljenih delnic oziroma velikost pridobljenih deležev], da velja domneva usklajenega delovanja. Ob dokazu dejanskega stanu zakonske domneve, pa bi morala tožnica dokazati, da pri dokupovanju delnic ni šlo za nakup v smislu skupnega delovanja [z družbo A. d.o.o.], ampak na primer zgolj kot dobro portfeljsko naložbo, česar pa ji (kot navedeno) ni uspelo dokazati.

35. (35) Vrhovno sodišče v zvezi s poprej navedenim še dodaja: Ker je Agencija ugotovila več znakov usklajenega delovanja in so ti obstajali istočasno, jih je mogoče (brez posebnega dokazovanja sporazuma) sprejeti kot očiten in prepričljiv dokaz, da je bilo ravnanje tožnice motivirano s pridobitvijo ali utrditvijo kontrole nad ciljno družbo. Sicer pa je pri sporazumu odločilen njegov cilj in ne cilj (subjektivni namen) skleniteljev sporazuma (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu I Up 334/2003 z dne 28. 10. 2003).

Odločitev o tožbi.

36. (36) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je izpodbijana odločba Agencije pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je Vrhovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 515. člena ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in prvim odstavkom 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka.

37. (37) Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Vendar to ne pomeni, da pri sojenju ne smejo uporabiti podzakonskih predpisov, na primer Pravilnika (o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Pomeni pa, da sodnik pri sojenju ne sme uporabiti podzakonskega predpisa, če meni, da ni v skladu z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko sodišče sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost konkretnega predpisa; ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ips 1065/2007 z dne 31. 1. 2008). Toliko manj pa je dolžno sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem, če samo ugotovi, da gre za zakonit podzakonski predpis.

38. (38) Zakon o odvetništvu v prvem odstavku 17. člena določa, da »je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi«; v prvem odstavku 20. člena pa določa, da »sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo«. Vendar pa ZUS-1 določa posebna pravila za povrnitev tožnikovih stroškov v upravnem sporu, in sicer v tretjem odstavku 25. člena v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnikom). Pravilnik je namreč specialni predpis, ki izključuje uporabo drugih predpisov pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu X Ips 805/2007 z dne 16. 7. 2008). Ker pa je pri pavšalni odmeri stroškov po Pravilniku obseg povrnitve stroškov stranke določen, stroškov ni mogoče odmerjati z upoštevanjem določb Odvetniške tarife.

39. (39) Ureditev stroškov po veljavnem ZUS-1 še ni bila predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 je Ustavno sodišče razveljavilo del besedila tretjega odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), ki je brez razumnega razloga kriterije za povrnitev stroškov urejal različno, kljub temu, da so položaji tožnikov enaki ne glede na to, ali je sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije ali v sporu o zakonitosti upravnega akta. ZUS je prenehal veljati z uveljavitvijo ZUS-1, ki je v 25. členu stroške upravnega spora uredil na novo. Če odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije), sodišče o stroških postopka odloča po določbah ZPP (to je po načelu uspeha). Če odloča o zakonitosti upravnega akta, sodišče prisodi tožniku pavšalni znesek, ki ga mora plačati toženec, če tožbi ugodi (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Če pa sodišče tožbo zavrne ali zavrže, tožniku ni treba plačati stroškov toženca, saj po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi le svoje stroške (odločba Ustavnega sodišča U-I-147/08-16 in Up-1547/08-17 z dne 11. 11. 2009).

40. (40) Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Sicer pa bi v primeru, če bi bile zakonske določbe o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu napačno uporabljene in bi to morebiti imelo za posledico kršitev tožnikove ustavne pravice, to bilo predmet konkretnega postopka, ne pa predmet ustavnosodne presoje (predpisa).

PRAVNI POUK:
Proti sodbi ni pritožbe (drugi odstavek 551. člena ZTFI v zvezi s 514. členom ZTFI).

---.---
Op. št. (1): Po šestem odstavku 501. člena ZTFI velja izjema »za ugotovitvene odločbe Agencije«.
Op. št. (2): Po prvem in drugem odstavku 517. člena ZTFI velja izjema za postopek sodnega varstva proti naslednjim odločbam: odločbi iz prvega odstavka 72. člena ZTFI, s katero Agencija potrdi prospekt; odločbi, s katero Agencija izda dovoljenje za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1; odločbi o izidu prevzemne ponudbe iz 56. člena ZPre-1 in odločbi o razveljavitvi postopka s prevzemno ponudbo iz tretjega odstavka 555. člena ZTFI.
Op. št. (3): Po tretjem stavku tretjega odstavka 476. člena ZTFI »usklajenost in nastop funkcije ugotavlja svet na predlog direktorja [A]gencije«.
Op. št. (4): V zvezi s tem glej 15. točko predmetne obrazložitve.

Nič ni bolj krivično od kupljive pravičnosti.
Nihil iniquius venali iustitiae.